Majda Juvan

Doktorji prava so pametni ljudje. Že morajo biti, sicer ne bi bili doktorji! Brez njih bi bila pravna država bosa. Nemočna. Neučinkovita!? Mar res?

Dokler jaz mojega avta ne posodim kateremu od mojih moških je zame brezhiben. Potem se pa začne: »Ja, s kakšnim avtom se pa voziš? A si gluha, a ne slišiš kako ti ropota ležej? Eno kolo imaš čisto pobrano? Motor čudno zveni. Ti sploh veš, kaj je to redni servis…« In tako dalje in tako naprej.
Potem sem se pač vdala. Sledili so dnevi brez avtomobila!
Do mesta me je dostavil soprog. Potem pa sem se morala zaradi časovne stiske  voziti s taksijem. In postala bogatejša za spoznanje. A veste, da sem za razdaljo med Črnučami in središčem mesta plačala 7 evrov? In, a veste, da za dobri dve uri v garažni hiši plačam več kot 6 evrov? Pa me je taksi pripeljal do vrat!?
Tole parkiranje v Ljubljani je sploh križ. Pa še huje bo!
Ne le zato, ker se je župan odločil za več redarjev in več reda, temveč tudi zato, ker je mladi doktor prava, ki ima očitno dovolj znanja in časa, uspel na Ustavnem sodišču. Šlo je  za mandatno kazen zaradi napačnega parkiranja. Uprl se je, ker, da ni parkiral on, temveč eden od družinskih članov, sam pa je bil v tistem času drugje. Okrajna sodnica se ni ozirala na priče in je vztrajala pri kazni. A Ustavno sodiče je presodilo, da mu je kršila pravico do pravičnega sojenja. Sodnica bi morala upoštevati priče. Ker nihče ni dolžan obremeniti sorodnikov, ki naj bi vozili tisti narobe parkirani avto, je jasno, da kazen za tisti prekršek nikoli ne bo plačana. Ideja je super, priznajte!
Če jaz vse skupaj prav razumem, imamo takšno zakonodajo, da nikomur nikoli več ne bo potrebno plačati nobene mandatne kazni za napačno parkiranje.
No, samo bedaki jo morda še bodo. Vsi ostali pa si bodo za en pir v najbližji oštariji našli tri priče, ki bodo pred sodnikom pričale, da je bil lastnik avtomobila v tistem času tako pijan, da niti pod razno ne bi mogel zadeti tistega prostora med dvema količkoma na zelenici. Na primer!
Ne dvomim, da bodo mnogi dojeli nauk. Tisti, ki bo prvi ustanovil agencijo za zagotavljanje verodostojnih prič, ki bodo  prekrškarjem zagotovile lažni alibi, bo hitro bogat.
Ampak veste, v osnovi se mi upira, da je nekdo tako zelo vesel, ker je odkril še en način s katerim se da nategniti državo in davkoplačevalce. Ker, naj spomnim, mladi doktor prava se je trudil samo zato, da bi se izognil nesporno zasluženi kazni. Če bi res avto parkiral nekdo od njegovih in bi se v družini strinjali, da izmikanje zasluženi kazni za družino z doktorjem prava ni dostojno, bi že naprasklali tistih nekaj evrov.
Veste, če bi temu Zagorcu res bilo kaj do  pravne države, do reda in prometne varnosti, bi, ko je naletel na pravno nelogičnost, svoj intelekt in nabrano dokrotsko znanje  uporabil zato, da bi predlagal takšne spremebe zakona, ki bi  od grešnika čim hitreje izterjale zasluženo kazen. In ne  obratno. Goljufov je pri nas tudi brez doktorjev prava več kot dovolj. Ker kaj pa je izmikanje zasluženi kazni drugega kot goljufija. Ki je že tako nacionalni šport. Očitno tudi med doktorji prava. Kdo ve kaj bi rekel, če bi ga kdo vprašal kaj si misli o pravni državi, o prometni varnosti, o krvavih cestah…..Na primer!

Vse je kazalo, da bo sreda prelomna za urejanje slovensko hrvaških odnosov. Pa ni bila. Seje vlade, ki naj bi jo sklicala Kosorejeva, ni bilo. Opozicije ni uspela pridobiti za podporo arbitražnemu sporazumu.

