Majda Juvan

Če bi sodili po  polemikah v zadnjih mesecih, v Sloveniji ni glavna težava ustvarjanje, temveč predvsem delitev. S tem kako naj bi naredili več in bolje, se skorajda nihče ne ukvarja. S tem Kako bi tisto, česar ni, delili, pa večina.

Sindikati javnega sektorja so sinoči z ministrico Irmo Pavlinič Krebs dosegli dogovor o plačah v prihodnjem letu. Dolgo je trajalo. Sindikati so bili trd pogajalec. Niso se mogli sprijazniti z dejstvom, da obljubljenih uskladitev ne bo, da tudi vseh dodatkov,ki so bili dogovorjeni  lani, ne bo. Tudi z regresom so bile težave. Ko sem slišala, da je  v zraku dilema ali naj bi bil regres za 20 evrov višji ali nižji – celoten bo nekaj več kot 600 evrov- sem verjela, da so pogajanja res krvava. Da gre pravzaprav za vsak cent. Javnih uslužbencev je 160 tisoč. In njihove plače- povprečno, seveda niso med najnižjimi. Konec koncev gre za sektor, kjer je visoko izobraženih ljudi primerjalno več kot v gospodarstvu. V javnem sektorju so nekatere dejavnost, kjer so se v zadnjem letu plače zelo dvignile. Zdravnikov ni treba posebej omenjati. In pri vseh teh naj bi bil osnovni kamen spotike  regres, ki naj bi bil ali pa ne bi bil višji za 20 evrov!? Nič mi ni bilo jasno. In potem me je zamikala matematika. Ministrica je povedala, da bo dogovor proračunu prihodnje leto prihranil 360 milijonov evrov. Toliko manj bodo dobili zaposleni v javnem sektorju. V zdravstvu, v šolstvu, policiji, javni upravi, sodstvu, tudi na RTV-ju….

In izračun je bil presenetljiv. Veste , da bo v povprečju vsak od 160 tisoč zaposlenih dobil  prihodnje leto kar 2200 evrov manjkot bi, če ne bi zašli v krizo, če bi se usklajevanja nadaljevala tako kot je bilo  predvideno, če bi javni uslužbenci lahko napredovali tako kot to določa zakon. 2200 evrov pa seveda ni tako malo. Si predstavljate koliko je to, če pogledate v svoje plačilne liste?

Res je, da ta vsota ne bo pri vseh enaka, res je tudi , da se je tistemu česar še nisi dobil, lažje odreči kot tistemu kar že imaš, a vseeno!

Je pa seveda res, da so sindikati v pogajanjih,ki usklajevanje plač zamikajo v prihodnja leta, dosegli nekaj veliko bolj pomembnega. Dosegli so nekaj za kar bi mnogi delavci v zasebnem sektorju in v gospodarstvu dušo dali, kot radi rečemo. Dosegli so, da v prihodnjih dveh letih v javnem sektorju ne bo odpuščanja. Le naravni odliv, kot se reče upokojevanju. To pa seveda ni malo. To javnemu sektorju ohranja privilegiran status. Zaradi tega bo za mnoge služba pod njegovim okriljem še naprej sanjska.

A kot rečeno, ne glede na vse, nam gre razdeljevanje, kjub vsem zapletom, precej bolje kot ustvarjanje nove vrednosti. Resnici na ljubo se z njo tudi naši ministri ne ukvarjajo veliko. Tudi Lahovnik bo raje pristrigel  plačne  apetite direktorjem kot, da bi od njih zahteval trdo delo, nove proizvode  in  zagotavljanje solidnih plač zaposlenim. A, bolje to kot nič, si nas verjetno ob tem misli večina.