Majda Juvan

Pogajanja med vlado in sindikati javnega sektorja se nadaljujejo. Kljub dramatičnim napovedim, da se morajo dogovoriti pred sprejemanjem proračuna, se sinoči niso končala. Bolje pogajanja, kot dekret, si verjetno mislita obe strani.

Delavski punt v ljudeh budi spoštovanje. Praviloma ga sproži življenjska stiska. » Niti za čeke in kruh nimamo« povedo brez sramu. Gledali smo jih v zadnjih dneh.
Ko se za svoje plače začnejo bojevati tisti, katerih preživetje ni ogroženo, se javnost praviloma obrne proti njim. Izkušnje iz domačih logov nas učijo, da so vsi, ki so se odločili za take stavke dobili višje plače, izgubili pa ugled in spoštovanje.Velja za učitelje, ki jih javno po časopisju zmerjajo celo  ravnatelji- da o starših sploh ne govorimo-, velja za zdravnike, ki so stavko pred desetletjem preživeli brez  večje škode, danes pa veljajo za pogoltneže, ki jim je za ljudi prav malo mar in velja tudi za sodnike.
Najbolje plačani zdravniki mesečno za dvakrat presežejo plačo predsednika države. Dokazujejo, da so delajo po 20 ur na dan. Vsak dan. Popoldne pa so še samostojni podjetniki. Ob tem se marsikdo še spomni zadnjih glasnih in zelo uspešnih pogajanj za zdravniške plače, ko so zdravniki  dosegli obvezni počitek, ki mora slediti delu in dežuranju, saj bi sicer zaradi utrujenosti bili nevarni za svoje bolnike. Ob dejstvu, da nedeljsko dežurstvo prinese posamezniku od 800 do 1000 evrov neto, niso več tako zelo natančni.
Tudi sodniki so bili nekdaj spoštovani. Presojali so o marsičem kar je bilo za Slovenca pomembno. O lastnini, dediščini, krivdi, kazni… To počnejo še danes, a njihov ugled je na psu. Res, da je zaradi domnevnega nedela in nespodobnega razsojanja, začel pešati še preden so se kot povsem navadni smrtniki spustili v boj za  ljubi kruhek. Za laike je namreč lopov lopov, procesna napaka pa samo druga beseda za neznanje, lenobo in slabo opravljeno delo. Če pred zdravnikom v ambulanti zaradi  ranljivosti, še skrivamo osebni odnos do ljudi v belem, tega na sodiščih ni. V primerjavi z zdravniki, so sodniki na slabšem. Nihče med nami ne more vedeti kdaj in kako bo zbolel in koga bo takrat potreboval. Si pa mislim, da nas večina verjame, da s sodniki, če ga ne bomo posebej lomili, nikoli ne bomo imeli posla. In zato do njih niti strahospoštovanja ne gojimo. Ko se na ekrani pojavi Janja Roblek in pove, kako bodo od davkoplačevalcev, za svoje delo v času, ko so se na sodiščih nabrali največji zaostanki, iztisnili še kakšen milijonček za nazaj, pa nam zmanjka tudi čisto človeškega spoštovanja.
Ne vem ali je odnos javnosti do poklica res povsem nepomembna reč. Meni se le zdi, da ni. Ne nazadnje se tudi mladi ljudje zanj odločajo na osnovi njegovega ugleda in veljave. Odločajo so, ko precenijo kaj prinaša in odnaša. Saj ste tudi vi slišali, da se na medicinsko fakulteto v zadnjih letih kar 80 odstotkov študentov vpiše zato, ker je delo dobro plačano. In slišali ste, da gredo mladi pravniki med sodnike šele potem, ko zanje ni prav nobenega mesta v odvetniških pisarnah.
In , da mi ne boste očitali pristranskosti. Tudi novinarji smo svoj čas stavkali. Bolj malo smo iztržili, a vseeno je ugled mojega ceha v primerjavi s prej omenjenimi, naravnost ničen. Negativna kadrovska selekcija pa neskončna.
Prav res, stavka belih ovratnikov morda prinese kak cent, a odnese spoštovanje, ugled  in vpliv. S tem pa tudi moč. Ostane le še čisto navadno, pritlehno izsiljevanje.