Hrvšako slovenski odnosi so kot Pandorina skrinjica. Kadarkoli se jo kdo nameni odpreti, prileti iz nje kaj novega. Ali pa vsaj na novo obujenega. Čeprav o dolgovih LB hrvaškim varčevalcem po tem, ko je lani senat evropskega sodišča za človekove pravice presodil, da Slovenija zanje ni odgovorna, nismo veliko slišali, se - sodeč po glasovih iz Zagreba- prav ti zdaj kažejo kot možno plačilno sredstvo za  hrvaško odobritev stika Slovenije z odprtim morjem.
Pretekli grehi nas dostikrat dohitijo takrat, ko bi si jih človek najmanj želel. Dejstvo je, da je bila LB velika banka in, da so v njej Hrvati imeli veliko  prihrankov. Dejstvo je, da mnogi - ne pa vsi - do njih niso mogli. In, če bi jaz imela denar v neki banki, potem pa bi me politiki začeli prepričevati, da zanj ni več odgovorna banka ampak nek nasledstveni sporazum, ki je bolj kot vrabcu v roki podoben golobu na strehi, bi bila tudi neskončno jezna, prizadeta in užaljena. Tudi jaz bi bentila čez takšno pravno državo in čez takšno banko.
Ne gre za malo denarja. Domnevno gre za več 100 milijonov evrov. Ne vem ali z  obrestmi ali brez. A na drugi strani  gre seveda za stik z odprtim morjem.Tisti stik, ki nam po črki mednarodenga prava ne pripada, bi ga pa radi imeli. Ker bi to bilo pravično. Koliko ta stane, ne vem. Mislim pa si, da toliko kot je nekdo pripravljen plačati. V tem primeru pač Slovenija Hrvaški.
Ne vem kako se bo vse skupaj razpletlo. Če bi Kosorjeva od Slovenije uspela dobiti zagotovilo za plačilo dolgov LB, bi ji bilo doma nedvomno veliko lažje kot Pahorju, kjer nas še kar naprej prepričujejo, da  Slovenija zahteva le tisto kar ji pripada.Ker se to  tako dobro sliši. Dolgovi LB pa bi bili za Hrvaško velika reč.
Mednarodno pravo je tudi trgovina. Pomaga!
Ali se bo zanjo Slovenija odločila, ne vem. Bilo bi mi lažje, če bi verjela, da v Sloveniji imamo razsodne politike, strokovnjake in svetovalce, ki vedo kaj je za našo državo dobro in kaj neobhodno. Sklep sodišča za človekove pravice o tem, da Slovenija ni odgovorna za dolgove verjetno ni  edini  možni. Gotovo lahko kakšno drugo sodišče s kakšnimi drugimi materialnimi kompetencami razsodi tudi drugače. Bog si ga vedi, a je pri nas kdo, ki to z gotovostjo ve? Ker, če bomo slovenski davkoplačevalci  hrvaške varčevalce v vsakem primeru morali poplačati in, če je res tako skrajno usoden tisti stik z odprtim morjem – potem …kaj pa jaz vem?
Je pa gotovo res, da je slovensko-hrvaška meja nekaj, kar je za mnoge neizčrpen vir nabiranja političnih točk. In zoprno bi ga bilo izgubiti. Še jaz bi ga pogrešala. Pa vsak dan rabim le eno idejo za moj komentar.

Recesija je globoka. Sindikati javnega sektorja so bili postavljeni pred dejstvo, Ker ni denarja bodo morali na usklajevanje počakati. Niso zadovoljni. Čez mesec dni bodo skupaj s predstavniki drugih sektorjev odšli na delavske demonstracije. Zadnje velike demonstracije so bile pred natančno štirimi leti. V Ljubljani se je takrat v mrazu in snegu zbralo 40 tisoč ljudi.

