Majda Juvan

Nadzorniki Slovenskih železnic so včeraj potrdili novega generalnega direktorja. Po napovedih in pričakovanjih je to postal inženir elektrotehnike Goran Brankovič. O njegovih dosedanjih menedžerskih podvigih ni poročil.

Za dobrega menedžerja v državnih podjetjih je potrebnih veliko izjemnih lastnosti. Ne le, da morajo biti pametni, uka željni in z občutkom za okoliščine in ljudi, zelo pomembno je tudi, da imajo politične botre.

Kako je s tistimi prvimi zahtevami ne vem, a politične podpore Goranu Brankoviču ne manjka.Če resorni minister Vlačič pravi, da je mesto prvega človeka Slovenskih železnic največji mendžerski iziv v državi in, če te potem izberejo, to najverjetneje že pomeni, da si pri politiki dobro zapisan. Pa čeprav, se še spomnimo, da je bil isti minister navdušen tudi nad Maticem Tasičem, ki je po pičlih treh mesecih ugotovil, da je zanj zalogaj prevelik in, da bo potem, ko se mu bo iztekla še šest mesečna dobro plačana pogodba o svetovanju, raje spet samo župan. Mimogrede, kdo ve ali se kdo kdaj vpraša, kakšna je korist od svetovanja človeka, ki je komaj nos pomolil v sistem in ve, da ga bo čez pol leta tako ali tako spet odnesel?

A pustimo to! Samo letos je Brankovič že tretji direktor na SŽ. Tu in tam je mogoče zaslediti podatke, da je tam zaposlenih 30 odstotkov preveč ljudi in, da imajo, v povprečju, za četrtino previsoke plače. Morda so številke previsoke, a kot pribito drži, da je sistem, kjer za zastarelo infrastrukturo in premalo posla skrbi 8000 ljudi, neracionalen. Sindikati so izjemno močni, mnogi pravijo, da preveč, saj vlečejo tudi tiste niti, ki s sindikalizmom nimajo nič opraviti. Skratka reorganizacija sistema in z njo povezana racionalizacija ste nujni. SŽ so lani pridelale 23 milijonov evrov izgub, letos jih bodo 30. Hud zalogaj za kateregakoli menedžerja je to!

Brankovič nima menedžerskih izkušenj v velikih sistemih. Še največji, kjer je do sedaj bil, so Terme Čatež, a kaj ko je tam ostal le 2 meseca. Očitno so zanj pogosto lobirali, saj je službe in funkcije menjal kot po tekočem traku. Dodaten dvom vzbuja dejstvo, da je tako kadrovsko komisijo kot tudi nadzorni svet prepričal brez strateškega načrta in vizije razvoja Slovenskih železnic. Sam je povedal, da se mora s poslovanjem družbe šele seznaniti. Morda se zdi to tistim, ki so ga izbral v redu, a meni se le zdi, da če bi ti isti ljudje izbirali človeka za vodenje svojega podjetja, morda tudi svoje obrtne delavnice, bi verjetno izbirali drugače. Zelo dvomim, da bi serviser avtomobilov zaupal vodenje nekomu, ki ne bi ločil med med avtoelektričarjem in ličarjem.

Novinarsko vprašanje o tem ali imajo SŽ holdinško integriran sistem ali pa delno integriran sistem- objavili so ga v osrednji inforamtivni oddaji POP TV- je bilo dobro merjeno. Novinar je vedel, da Brankovič ne bo vedel. Uporabil je sicer tujke, a terminologija sodi celo v klepetalnice o organizaciji železnic po svetu. In novi direktor SŽ bi vprašanje moral razumeti tudi sredi noči, saj gre za temeljno organizacijsko dilemo naši železnic. Ker ga niti razumel ni, imamo vsi skupaj problem. Predvsem seveda davkoplačevalci.

Neuradno je slišati, da naj bi 1.1.2011 zaživela pokojninska reforma. Desus, stranka upokojencev, ob tem ne more ostati ravnodušen. Njegov predsednik Karel Erjavec pa tudi ne.

