Majda Juvan

Proračun  za naslednji dve leti in dogovor o meji s Hrvaško, sta temi, ki našim poslancem in vladi v zadnjem tednu ne data spati. Dobesedno. Selijo se iz parlamenta  na vlado, iz vlade v parlament, vmes pa kakšno noč presedijo še s sindikati  in posebej še z Desusom.

V teh dneh sem govorila kar z nekaj poslanci. Izmozgani so. Za tak delovni ritem bi potrebovali konjsko kondicijo. Za spanje sploh nimajo časa. V igri so zgodovinske rešitve. Sindikati so vlado ujeli v časovno zanko. Za odlog ni časa, za dekret o zamrznitvi pa ni poguma. Da bi ravno levosredisnka vlada pljunila na socialni dialog, bi bilo res nenavadno. Opozicija bi ji to očitala še v naslednjem življenju. Pričakovano je popustil tudi Desus. Tako, zaradi lepšega, da upokojenci ne bi mislili, da so jih vsi pustili na cedilu, je nad sklepom zdaj zgrožena le še predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak. Pa čeprav je še pred tremi tedni, ko še ni razmišljala politično ampak le zdravo razumsko, glasno oznanila, da so upokojenci vedno delili usodo z zaposlenimi in, da če bodo zamrznjene plača, bodo  tudi pokojnine.
Ker je proračun pod streho – vsaj na papirju -  stopa v ospredje Hrvaška. Gre za temo, ki so jo naši in sosednji politiki vedno zlorabljali za medsebojne obračune in prestiž.
To, da to pot o meji razpravljajo za zaprtimi vrati, je za politike priročno. Nikomur ni treba povedati s čim se ne strinja, nikomur ni potrebno biti natančen kaj je v dogovoru prav in kaj narobe.
In gotovo ste tudi vi opazili, da o dogovoru, zaradi tega ne vemo nič manj in nič več, kot smo vedeli takrat, ko se nismo šli slepih miši. V glavnem je tako kot je bilo. Opozicija zagovarja vitalne interese Slovenije, koalicija pa jih tepta. In obratno seveda. Tudi Janez Janša, ki se v zadnjem času- saj ste opazili!? - zelo redko in ne pretirano zagreto oglaša, ima vsak dan eno tiskovno konferenco. Meja je edina predvolilna tema, ki je živa že celih 18 let.
Še bolj zanimiv je Žerjav, predsednik Slovenske ljudske stranke, ki je obmejnemu vprašanju dolguje politično preživetje. Njegovo izrazoslovje je zelo tipično za opozicijsko razumevanje pogajanj, tako slovensko kot hrvaško. Morje in ozemlje o katerem se pogajamo je NESPORNO slovensko, pravi. Kar je nekoliko težko razumeti, ker, če bi bilo tako NESPORNO slovensko, se o njem NESPORNO sploh ne bi bilo potrebno pogajati. Očitno je vendarle vsaj toliko SPORNO, da o njegovi NESPORNOSTI ne dvomijo le sosedje temveč tudi naši pravniki, zaradi katerih Slovenija noče pred mednarodno sodišče.
Skratka, kot kaže, se morda le bližamo dogovoru. Da ga bo opozicija pričakala na nož, je jasno. Optimalen gotovo ne bo. Noben  kompromis ni. Bolj zanimivo bo videti kaj bodo rekli tisti, ki ga – zato, ker so del koalicije -  sedaj hvalijo. Češ boljšega še nismo imeli.
Zadnje ankete kažejo, da je večina vprašanih Slovencev sita politizacije tega vprašanja in, da si želi čim prejšnji dogovor o meji. Na to kaže tudi medel odziv na omenjanje referenduma. Ljudje imajo druge probleme. Morda pa le ni res, da ima narod takšne politike kot si jih zasluži. Morda bi lahko bili  tudi malo boljši, pa bi bili še vedno naši.