Tudi pred štirimi leti so delavci demonstrirali proti načrtovanim reformam. Proti enotni davčni stopnji, ki naj bi dvignila konkurenčnost gospodarstva ter proti spremembam na visokošolskem področju,  proti zdravstveni reformi in proti pokojninski reformi. Ulica je delovala. Vlada Janeza Janše se je umaknila. Umaknila je predlog enotne davčne stopnje, umaknila je pokojninsko reformo.. Odrekla se je tudi sistemskim rešitvam v zdravstvu in v visokem šolstvu. Namesto tega je področji prepustila samoregulaciji in podjetniškim pobudam. Posledice so  očitne.
Skratka demonstracije leta 2005 so bile velik uspeh sindikatov. Ulica deluje. Si mislim, da bo tudi čez mesec dni. Sindikalisti imajo prev, ko pravijo, da slabi časi niso čas za reforme.
A leta 2005 nam je šlo dobro. Zelo dobro. Takrat je bil pravi čas za reforme. Ni naključje, da so prav v tistih letih domala povsod po Evropi izpeljali pokojninske reforme. Upokojitveno starost so dvignili na 65, celo 67 let. V dobrih časih je lažje kupovati odpustke. A kot rečeno, sindikati so bili proti, vlada se je ustrašila in vse je ostalo po starem
Za nazaj je lahko biti general, a vprašanja ostajajo. Zdaj lahko ugibamo ali je imela Slovenija takrat možnost svoje življenje zapeljati  drugam in drugače? Bi z reformami vsaj takrat prestrukturirali takšna podjetij kot je bila Mura? Bi bila danes kriza v Sloveniji kaj manjša? Ne pa, da je pri nas huje kot v Nemčiji, Italiji, Franciji, na Češkem in še kje? Bi bila luknja v zdravstveni in pokojninski blagajni kaj manjša?Je bil takrat še čas za kakšno pametno strategijo? Ali pa smo tudi takrat že imeli preveč zanič, morda pa celo preveč pokvarjene politike in menedžerje!
Ne glede na to, da bi lahko  iz povedanega sklepali, da so za nastalo situacijo krivi  prav sindikalisti, ki na cesti spodnesejo vsakršne spremembe in reforme, moram le jasno povedati, da  sem  vesela, da jih imamo. Niso krivi sindikati, krive so nesposobne in nemočne vlade, ki so  jim razmere v vseh teh letih, takšne kot so bile, ustrezale! Ki niso z zakonodajo, predpisi in zgledom preprečevale vseh ekcesov, ki danes delajo bedake iz vseh,ki niso pristavili lončka? Ki so vedela, da za Sloveniji intenzivne proizvodnje niso rešitev -niti nekdaj imenitni Prevent ne bo preživel - pa niso nič naredile. Ob povampirjenih menedžerjih in nadzornikih, ki so jih politike delegirale v podjetja, so delavci krvavo potrebovali  sindikate.
Zatorej, čez mesec dni  bodo Ljubljano ponovno preplavili sindikalisti. In Pahor bo popustil. Tako kot je Janša. A za dobrobit mojih otrok se sprašujem, kje enkrat bo nekdo vendarle prijel v roke svinčnik in izračunal. Kaj naše potomce v resnici čaka, če bo šlo tako naprej in, če se bodo vse vlade še v naprej tako strašno grozno bale predvsem za svojo rit. Za vse ostale pa jim bo vseeno!

Začelo se je cepljenje proti novi gripi. Najprej bodo na vrsti zdravstveni delavci, že prihodnji teden pa tudi vsi drugi. Predvsem in najprej tisti z načetim imunskim sistemom pri katerih bi se bolezen lahko še posebej zapletla.

Bilo je sredi spomladi. Panika je bila na vrhuncu. V drogerijah so prodali hektolitre dezinfekcijskih preparatov, zmanjkovalo je zaščitnih  mask, mnogi so odpovedovali že rezervirana turistična potovanja, saj smo na ekranih večer za večerom gledali kako skokovito narašča število okuženih in umrlih. Na ministrstvu za zdravje so se vrstili krizni sestanki. Predstojnik infekcijske klinike je  povedal, da pandemija kaj lahko tudi v Sloveniji pokoplje več  tisoč ljudi. Jasno , da ga  ni bilo , ki bi upal podvomiti v racionalnost kupovanja 12 milijonov evrov vrednega  cepiva in zdravil. Bodimo iskreni, če minister tega ne bi potrdil, bi ga odnesli.

Ko so se iz Grčije začeli vračati maturanti in absolventi,  se je zgodilo  tisto, česar nismo pričakovali. Namesto nemočnih in hudo zdelanih bolnikov so v nas z ekranov zrli nasmejani, malo smrkavi in malo kašljajoči mladostniki, ki so vsi po vrsti zagotavljali, da tale gripa ni nič posebnega. Zdravniki jim niti tamifluja niso predpisali. Pa ga je v skladiščih kolikor hočete.
In gripa ni bila več tema. Vse dokler ni prišlo tudi cepivo. Če bi bilo na voljo aprila, bi zanj stali v vrstah. Zdaj pač ne več. Oglašajo se skeptiki in vsevedneži. Kaj pa če ni varno, zakaj saj  tako ali tako ne bomo zboleli!

Upala bi si staviti, da tudi tokrat podton inforamcij diktirajo proizvajalci cepiv in zdravil. Zdaj ,ko so zaloge enega in drugega  v glavnem prodane,  številk o umrlih in obolelih ni več na prvih straneh. Ni potrebe. Malo sumim, da iz tega istega vira prihajajo tudi informacije, da tamiflu ni najboljši  za zdravljenje nove gripe. Menda so farmacevti že zvarili nekaj drugega.

Uporabniki smo v tej  medijsko dirigirani igri velikih dobičkov le strelivo, ki ga je treba nameriti v pravo tarčo.