Načeloma je Desus stranka upokojencev. A deluje tudi kot sindikat, ki se zaradi številčnosti svoje volilne baze, brez težav umešča  v parlament. In, praviloma, kot jeziček na tehtnici, tudi v vlado. O čem podobnem lahko mladi, tisti na katerih menda stojita jutrišnji dan in svet, le sanjajo.
V tej državi so sindikati silno pomembni. Če bi se poenotili, bi brez težav odnesli vlado. A na njeno srečo – morda tudi narodovo - to ni zelo verjetno
Kljub temu, da je prvotno zelo odločno podporo podaljšanju dela do 67-tega leta Erjavec poskušal zaviti v celofan, je vendarle jasno, da  so upokojenci za višanje starosti ob upokojitvi in proti zamrznitvi pokojnin. Stališče je več kot razumljivo. Le z manjšim prilivom novih upokojencev, bodo sedanji lahko ohranili vsaj to kar imajo. Takšno stališče je za sindikalnega liderja, več kot razumljivo.  Za ministra vlade nekoliko manj, seveda.
Tudi drugi sindikalni voditelji poskušajo biti všečni svojim bazam. Semoliča smo že vajeni. Ostro je nastopil proti spremembam pokojninskega sistema in zdravstvenega sistema. Do sedaj je bil vedno uspešen. Povišanju starostne meje za upokojitev nasprotuje. Razumljivo za mnoge njegove člane, je pokojninski zavod zadnje upanje.
Tretji sklop sindikalistov zastopa javni sektor. Ti so že v osnovi v tako različnih položajih, da poenotenje ni verjetno. Kako naj se poenotijo zdravniki in šolniki, če so si prvi lani izborili v povprečju za 30 odstotkov višje plače, drugi pa naj bi na to, da bodo izravnali plačna razmerja, počakali še nekaj let. Ni jim jasno zakaj  je v tej državi najlažje varčevati pri medicinskih sestrah, policistih in učiteljih. In tudi od tod bi mnogi radi čim prej v pokoj. Stati za katedrom  pri 67-tih verjetno ni nujno lepo in koristno. Sindikalisti to vedo.
Takšna je pač logika sindikatov, ki brez zvestega članstva ne morejo živeti. Tudi njihove centrale ne.
Ker sedijo vsak na svojem bregu, poenotenje ni verjetno. A vseeno!
V vseh teh bitkah za ohranjanje stanja, ki dolgoročno ni vzdržno, bodo najkrajšo potegnili mladi. Njihovega glasu ni slišati. Pa čeprav  bodo največje žrtve generacije, ki pridobljenih pravic  ne da. Kaj pomaga, če sindikalni voditelji - res, da ne čisto vsi - vpijejo, da naj država pač pobere nekim drugim nekje drugje, če pa v resnici vsi vemo, da ni kje vzeti. Tajkunske zgodbe, silni luksus, ki nas obdaja, nemoralna in neetična grabežljivost  prisklednikov, vse to je res tu nekje, a kot vidimo, je tako neskončno daleč, da lovke naših dacarjev do tja ne sežejo.
In, če se ozremo po EU, mar res verjamemo, da je Slovenija oaza, kjer bomo z zelo povprečnim brutodružbenim produktom svojim državljanom lahko zagotavljali vse kar bi si  želeli. Zgodnjo in visoko pokojnino, vse kar medicina zmore in  nizke davke. Te Indije Koromandije ni nikjer in je tudi pri nas nikoli ne bo. Tudi, ko bo enkrat recesijo zamenjala nova konjuktura, ne!
.

Sporazum Pahor- Kosor je prvovrstna politična tema. Deblokada  hrvaških pogajanj z EU rešuje eno temeljnih načel sobivanja v skupnosti. Za možnost širitve gre. Za možnost širjenja trgov in  političnega vpliva EU, gre.

