Majda Juvan

Dnevnik je objavil seznam najvišjih plač v državi začnejo se pri Černigojevih več kot 700 tisoč evrov na leto, med najbolje plačanimi upravami je tudi Murina, med najbolje nagrajenimi pa seveda znameniti Kramer iz NLB. Če k temu dodamo še številke, ki jih iz meseca v mesec  spravljajo v žep direktorji posameznih javnih zavodov- praviloma gre za zdravstvene - in, ki tudi krepko presegajo deset tisoč evrov bruto, je jasno, da takšne objave  ne prispevajo k mirnemu spanju in zadovoljstvo ljudstva na sončni strani Alp.

Sposobni ljudje morajo biti dobro plačani. Vprašanje pa je, ali je stečajna upraviteljica IUV res tako dobra, da bi lahko za nekaj mesečno delo dobila 180 tisoč evrov? Minister Zalar pravi, da ne. Sodišče mu je pritrdilo. A treba je povedati, da Toševa ni imela namena krasti, le izkoristila je priložnost, ki ji jo ponudil zakon.

Tudi predsednica Zdravniške zbornice nikomur nič ne krade. Menda dela na zbornici tudi po 12 ur na dan. Ni pa čisto jasno, kje potem najde čas za direktorovanje izolskemu zdravstvenemu domu, za dežurstva, ni povsem jasno, kaj imajo od nje študentje na medicinski fakulteti, kjer je asistentka in tudi ne kje najde čas za sestanke, za katere tudi dobi sejnine.

Pošteno je treba povedati, da bi se redki med nami odrekli vsem tem možnostim. Če bi se nam ponudile. Saj ne bi kradli, le priložnost bi izkoristili.

Če so zaradi česa objave o plačah in nagrajevanju sporne, so zato, ker se vsi - tudi tisti, ki vemo, da nikoli ne bomo stopili v čevlje menedžerjev in nadzornikov - znajdemo v precepu tudi, ko gre za bistveno manjše  priložnosti. Zakaj naj jaz priznam, da v resnici živim precej bližje, kot s papirji dokazujem v podjetju, kjer mi izplačujejo  nadomestilo za prevoz na delo? Zakaj naj jaz ne grem nikoli na bolniško, če pa si jo lahko uredim domala po telefonu? Zakaj naj povem, kolikšni so skupni prihodki mene in mojega partnerja, če pa je vrtec mnogo cenejši, če partnerja zatajim? Zakaj naj se poročim, če pa se mi zaradi socialnih transferjev bolj splača živeti na koruzi? Zakaj naj zahtevam račun, če pa mi bo mojster brez njega delo opravil bistveno ceneje? Zakaj naj ne grem v pokoj in potem delo opravljam tako ,da bom dobila pokojnino in še plačo, pa čeprav se ji bo reklo drugače?

Same majhne skrivnosti majhnih mojstrov, kakršnih nas je na slovenskem, kolikor hočete.

Pri prej omenjenih  visokih plačah pa je ob dejstvu, da vse zanesljivo niso zaslužene in da se nagrajuje tudi slabo delo, celo namerno izigravanje delavcev, pojavlja še ena, ne ravno zanemarljiva težava. Primerjava s politiki, ki jim ljudstvo največkrat očita nezaslužene plače!

Predsednik vlade dobi  okoli 70 tisoč evrov letno. Bruto seveda. Dvakrat manj kot 200-ti direktor na lestvici ali  dvakrat manj kot direktor kakega zakotnega zdravstvenega doma! Ministri in poslanci pa seveda še desetaka ali dva manj. Pred najvišjimi  predstavniki države je vsaj nekaj tisoč menedžerjev, pa nadzornikov, pa direktorjev javnih podjetij, pa  direktorje sektorjev, pa svetovalcev, pa profesorjev, pa zdravnikov, pa sodnikov, pa stečajnih upraviteljev….kdo bi jih vse naštel?

Povejte mi no, kdo od sposobnih Slovencev, z obetavnimi karierami, možnostmi za dober zaslužek, bo pa še šel med poslance, ministre, državne sekretarje? Le kdo bi bil tako nespameten? In, verjemite, negativna selekcija v politiki je resničnost, tukaj in zdaj. Morda se kaže tudi v imenovanju kakšnega novega ministra. Tukaj in zdaj! Plačali pa jo bomo – no saj veste kdo…