Jaz se bom cepila. Priznam tudi proti tisti«običajni« gripi, ki vsako leto po svetu terja 300 tisoč življenj, praviloma se. Če le ne pozabim. Kaj pa vem, zdravje  znam ceniti tako kot vsi tisti, ki jih je kdaj že pustilo na cedilu. Se bom cepila zato, ker sem podlegla propagandi? Mogoče res. Pa saj sem kdaj tudi iz zelene lekarne kupila kdaj kaj  samo zato, ker je pisalo, da je tako enkratno.. Da o kozmetiki ne govorim. Tudi z žavbami od katerih ni bilo druge koristi kot alergija na kakšno sestavino, sem se mazala. Pa nisem nikogar tožila. V cepiva pa kar malo verjamem. Meni so se obnesla. Ne jaz ne moji otroci za boleznimi proti katerim smo se lahko cepili, nismo zboleli. Verjamem, da tudi to pot ne bomo.

Kar težko razumem. Zadnji predlog arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško je star približno mesec dni. Razumljivo je, da ga opozicija ni sprejela z odprtimi rokami. Stroka in večina javnih osebnosti, ki se tudi sicer radi postavljajo s preudarnostjo, se je takrat odločila za– recimo temu- z razsodno zadržanostjo.

Tistim, ki so spremljali vse zaplete zadnjih let so gotovo ostala v spominu  opozorila naših in tujih pravnih  strokovnjakov, ki so nenehno opozarjali, da mednarodno pravo in sodna praksa  nista na naši strani. Tudi zato ne, kar pač v časih skupne države nismo razmejili morja, ker pač nismo vedeli, da bo to kdaj za Slovenijo tako pomembna kot se danes kaže, da je.
Hrvati to vedo. In, ker vedo, jim je jasno, da Slovenija mimo njih optimalnih rešitev zase ne more izsiliti. V zadnjih tednih je vendarle  že kazalo na nekakšno razumnost obeh strani. A potem je najprej začela oklevati Hrvaška. Spet.
Potem pa je počilo tudi doma.V zadnjih dneh so se oglasili nekateri vplivni posamezniki, ki so prej – ni mi jasno zakaj tako dolgo - molčali in se v reševanje tega spora niso vtikali. Bučar, Spomenka Hribar, Zdenka Cerar, tudi Miro Cerar mlajši so pomembne in vplivne osebnosti. Kako zelo pomemben je njihov glas, se kaže tudi v tem, da so se javnomnenjske ankete takoj po njihovi kritiki sporazuma obrnile proti njegovi sklenitvi in proti Borutu Pahorju. Dokler so vanj dvomili le tako imenovani desnosredinski razumniki in ljudska stranka, je bil deležen večinske podpore.
Vprašanje je ali bo, po novem odločni Pahor, trend uspel obrniti spet v svoj prid. Vprašanje je tudi kaj sploh še lahko naredi. V Sloveniji namreč po morebitni zavrnitvi tega sporazuma, ni več nobenega maneverskega prostora. Imamo namreč sklep Državnega  zbora, da nihče ne sme odstopiti niti od centimetra slovenskega ozemlja - pa karkoli že to na morju, kjer meje nikoli ni bilo- pomeni. Zaradi tega sklepa se je Slovenija odločila za blokado Hrvaške, s katero si je v EU pridelal sloves povzročiteljice težav, ki je ne gre resno jemati niti takrat, ko terja že dodeljeni denar za ceste, sloves članice zaradi katere se ne gre postavljati na glavo, če ji bodo Italijani pred nosom postavili plinske terminale in katere ne gre podpreti niti takrat, ko spet Italjani, terjajo brevinjetno vožnjo na Hrvaško.
Kaj, razen tega, da ne narediš nič in čakaš na ukinitev nacionalnih držav, je v teh razmerah mogoče pametnega narediti , mi ni jasno. Čas, ko bi morali, kot pravijo nekateri, z vojsko zavarovati nacionalne interese in je bil  pravi 25 junija 1991-tega leta, je zgodovina. Morda pa bi bilo prav, če bi ti, ki zdaj tako zelo glasno nasprotujejo arbitražnemu sporazumu, vsaj v nekaj stavkih le povedali kje oni sami vidijo možnosti za drugačno rešitev. Konec koncev kdo pa smo mi, nevedneži, nepravniki in nestrokovanjki, da  lahko sodimo- ene in druge. Vsaj kak argument nam dajte! Biti proti je enostavno preveč enostavno..

Leta 2004 je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije. Takrat je stopil na pot, ki je zahtevala odgovorne, preudarne korake. Sebi, volivkam ter volivcem se je zavezal, da bodo skupaj ustvarili spremembe. Branko Marinič. Poslanec SDS, ki je pred dnevi prvič slišal, da je treba račune poravnati!