EU je z zapletom med Slovenijo in Hrvaško spoznala kaj načelo konsenza pomeni v praksi. Pomeni, da lahko ena država kadarkoli blokira pristop druge. V našem primeru Slovenija Hrvaško, v veliko bolj usodnem katerakoli, recimo,  Turčijo. Da o tem kako bo, ko bodo na vrsti Bosna, Srbija, Črna Gora ali Kosovo sploh ne razmišljamo.Takrat se bo verjetno izkazalo, da bi balkanski kotel lahko pripeljali v EU le, če bi vse države  bivše Jugoslavije, v to združbo vstopile sočasno. Le tako bi otopile vpliv vseh dosedanjih balkanskih vojn.
A to v Bruslju – na našo srečo -  dojemajo šele sedaj, ko spremljajo zaplete med tistima dvema državama za kateri se je zdelo, da sta  za medsebojni sporazum najbolj zreli.
Kosorjeva in Pahor sta sklenila dogovor za katerega obe strani zagotavljata, da je pravi, pa čeprav v resnici ni še nič dogovorjenega.
Ob takih dogodkih je komuniciranje z javnostjo zelo pomembno. In tu so Hrvati mnogo, mnogo boljši. Stipe Mesič je preveč izkušen politik, da bi se mu tisti gol, ki da ga je Kosorejeva zabila Pahorju, zarekel. Seveda se mu ni! S tako jasno in hitro izjavo je miril domačo javnost in  opozicijo, ki prav tako kot naša, čaka na spodrsljaje svoje vlade.
In kako so se odzvali naši strokovnjaki? Uradni govorec zunanjega ministrstva je zatrdil, da odločitvi Slovenije ni botroval diktat velikih?! In to je rekel potem, ko že vse leto poslušamo nejevoljne bruseljske uradnike, ki jim – po njihovem- drobnjakarstvo  Slovenije še kako preseda. To reče potem, ko tudi naši dosedanji, manj politično obremenjeni evropski poslanci, ki so zaplet spremljali iz Bruslja, povedo, da je slovenska blokada tam razumljena kot strel v koleno. Lastno, seveda! Za piko na i se oglasijo še Američani, ki dajo jasno vedeti, da so si še kako prizadevali za dogovor.
Reakcija slovenske opozicije je pričakovana. Na tak razplet so lahko le upali. Notranjepolitične teme, ki so praviloma vse povezane z gospodarsko krizo in reformami, so za politično rabo opozicije  neprimerne. Marsikaj s čimer se sooča sedanja vlada je posledica napak prejšnje in večino puščic koalicija z lahkoto odbija.
Odnosi s Hrvaško pa so neizčrpen vir dobivanja in izgubljanja političnih točk. Del opozicije  je takoj obudil idejo o referendumu. Realno gledano, sta  Pahor in Kosorjeva z dogovorom kupila čas. Morda bi bilo dobro, če Pahor  rešitve meje le ne bi obljubljal za čas pred vstopom Hrvaške v EU. Ko bosta enkrat obe državi znotraj Šengena, bo lažje in tisti škaf vode ne za nas in ne za sosede, ne bo tako usoden. Poleg tega pa bodo takrat Hrvati že morali bolj kot na sever gledati na jug. Ko bodo določali meje s Srbijo in Bosno- tako na kopnem kot na morju-  se bo šele prav izkazalo zakaj je Balkan od nekdaj veljal za sod smodnika. In Slovenija bo velikodušno svetovala. S pametjo in izkušnjami, ki si jih je pridobili prav z medsebojnimi pogajanji. In teh že do sedaj ni malo. Pa še se  jih bo nabralo.

Ko je v Sloveniji stopil v veljavo protikadilski zakon, kadilci niso bili srečni.  Delodajalcem so napovedovali stroške za protikadilske kabine, gostincem bankrot, natakarjem pa pljučnice, ker bodo morali kadilcem streči na prostem tudi v arktičnih razmerah. Nič od tega se ni zgodilo. Redki so, ki pogrešajo zakajene prostore.

Mnogo let je že tega, ko me je v kontaktni radijski program poklicala poslušalka in vprašala kaj naj naredi, ker cigaretni dim iz sosedovega stanovanja uhaja v njeno spalnico. Prepričana sem bila, da nekdo brije norce iz mene in radia. Ker, kdo je pa že kdaj slišal kaj tako absurdnega!?
Leta so minevala. Iz strastne kadilke sem tudi sama prelevila v nekadilko. Ko sem pred kratkim pregledovala družinski album, sem se zgrozila. Na mnogih slikah  v eni roki držim sina v drugi pa cigareto.Česa podobnega med civiliziranimi ljudmi danes ni mogoče videti.
V zadnjih 18-tih letih nisem potegnila niti enega dima. Niti vodne pipe nisem upala poskusiti.
In zdaj tudi jaz vem, da cigaretni dim zares uhaja iz stanovanja. Skozi okna in pod vrati.
Res je, družbene norme so se spremenile. Ne vse in tudi ne nujno na bolje.  A cigarete so v tej presoji vsekakor potegnile krajši konec. Divjaki, ki na lokalnih cestah. pri 120-tih na uro v jarke podijo vse kar leze in gre, niso niti približno tako zavrženi kot kadilci.Ko pride kadilec na obisk, se bodisi potuhne ali pa čez uro ali dve osramočen, milo  prosi, če sme za trenutek na balkon.
In v takih razmerah seveda ni čudno, da se najde kdo, ki misli, da bi bilo potrebno kajenje prepovedati tudi v domači dnevni sobi. Ideja niti ni izviren, podobne drakonske ukrepe so ponekod celo že uzakonili.
Ker ne kadim več, mi zakajeni prostori smrdijo. Priznam. Ampak neskončno mi med kuhanjem smrdijo tudi vampi in golaž. Da ne govorim o gnojnici, ki hrani sosedovo njivo. Pa ne le to. Sosedovemu psu, ki ga zaprejo na balkon, ker je ob polni luni pripravljen bevskati vso noč, bi ob treh zjutraj najraje zavila vrat, ko saje iz dimnika klasične picerije prekrijejo mojo posteljo, mi hodi po glavi inšpekcija in ko pet metrov nad hišo nekajkrat na dan zarohni helikopter, mi je žal, da nimam bazuke.
Marsikaj nas jezi. A, če smo razumni, seveda vemo, da ima sobivanje v skupnosti dobre in slabe plati. Cigaretni dim sodi med slabe. A tudi avtomobilski izpuhi niso dobri, pa ni še nihče predlagal, da bi promet kar ukinili. Naleteti na nasilnega in pijanega soseda v dvigalu tudi ni koristno. Pa na vhodna vrata bloka še nihče ni pritrdil alkotesta. Da ne govorim o tem kako nevarni so lahko mulci, ki s kolesom pridivjajo okoli vogala. Pa otroške igre tudi še nismo prepovedali.
Malo več uvidevnosti nam res ne bi škodilo. Enih do drugih. Kadilcev do nekadilcev, a tudi nekadilcev do kadilcev. Konec koncev, kajenje še ni prepoznano kot zločin. In tudi prepovedano še ni povsem. Davki pač prav pridejo.