Poslanci so cvet slovenskega naroda. Vsega 90 si jih izvolimo zato, da nas štiri letih vodijo  mimo pasti in skušnjav, ki jih pred  nas, nevedne grešnike, postavlja življenje.. Velika odgovornost je to.
V novejši zgodovini  slovenskega parlamenta je bilo kar nekaj izjemnih posameznikov. Takšnih, ki se nam bodo za večno vtisnili v spomin. France Bučar gotovo. Jože Pučnik. Ivo Hvalica. Miran Potrč.
A tudi drugačne smo imeli in jih še imamo. Pukšič je javno s klofutami vzgajal svojo hčero, Kelemina se  je v garaži  stepel z varnostnikov, Jelinčič je razsul avtomobilske lisice, Fabjan si je dal zastonj zavarovati zasebni avto, Jurij je malo posvigal, Kacin je Hvalico s časopisom. Rupar je  kolegice pošiljal h ginekologu, Anderliča so dobili vinjenega za volanom…. in gotovo sem katerega,  od teh, še pozabila.
Potem pa se je pojavil Branko Marinič. Sicer ne prvič. Po časopisih smo ga že vlačili zaradi izpita iz nemščine. Namesto njega naj bi ga pisal nekdo drug. Sama sem kar verjela, da je dandanašji  kaj takega mogoče. Če imamo nadomestne mame, zakaj ne bi imeli še nadomestnih polagalcev izpitov?
Ne vem pa zakaj si Marinič tako kot za izpit, nadomestneža ni našel še za plačevanje stanovanjskih  računov? Če bi si ga, bi nam prihranil marsikatero spoznanje. Pa tudi poštenih Haložanov mu ne bi bilo treba vlačiti po blatu.
Češ, mi v Halozah sploh ne vemo kaj so to računi. Razumeti je bilo tako kot , da tam sploh ni elektrike, vode in kot, da komunalne odpadke, očitno poleg Mariničevih, tudi vsi ostali Haložani vozijo v prvo brezno!
Še bolj neverjetno kot Mariničeve bedaste izjave, pa je dejstvo, da ga je stranka vzela v bran.. Le zakaj, da spoštovani Marinič ne bi več mogel voditi komisije za korupcijo? Pa kaj, če se požvižga na obveznosti , ki jih moramo navadni smrtniki plačevati in bi nas že davno rubili, če jih ne bi! On je vendarle poslanec in to poslanec stranke v katere člane se ne dvomi. Nikoli in nikdar!
In, da je mera polna, celo sedaj, ko je nekomu prekipelo in je zgodbo poslal v medije, bo spoštovani in pokončni Marinič plačal samo glavnico, obresti  pa ne!? Razumete? Ne? Jaz tudi ne. Lahko pa vsi skupaj poskusimo. Delajmo se , da nimamo ključa od poštenega nabiralnika. In ne plačajmo nič Jaz sem prepričana, da bo tudi nas Slovenska demokratska stranka vzela v bran!
Prav res, kar slabo mi je ko vidim kaj smo si izvolili. In kako pokvarjeni so nekateri. In potem so vsi užaljeni, ker jih nihče ne mara, ker jih nihče ne spoštuje, ker ugled državnega zbora pada, ker ljudje res več ne vemo koga naj sploh še volimo.

Desus je bil v koalicijskih vladah vse od  96-tega leta dalje. Takorekoč  je bil vedno jeziček na tehtnici.  Navzven je Desus pogosto izsiljeval svoje  koalicijske partnerje. Tu in tam ga pri tem niti določila koalicijske pogodbe niso pretirano ovirala. In, ker je na oblasti biti bolje kot v opoziciji, so stranke Desusu pogosto popuščale.

Desus se je meni vedno zdel bolj podoben sindikatu upokojencev kot politični stranki. Pa čeprav njeni najbolj  prodorni politiki niso upokojenci. V vsakem mandatu jim je uspel kak manever zaradi katerega so stranko upokojenci ponovno izvolili.
Enotno so delovali le navzven. Karel Erjavec je ob Janezu Janši gotovo naš najbolj  avtokratski predsednik stranke. Ugovorov ne trpi. Demokracija pa je nekaj kar je dobro predvsem za dodatek k imenu stranke. Tudi tisto glasovanje po vesti je nekaj kar se dobro sliši le, a v resnici v nobeni stranki ni zaželjeno. Tudi v Desusu so z navidezno samostojnostjo le manipulirali in strašili. Češ mi smo demokratična stranka in vsak glasuje po svoji vesti.
V zadnjih dveh mandatih je Desus predvsem Erjavec. Upora ne trpi. Tudi ob predlogu Gjerkeša nanj ni računal. Pretresen je bil tudi sam kandidat. Dejstvo, da je sin strankarske funkcioanrke, mu bo življenje še dodatno otežilo. In ga postavilo v podrejeni položaj do tistega, ki se je javno najbolj zavzel za njegovo imenovanje. Do Erjavca in posledično tudi do Pahorja. Kar gotovo ni dobra popotnica za novinca v visoki politiki in za nekoga, ki naj bi v teh kriznih časih v državo pripeljal veliko evropskega denarja. Težko je verjeti, da bo suverenost, ki je doma ne kaže, zmogel udejanjiti v Bruslju.
V načelu ni pošteno, da mu kompetnece odrekamo že v naprej. Lokalne samouprave nobena vlada ni prav resno jemala. Z resorjem so blažili koalicijske apatite. V resnici si sprememb nobena stranka tudi ni želela.
Slovenija je razdrobljena na desetine premajhnih in vedno bolj zadolženih občin, ki se preko svojih županov v DZ lotevajo prevelikih in predragih projektov, preširokih cest, razkošnih šol, igrišč in stadionov, zdravilišč in kdo bi vedel česa vsega še, kar vse  naj bi za vedno postavilo spomenik temu ali onemu županu in njegovi stranki. Očitki, da je za vse kriva Ljubljana, ki, da jim ne da dovolj, jih ohranijo v sedlu. Dolgove bodo vračale še mnoge prihodnje generacije.
Za večino državljanov je včerajšnja Gjerkeševa izjava, da bi nam zadoščale tri pokrajine in, da je Slovenija preveč razdrobljena, skorajda olajšanje. Tisti,ki polnimo proračun vemo, da nas vsak nov in nepotrebni administrativno birokratski aparat veliko stane. A žal ima tistih 90 tam v Državnem zboru povsem drugačne račune. Njih to kaj moramo mi plačati ne skrbi pretirano. Čim več plačamo, več lahko delijo med svoje. Tako pač je. Žal so se v vseh teh letih naši politiki hudo razgalili. In novih in drugačnih ni na vidiku.
In kaj ostane Gjerkešu? Dvoje. Ponižna pohlevnost in z njo dolgoživost ali pa trdo delo in pokončnost in z njo negotovost. Če ima za to zadnje več energije in moči kot je je imela njegova predhodnica, bomo šele videli. Z znanjem bo pa že kako. Saj se ponaša z doktoratom. Erjavec ga nima, pa se je lahko v mesecu prelevil iz strokovanjak za Patrije v  poznavalca odlaganja odpadkov.

Bolj malo je let, ko v samostojni Sloveniji nismo doživeli uporov ljudi v belem. Če že stavke ni bilo, so bile pa vsaj grožnje z njo.V četrtek bodo stavkali koncesionarji. Kakšnih 120 jih bo za dve uri zaprlo svoje ordinacije. Razlog pa je tak kot vedno, ko se oglasijo zdravniki. Denar.

Lani so se mize na občinah in  ministrstvih  šibile pod prošnjami za zdravstvene koncesije. V zdravstvenih domovih so bili plat zvona. V enem niso imeli več pediatra, v drugem so zapirali zobozdravstvene ambulante, v tretjem so ostali brez ortodonta, v četrtem ni bilo ginekologa. Takorekoč ga na primarni ravni skorajda ni bilo zdravnika, ki si ne bi želel dobiti koncesije. Prednjačili so  zobozdravniki, a tudi splošni zdravniki  so bili prepričani, da bi jim bilo bolje, če bi šli na svoje.
Zobozdravniki  nekoncesionarji pa so nasploh že prava redkost. Ker smo v zobozdravstvu že vajeni  plačevanja neposredno iz žepa,  so lahko v svojih ordinacijah  po zaključku koncesionarskega dela, delali za samoplačnike. Pri zobozdravnikih so vrste tako dolge, da nas večina protetične usluge plačuje neposredno iz žepa. Ne morete nekaj let hoditi brez zob. Nadzor je pokazal, da so kdaj vse skupaj tudi malo pomešali. A hujšega jim očitno ni bilo.
Zdaj pa tak revolt! Država, da jih bo spravila na kant, slišimo!
V Sloveniji je skupno 1289 koncesionarjev. Samo trije so do zdaj vrnili koncesije, kar je zanemarljivo. Ker sicer zdravnikov  primanjkuje, razlog gotovo ni strah , da bi ostali brez dela. Bo že moralo biti kaj drugega.
Samostojnost ne  pomeni le načina dela, temveč tudi vpliv na zaslužek in ostanek zaslužka.
Koncesionar dobi za delo nekaj manj kot 100 tisoč evrov. Premalo, pravijo! Predvsem. ker morajo ob svoji, zagotavljati še plačo medicinski sestri in čistilki, kot smo slišali včeraj. Seveda pa  se mnogi tudi znajdejo. Pogodbene zaposlitve, pomoč že upokojenih sester, na uro najetih čistilk in podobno so prej pravilo kot izjema. Saj vemo Slovenci smo znani po iznajdljivosti.
A, da ne bo pomote, tudi jaz mislim, da bi se račun moral iziti tudi, zaposliš potreben kader, tudi, če plačaš vse davke in  če vse svoje bolnike, ki to potrebujejo, pošlješ v laboratorij. Ali se pri malo manj kot 100 tisoč evrih na koncesionarja račun izide ali ne, pa ne vem. Lani, ko so dobili več, je bilo lažje. Toliko kot predsednica zdravniške zbornice ali pa kak direktor zdravstvenega doma, zdravnik, ki se vozi kje tam po haloških bregeh, gotovo ne zasluži. Pa je za svojega bolnika  dragocenejši kot sta prva dva. In vsi trije omenjeni zajemajo iz istega žaklja. Tistega, ki ga polnimo davkoplačevalci.  Da nam letos ne gre najbolje, je znano. In mnogi so še precej bolj na tesnem kot zdravniki. Tudi zato, ker jim nikoli ni šlo tako dobro, da bi lahko kaj prihranili. V takih razmerah razumevanje za tiste, ki rečejo, kaj me briga, jaz pač hočem, pa pika, ni veliko.