Vlade so na tem svetu zato, da vladajo. Volivci pa jih volimo. Za vse vlade tega sveta so reforme kot so davčna, pokojninska in zdravstvena, lahko usodne. In naša menda pripravlja kar vse tri na enkrat. In to v najhujši reseciji po drugi svetovni vojni.A sploh vedo kaj delajo?

Pahorejva ekipa je krmilo prevzela v izrazito slabih časih. Vsaka primerjava z razmerami v katerih je odstotke preštevala prejšnja, je čista demagogija. Edino kar drži kot pribito je to, da bi ključne reforme – davčno, zdravstveno in pokojninsko-  ki jih v tej državi čakamo že leta,  prejšnja lažje speljala, saj je imela na voljo več denarja za blažitev prehoda. Pa jih pač ni, ker se je upravičeno bala, da  bi ji jih  volivci zamerili. Na vseh treh področjih bi namreč šlo za zaostritve. Za višje davke, manjše pokojnine za daljšo delovno dobo in  višje dajatve za manjši obseg zdravstvenih storitev. In tako se je prejšnja vlada raje odločila za obratno smer. Nekritično je uvedla  nove olajšave, davke za najbogatejše  je celo znižala, izboljšala je uskladitev pokojnin in dopustila totalni kaos na področju zdravstvenega varstva. Ker smo si – po njenem – to lahko privoščili. V takih razmerah  volitev skorajda ni mogoče izgubiti.
A jih je vseeno. Kar je najverjetneje dokaz, da je res ni bilo škoda.
In kaj naj naredi vlada, ki jo imamo sedaj? Ta pravzaprav nima prav nobene izbire. Vse tisto, kar bi morala narediti prejšnja, bo morala pač ta. V slabših časih in z manjšimi možnostmi.
Davčna, pokojninska in zdravstvena reforma so vsaka zase projekti, ki jih večina vlad ne preživi brez pretresa. Običajno za njihovo izpeljavo en mandat niti ne zadošča, pa četudi vlada v sedlu zdrži štiri leta. Če nanje pogledamo bolj pragmatično, pa je sedanji mandat  naravnost idealen za ostre reze. Zaradi recesije, ki do temeljev najeda življenjsko raven in gospodarstvo, vlada za novi mandat nasploh nima kakšnih prav velikih možnosti. Volivci praviloma nismo racionalni in politike sodimo predvsem po svojem počutju in žepu. Ker se tega najverjetneje vsaj tisti razumnejši ministri in politiki– ne trdim pa, da so takšni vsi in v vseh strankah- zavedajo, je izpeljava vseh treh reform prav v teh časih, razumna.
In kaj nam bodo te reforme prinesle?
Velikih dilem ni. Višje davke za tisti del prebivalstva, ki se ga splača obdavčiti, ker je najbolj množičen, pokojninski sistem s katerim bo na tak ali drugačen način zagotovljeno, da bo tistih, ki bi dobivali pokojnine po 20 ali celo 30 let malo ali nič in zdravstveni sistem, kjer bo za obvezno in dopolnilno zavarovanje mogoče dobiti manj storitev kot sedaj. Skratka reforme bodo , da bi bile uspešne, morale prinesti vse to, za kar politiki trdijo, da ne bodo.
Da se bomo državljani tako rekoč vsemu od naštetega upirali, je jasno. A kot  rečeno, vlada  je zaradi krize tako ali tako že v škripcih. Če bi jaz bila opozicija, bi ji z veseljem nagajala, spodkopala je pa ne bi. Naj le opravi zoprno, a nujno delo. Množic, ki gredo rade na volitve, ne bo težko prepričata, da se jim godi krivica. In sedanji opoziciji bo na naslednjih volitvah pot na oblast na široko odprta. Tudi to je demokracija. Dokler se menjajo, je vse dobro in prav.

Zgodovina je veda, ki kritično in nepristransko raziskuje dogodke iz preteklosti. To je veda, ki ohranja naš zgodovinski spomin, z njo lažje razumemo sedanjost in z njo lahko predvidimo tudi prihodnost. Vse to je zgodovina.

Skratka zgodovina je nekaj prav zares imenitnega. Tisti, ki je nima, tudi prihodnosti ne bo imel. Tudi to je eden od aksiomov, ki ga dostikrat - tudi tako na pamet, ker se pač dobro sliši - radi ponavljamo.
A v resnici je zgodovina polna laži, zlaganih mitov, lažnih epopej in ponarejenih zgodovinskih dejstev. Krepijo jih dvomi v Darwina, pa Jezusa in Nerona. Krščanski svet še danes ni povsem prepričan ali naj se zaradi križarskih vojn opraviči, nekdanje kolonialne države še danes sedijo na pokradenem bogastvu. Vojne vedno  zaradi svojih interesov sprožajo politiki. Posvetni in cerkveni. Tako je bilo nekdaj in tako je danes. In vedno so žrtve. Nekdaj so bile predvsem med vojaki, danes jih je večina med civilisti. Bolj zaleže, bolj grozno je in mediji jih bolj slikovito pokrijejo.
Če mene vprašate, med obupom matere ubitih otrok v Palestini , Izraelu ali v Afganistanu, ni nobene razlike.Ko jih gledam, o tem ali so s prave ali z neprave strani, sploh ne razmišljam. In meni je jasno, da so tisti, ki so te smrti povzročili krivi. O tem sploh ni nobenega dvoma. A, ko bo vojne enkrat konec bodo ti, ki so ubijali v imenu končnega zmagovalca junaki, tisti, ki bodo ubijali v imenu poraženca, pa bodo zločinci. V vojni je tako bilo in vedno bo. In vedno je tako, da zgodovino pišejo zmagovalci. Tudi v Nemčiji, ki je vojno izgubila so jo. In uradno danes nihče ne dvomi.
Kako pa je pri nas? Pri nas pa tako pametni pač nismo. Pri nas pa bi del politične oligarhije za vsako ceno želel to temo ohraniti še za prihodnje predvolilne debate. Pa čeprav, upam vsaj, smo jih že vsi siti..
Koga od običajnih ljudi, ki se morajo truditi za vsakdanji kruh, ki bi radi, najboljše za svoje otroke in, ki jih zanima ali bomo sploh uspeli ohraniti kakšno vrednoto ali pa nas bo povampirjeni kapitalizem tako psihično kot fizično povsem zmrcvaril, koga od teh torej, v resnici še zanimajo nijanse nekih zmotnih odločitev pradedov in prastricev. Osvoboditelji so osvoboditelji, kolaboranti so kolaboranti. In večina jih je danes že mrtvih. Namesto, da bi skrbeli za to, da se – Bog ne daj-  v nekih prihodnjih časih tako usodna delitev naroda ne bi mogla več ponoviti, jih pogrevamo, z njimi manipuliramo in, če le gre, zastrupljamo še tiste, ki so se rodili petdeset let po drugi vojni.
Evropski parlament vsako leto sprejme kopico resolucij. Takšnih od katerih je življenje članic vitalno odvisno. Recimo o podnebnih spremembah, zdravljenju raka,  pretoku delavne sile… Zagotavljam vam, da za večino niti slišite ne. A o tej, ki jo je tako imenitno mogoče povezati z našo nesrečno zgodovino in ki je politikom v tolikšno veselje, bomo še izgubljali čas in energijo.

Ekonomisti so imeli prav. Ko se bo na koncu tunela že začela kazati luč, bo kriza šele pokazala zobe. Brezposelnost in primanjkljaj v javni blagajni bosta naraščala, potrošnja  bo padala. Okrevanje je še daleč.