Če bi sodili po  polemikah v zadnjih mesecih, v Sloveniji ni glavna težava ustvarjanje, temveč predvsem delitev. S tem kako naj bi naredili več in bolje, se skorajda nihče ne ukvarja. S tem Kako bi tisto, česar ni, delili, pa večina.

Sindikati javnega sektorja so sinoči z ministrico Irmo Pavlinič Krebs dosegli dogovor o plačah v prihodnjem letu. Dolgo je trajalo. Sindikati so bili trd pogajalec. Niso se mogli sprijazniti z dejstvom, da obljubljenih uskladitev ne bo, da tudi vseh dodatkov,ki so bili dogovorjeni  lani, ne bo. Tudi z regresom so bile težave. Ko sem slišala, da je  v zraku dilema ali naj bi bil regres za 20 evrov višji ali nižji – celoten bo nekaj več kot 600 evrov- sem verjela, da so pogajanja res krvava. Da gre pravzaprav za vsak cent. Javnih uslužbencev je 160 tisoč. In njihove plače- povprečno, seveda niso med najnižjimi. Konec koncev gre za sektor, kjer je visoko izobraženih ljudi primerjalno več kot v gospodarstvu. V javnem sektorju so nekatere dejavnost, kjer so se v zadnjem letu plače zelo dvignile. Zdravnikov ni treba posebej omenjati. In pri vseh teh naj bi bil osnovni kamen spotike  regres, ki naj bi bil ali pa ne bi bil višji za 20 evrov!? Nič mi ni bilo jasno. In potem me je zamikala matematika. Ministrica je povedala, da bo dogovor proračunu prihodnje leto prihranil 360 milijonov evrov. Toliko manj bodo dobili zaposleni v javnem sektorju. V zdravstvu, v šolstvu, policiji, javni upravi, sodstvu, tudi na RTV-ju….

In izračun je bil presenetljiv. Veste , da bo v povprečju vsak od 160 tisoč zaposlenih dobil  prihodnje leto kar 2200 evrov manjkot bi, če ne bi zašli v krizo, če bi se usklajevanja nadaljevala tako kot je bilo  predvideno, če bi javni uslužbenci lahko napredovali tako kot to določa zakon. 2200 evrov pa seveda ni tako malo. Si predstavljate koliko je to, če pogledate v svoje plačilne liste?

Res je, da ta vsota ne bo pri vseh enaka, res je tudi , da se je tistemu česar še nisi dobil, lažje odreči kot tistemu kar že imaš, a vseeno!

Je pa seveda res, da so sindikati v pogajanjih,ki usklajevanje plač zamikajo v prihodnja leta, dosegli nekaj veliko bolj pomembnega. Dosegli so nekaj za kar bi mnogi delavci v zasebnem sektorju in v gospodarstvu dušo dali, kot radi rečemo. Dosegli so, da v prihodnjih dveh letih v javnem sektorju ne bo odpuščanja. Le naravni odliv, kot se reče upokojevanju. To pa seveda ni malo. To javnemu sektorju ohranja privilegiran status. Zaradi tega bo za mnoge služba pod njegovim okriljem še naprej sanjska.