Vlada menda rešuje kar se rešiti da. Znižala ali pa zamrznila bo plače v javnem sektorju. Na vrsto bodo prišle tudi pokojnine in socialni transferji. Tudi tu bo vlada potegnila zavoro. Po svoje razumljivo.
Tako kot marsikje v bolj bogatih državah, tudi pri nas sistem socialnih pomoči že načenja željo po delu. Na jesen je to najbolj očitno. Ko pridelovalci sadja  iščejo sezonske delavce, jih v Sloveniji ne dobijo. Morajo jih uvoziti iz Romunije, Moldavije in še od kod.
Je pa res, da smo socialna država, ki najšibkejšim mora stati ob strani. Le pregleda nad tem, kateri to so, nimamo najboljšega. Zelo verjetno tisti, ki se v tej množici predpisov in zakonov najbolje znajdejo, nimajo s socialno ogroženostjo nič opravit. Pa so vseeno vsi pred dnevi dobili draginjski dodatek
Kot rečeno, recesija je Sloveniji šele sedaj začela prav kazati zobe. Konec koncev so nas še pred letom, ko smo bili pred volitvami, eni in drugi prepričevali kako krize sploh ni, če pa le bo, bo Sloveniji  gotovo obšla. In to so razlagali levi in desni, naši in njihovi. Zdaj so vsi pametni. Od prejšnjih, do sedanjih in do sindikalistov, ki so tako ali tako vedno isti. Vsi vedo, da so vedeli že takrat.
Globalna kriza je dejstvo.A  marsikaj je pri nas vendarle bolj narobe kot bi smelo bilo.Če mene vprašate, smo si za marsikaj sami krivi. No, bolj pošteno povedano, krivi so naši politiki. Tisti, ki na krilih svojih strank sprejemajo nedopustne ukrepe in zakone, ki dolgoročno slabijo državo in državljane. Zakone katerih edini cilj je krepitev politične oligarhije in strankokracije. Medtem, ko so se v ozadju igrale velike igre z lastninjenjem vsega kar je bilo v tej državi kaj vredno pa še ni propadlo ali bilo že pred tem razprodano, smo se naivni volilci veselili evra več pri plači, draginjskega dodatka, poceni vinjet, zastonj malic, brezplačnega varstva v vrtcih, učbeniških skladov. Delili so se tajkunski krediti, »naši« so sedali za bajno plačane položaje. Mnogi niso o delu vedeli nič, drugi so vedeli le, kako vse to speljati v prave žepe. Za delavce nikomur ni bilo mar.
Pa je sedaj kaj drugače? Rada bi verjela, da je! A si žal ne upam. Draško Veselinovič, Matic Tasič, Goran Brankovič…. NLB. Slovenske železnice, če hočete še Triglav in Vzajemna. Istrabenza in Laškega sploh ni treba omenjati…
Tako je to v naši državi. S takšno popotnico tudi našim potomcem ne bo lahko!

In kaj v tako usodnih časih počnejo poslanci? Si morda razbijajo glave s tem kako bi preprečili bankrot države? Oh, kje pa! Oni imajo važnejše delo.
Opozicija se hoče meniti o evropski resoluciji o totalitarizmih, o žrtvah vojnega nasilja in o vojnih grobiščih modrujejo. Verjamejo, da se tu nabirajo politične točke!
Le kaj bi se moralo zgoditi, da bi ti izbrani predstavniki ljudstva te teme prepustili stroki? Grožnja z izrednimi volitvami? Dvomim!  Bi raje o zdravstveni reformi? Lepo vas prosim? Razprava o ukinitvi poslanskih privilegij? To pa bi morda že bila tema, zaradi katere bi tudi oni začeli razmišljali o prihodnosti. Vsaj o svoji, če jim že za tiso, ki nas vse skupaj čaka, ni kaj dosti mar!

Začenja se nov krog pogajanj za znižanje ali pa zamrznitev plač javnim uslužbencem.Veliko jih je - 160 tisoč - pa še javnost v njih povečini vidi predvsem trop zajedavcev, ki se redi na žuljih poštenih in slabo plačanih delavcev.

Ob pojmu delavec v javnem sektorju, le redki pomislijo na medicinsko sestro, ki stoji ob strani umirajočemu bolniku, še bolj redki na policista, ki mora svojcem sporočiti, da jim je nekdo od bližnjih umrl v prometni nesreči, tudi na učitelja, ki doma izumlja didaktične pripomočke za pomoč otroku, ki ima težave, ne. Večinoma vidimo maso ljudi, ki sedi v nekih pisarnah in se ima lepo. In ne dela nič, kot pravijo tisti, ki morajo za 500 evrov streči tekočemu traku ali delati na gradbiščih.
Ko se v Sloveniji pogovarjamo o plačah, se vedno pogovarjamo o ekstremih. Na eni strani velja, da imajo delavci le po 400,500 evrov plače- kar drži samo v podjetjih, ki nimajo možnosti in jih nad vodo držijo državne subvencije - na drugi strani gledamo le plače tistih javnih uslužbencev, ki denimo v zdravstvu, brez sramu vsak mesec pokasirajo po deset tisoč in več evrov, ker pač po nekih formulah uspejo v en dan spraviti po 30 in več domnevno opravljenih ur.
Govorimo tudi o državnih podjetjih, kjer kadruje politika in odstavlja njihove zato, da nastavila svoje. Tomislava Nemca iz Darsa so zamenjali predčasno, ker je delal slabo. A glej ga zlomka, vseeno so ga nagradili s 60 tisoč evri odpravnine. Razumete? Jaz ne!
Kje jih najdejo, se sprašujem, ko poslušam direktorja Vzajemne, ki tarna, da mora strašno garati, da lahko vrača 600 tisoč evrov visoko posojila za vilo ob morju? Ja, pa kdo mu ga je dal? Mlademu gospodiču, ki je šele na začetku  kariere? Morda tisti, ki je dobil milijon evrov odpravnine v NLB in je odobril kar nekaj tajkunskih kreditov, ki jih bodo zdaj vračali naši vnuki?
Tudi meni se zmrači, ko poslušam te številke. Nagrade stečajnim  upraviteljem, svetovalne pogodbe po 1000 evrov na uro, ali pa nekaj 100 tisoč evrov za cel projekt. Za nekaj mesečno delo! Vse iz naših žepov v zasebne. Ni razloga, da se ne bi strgalo učitelju, policistu ali delavcu za trakom.
Država pa nič. Nič ne naredi, da bi pri teh anomalijah naredila red. Enkrat je nemočna zato, ker ne ve, drugič zato, ker gre za zasebna podjetja pa nima kompetenc, poleg tega pa nas razno razni pametni mladoekonomisti,ki tako radi svetujejo vsem o vsem, prepričujejo, da smo pač zdaj v kapitalizmu in, da smo to tako ali tako sami hoteli!
In, ko ministrica Krebsova razloži, da bodo morale iti plače v javnem sektorju za 6 odstotkov dol, se njihovi sindikalisti vsega tega z veseljem spomnijo. In imajo prav.
Tudi meni se zdi, da smo vsi skupaj izgubili kompas in zdravo pamet. Kako se komu lahko zdi normalna odpravnina v višini nekaj sto tisoč evrov. Ali pa celo milijon evrov. Jasno je, da jih nihče ni mogel sam zaslužiti. Nekoga je moral zanje prikrajšati. Ali z nižjimi plačami,  dividendami ali pa z  goljufijo!
Vendar! Česar ni, še vojska ne vzame. Na koncu ta stara resnica  velja. In obveljala bo tudi, ko se bo vlada pogajala z delavci v javnem sektorju. Seveda bodo morali popustiti. A, da bi država morala narediti veliko več zato, da se vsi skupaj ne bi čutili nenehno ogoljufane in okradene, pa tudi drži.