A kot rečeno, ne glede na vse, nam gre razdeljevanje, kjub vsem zapletom, precej bolje kot ustvarjanje nove vrednosti. Resnici na ljubo se z njo tudi naši ministri ne ukvarjajo veliko. Tudi Lahovnik bo raje pristrigel  plačne  apetite direktorjem kot, da bi od njih zahteval trdo delo, nove proizvode  in  zagotavljanje solidnih plač zaposlenim. A, bolje to kot nič, si nas verjetno ob tem misli večina.

Dnevnik je objavil seznam najvišjih plač v državi začnejo se pri Černigojevih več kot 700 tisoč evrov na leto, med najbolje plačanimi upravami je tudi Murina, med najbolje nagrajenimi pa seveda znameniti Kramer iz NLB. Če k temu dodamo še številke, ki jih iz meseca v mesec  spravljajo v žep direktorji posameznih javnih zavodov- praviloma gre za zdravstvene - in, ki tudi krepko presegajo deset tisoč evrov bruto, je jasno, da takšne objave  ne prispevajo k mirnemu spanju in zadovoljstvo ljudstva na sončni strani Alp.

Sposobni ljudje morajo biti dobro plačani. Vprašanje pa je, ali je stečajna upraviteljica IUV res tako dobra, da bi lahko za nekaj mesečno delo dobila 180 tisoč evrov? Minister Zalar pravi, da ne. Sodišče mu je pritrdilo. A treba je povedati, da Toševa ni imela namena krasti, le izkoristila je priložnost, ki ji jo ponudil zakon.

Tudi predsednica Zdravniške zbornice nikomur nič ne krade. Menda dela na zbornici tudi po 12 ur na dan. Ni pa čisto jasno, kje potem najde čas za direktorovanje izolskemu zdravstvenemu domu, za dežurstva, ni povsem jasno, kaj imajo od nje študentje na medicinski fakulteti, kjer je asistentka in tudi ne kje najde čas za sestanke, za katere tudi dobi sejnine.

Pošteno je treba povedati, da bi se redki med nami odrekli vsem tem možnostim. Če bi se nam ponudile. Saj ne bi kradli, le priložnost bi izkoristili.

Če so zaradi česa objave o plačah in nagrajevanju sporne, so zato, ker se vsi - tudi tisti, ki vemo, da nikoli ne bomo stopili v čevlje menedžerjev in nadzornikov - znajdemo v precepu tudi, ko gre za bistveno manjše  priložnosti. Zakaj naj jaz priznam, da v resnici živim precej bližje, kot s papirji dokazujem v podjetju, kjer mi izplačujejo  nadomestilo za prevoz na delo? Zakaj naj jaz ne grem nikoli na bolniško, če pa si jo lahko uredim domala po telefonu? Zakaj naj povem, kolikšni so skupni prihodki mene in mojega partnerja, če pa je vrtec mnogo cenejši, če partnerja zatajim? Zakaj naj se poročim, če pa se mi zaradi socialnih transferjev bolj splača živeti na koruzi? Zakaj naj zahtevam račun, če pa mi bo mojster brez njega delo opravil bistveno ceneje? Zakaj naj ne grem v pokoj in potem delo opravljam tako ,da bom dobila pokojnino in še plačo, pa čeprav se ji bo reklo drugače?

Same majhne skrivnosti majhnih mojstrov, kakršnih nas je na slovenskem, kolikor hočete.

Pri prej omenjenih  visokih plačah pa je ob dejstvu, da vse zanesljivo niso zaslužene in da se nagrajuje tudi slabo delo, celo namerno izigravanje delavcev, pojavlja še ena, ne ravno zanemarljiva težava. Primerjava s politiki, ki jim ljudstvo največkrat očita nezaslužene plače!

Predsednik vlade dobi  okoli 70 tisoč evrov letno. Bruto seveda. Dvakrat manj kot 200-ti direktor na lestvici ali  dvakrat manj kot direktor kakega zakotnega zdravstvenega doma! Ministri in poslanci pa seveda še desetaka ali dva manj. Pred najvišjimi  predstavniki države je vsaj nekaj tisoč menedžerjev, pa nadzornikov, pa direktorjev javnih podjetij, pa  direktorje sektorjev, pa svetovalcev, pa profesorjev, pa zdravnikov, pa sodnikov, pa stečajnih upraviteljev….kdo bi jih vse naštel?

Povejte mi no, kdo od sposobnih Slovencev, z obetavnimi karierami, možnostmi za dober zaslužek, bo pa še šel med poslance, ministre, državne sekretarje? Le kdo bi bil tako nespameten? In, verjemite, negativna selekcija v politiki je resničnost, tukaj in zdaj. Morda se kaže tudi v imenovanju kakšnega novega ministra. Tukaj in zdaj! Plačali pa jo bomo – no saj veste kdo…