Ljubljana ni velika, a velike so njene prometne zadrege. Javni potniški promet je zaradi počasnosti , v času prometnih konic, neuporaben. Izven njih pa pogosto neracionalen. In tudi zato veliki zglobniki pogosto, na manj frekventnih progah, vozijo le voznike.

Pred časom se mi je pokvaril avto. Lilo je kot iz škafa in kolo ni prišlo v poštev. Ker sem doma kakih 14 kilometrov iz Ljubljane proti Gorenjski in, ker skozi mojo vas primestni avtobus pripelje le trikrat na dan, sem pač odpešačila do najbližje postaje mestnega potniškega prometa. Na Brod. Dobre pol ure daleč. Pravzaprav imam srečo, ker imam službo v Črnučah, Brod in Črnuče pa povezuje direktna avtobusna linija številka 8. In smo se odpeljali. V zglobniku smo bili voznik in dva potnika.V Šiški jih je bilo več, v Centru je bila že gneča, v Črnuče pa nas je spet prišla le peščica. A tisto kar je pri vsem skupaj neverjetno je čas, ki ga je avtobus porabil za to pot. Več kot 45 minut smo se vozili. Pa ni bila konica.Če prištejem še pešačenje, sem za 14 kilometrov dolgo pot porabila eno uro in 15 minut V tem času zelo zmerni vozniki pridejo v Celje, na Jesenice, v Kočevje, v Novo mesto ali pa v Divačo. Morda celo kam dlje. S kolesom sem v službi v pol ure, z avtom v dobrih 10 tih minutah. Naravnost povem, v moji vasi je pri vsaki hiši toliko avtomobilov kot je stanovalcev z vozniškim dovoljenjem. In večinoma  z njimi vsi prihajamo na delo ali študij v Ljubljano.
O tem, da je v Ljubljani premalo parkirnih prostorov, ni nobenega dvoma.V garažah se prostor vedno najde. Je pa res, da ni poceni. Od evra do dva na uro. Tudi, ko moram sama v središče mesta in vedno parkiram v garažni hiši in, ko moram po dveh treh urah plačati 5, 6 evrov, nisem posebej srečna. Za ta denar je mogoče za štiričlansko družino skuhati solidno kosilo. Z mesom, zelenjavo in sadjem. A nekako sem se sprijaznila, da tako kot v kinu ne morem sedeti zastonj, je tudi za parkiranje potrebno plačati. Morda to primestni ljudje res lažje razumemo, saj v okoljih, kjer smo doma, prevladuje zasebna lastnina. V vasi ni nič družbenega. Morda delno ta status pripisujemo le cerkvi in gasilskemu domu, a tudi od tam skrbniki zelo hitro spodijo tujo pločevino. Sicer pa se ve. Parkiraš lahko le na svojem.
In hočeš nočeš bodo morali to počasi dojeti tudi meščani. Jankovič jim obljublja 1200 novi parkirnih mest na enosmernih ulicah kjer bodo lahko vse leto parkirali za 100 evrov. To je  ugodno. A bojim se, da jim bomo tudi te prostore zasedli pritepenci z obrobja, ki bi za možnost celoletnega parkiranja z veseljem plačali 100 evrov. Za nas v tem mestu namreč ni nič bolje poskrbljeno kot za meščane. In  povečini se v mesto ne prihajamo zabavat, temveč delat. Ni res, da bo problem parkiranja rešen, z nekaj novimi garažnimi hišami za kratkotrajno parkiranje. Ne meščani ne mestna uprava se ne morejo delati kot, da ne vedo, da v mesto vsak dan prihaja na delo in v šolo 100 tisoč ljudi. Tu ustvarjajo novo vrednost, tu tudi trošijo.
Le kdaj se bo našel župan, ki bo namesto za  nebotičnike in stadione zastavil ves svoj ugled in sposobnosti za prometno ureditev. In to celovito. Ne le garaža tukaj in tam in ne le preusmeritev prometa od  tu nekam tja. Prepoved je v resnici enostavna, uporabne rešitve pa so veliko večji zalogaj. Uporaben javni promet, to je rešitev! Edina!

Kot je bilo pričakovati, je uprava Darsa zaključila z mandatom. Pravzaprav je dolgo zdržala. Pričakovati je bilo, da  jo bo sedanja vlada prej zamanjala. Konec koncev tudi njeno imenovanje ni bilo nič drugačno kot je njej konec. V sedlo je prišla po politični direktivi in z njo tudi odhaja.

Zavist je grda lastnost. Zavidam tistim, ki jo uspejo pogasiti z razsodnostjo in argumenti.
Nikoli v življenju ne bom izvedela kako je, če si med izbranci. Če si nekdo, ki v noben primeru ne more potekniti kratke, če veš, da boš v vsakem primeru iz igre izšel kot zmagovalec. In to celo, če boš poraženec. Predsednik uprave Darsa Tomislav Nemec in njegova ekipa to vedo.
Tomislava Nemca je iz majhne občinske uprave- gre za občino Ljutomer- na vrh Darsa pripeljal prejšnji prometni minister Žerjav. Očitno je bil SLS-ov kader.
Tomislav Nemec je imel pač srečo.V politično kadrovski trgovini je zadel eno od prvih nagrad. Sicer je res, da ni bil ne prvi ne zadnji srečko in res je tudi, da je moral požreti tudi kakšno grenko pilulo. Spomnimo se šentviškega predora za katerega ni imel nobenih zaslug, pa je vseeno ravno njemu padel na glavo. Spomniti se velja tudi uvedbe vinjet za katere so na Darsu vsi vedeli, da bodo pogreb za slovenske davkoplačevalca, pa so morali molčati, ker je bila pač taka politična volja. A oboje je preživel. Bolje kot njegovi predhodniki, ki so zaradi trojanskih predorov, morali odditi.
A zdaj je vrsta prišla tudi nanj. Ne bo odšel praznih rok. Nadzorniki so veseli, ker so se dogovorili, da bodo člani dosedanje uprave dobili za odpravnino le šest mesečnih plač. V Nemčevem primeru je to 60 tisoč evrov bruto. Kar je v primerjavi z Kramerjevim milijonov v NLB, domala drobiž. A vseeno. Tudi 60  tisoč ni tako malo. 60 tisoč je približno toliko kot dobijo za celoletno nadomestilo neizvoljeni poslanci. Saj veste tisti ki kljub trudu prej kot v enem letu nikakor ne moreta dobiti nove službe.
Tomislav Nemec ima srečo. Služba ga čaka. Čeprav se ministrica za javno upravo čudi, redne zaposlitve na ljutomerski občinski upravi sploh ni prekinil.  To je sicer nezakonito, a Nemec je verjetno slutil, da na Darsu ne bo večno in se je s pomočjo svojih političnih botrov uspel dogovoriti za rešitev, ki je sicer zakon ne dopušča.
Vidite zakaj me zvija zavist. Zakaj jaz nikoli ne dobim dela za katerega bi me mesečno zelo dobro plačevali, mi dali lepo odpravnino, me potem, ko bi nekajkrat podstavila grbo za svoje politične botre sicer odpustili, a bi mi omogočili, da bi v prejšnji službi  mirno čakam na ponoven zasuk na političnem odru  in kakšno novo lepo imenovanje z lepo plačo in odpravnino
A takole bolj zares teh zgodb z imenovanji in odpravninami jaz v resnici ne razumem.
Če je nekdo tako dober, da mu za minule zasluge pripada odpravnina, potem ne vem zakaj ga je potrebno predčasno razrešiti. Če pa ni dober in ga je treba predčasno odpustiti, ker dela več škode kot koristi, potem ne razumem zakaj ga je potrebno nagraditi!?
No, zdaj pa tudi vi razumete zakaj je zavist moj skrajni domet, lepa služba le sanje.