Majda Juvan

Po nečem se vlade morajo ločiti. Če se ne bi, volitve ne bi bile smiselne. In tako so v prejšnjem mandatu sprejeli ugodnejše usklajevanje pokojnin in relativno ugodni dogovor o plačah v javnem sektorju, v tem pa gredo prizadevanja ravno v nasprotno smer.

Kriza terja davek. Davkov je premalo.
Vladi res ni lahko. Na eni strani ima javni sektor, ki ima v rokah lanskoletni dogovor o plačah, na drugi pa gospodarske gigante, ki bolj kot karkoli drugega, dokazujejo dolgoletno zgrešenost slovenske gospodarske politike.Trume razžaljeniih in obubožanih delavcev trkajo na vest zaposlenih v javnem sektorju.  Brez kompromisa ne bo šlo. Malo popustiš, da drugje dobiš. Ali drugače, danes popustiš, da boš jutri, ko bodo časi boljši, vendarle, tisto dobil. Pri plačah v javnem sektorju je potrebno prihraniti 367 milijonov. Tak je plan. Delavci v javnem sektorju namreč vedo, da bi trmasto vztrajanje pri lanskem dogovoru kaj lahko načelo nedotakljivost njihovih delavnih mest. In ta je v današnjih časih vredna ne le odstotka, temveč tudi desetih odstotkov plače.
Kaj pa upokojenci? Oni bodo vsekakor trši oreh. Tudi zato, ker imajo Desus, najmočnejši sindikat v državi, ki ima po vrhu vsega še glasovalno pravico v Državnem zboru. Dokler bo Desus v položaju, ko lahko s svojimi  glasovi izsiljuje  vsako vlado, bo to počel. Pa čeprav je jasno, da  upokojenci bodo ob denar. Če ni vplačil, tudi izplačil ne more biti. Enkrat pride čas, ko nobena računovodska bravura ne pomaga. Tudi zato bo pokojninska reforma. Gorje nam, če se bo ta lomila le na mladih.
Verjetno bo na koncu tudi Desus popustil in sklenil kompromis. Resnici na ljubo, ta stranka v opoziciji nima kaj početi. Ne le, da je politično povsem nekompatibilna z Janšo in njegovimi, ostala bi brez vsakega vpliva in moči. Tega ima le dokler je v vladajoči koaliciji.V racionalnost te posebne vloge upokojencev v Državnem zboru dvomijo tudi mnogi razumniki. Tudi tisti upokojeni. A stranke so stranke, volitve pa volitve. In demagogija pogosto pade na plodna tla.Z zamrznitvijo pokojnin bi privarčevali 120 milijonov evrov. Zanemarljivo pravi Erjavec! Morda, pa vendar!
Če pogledamo podatke o trenutno najbolj priljubljeni varčevalni tarči, patrijah, potem so številke zelo povedne. Po pogodbi naj bi nas patrije stale 278 milijonov. Za ta posel, naj bi naša podjetja v obliki protidobav na tuje prodala  za 161 milijonov izdelkov. Razlika je manj kot120 milijonov. Manj kot naj bi prinesla zamrznitev pokojnin. Za  druge sindikaliste, ki te patrije tudi radi ponujajo namesto varčevanja pri plačah, ne ostane prav nič.
Seveda bi lahko v kontekstu varčevanja marsikaj rekli o racionalizaciji v razbohoteni javni upravi. Nekega dne bi nekdo v tej državi moral začeti preštevati koliko agencij, nekih javnih zavodov in neodvisnih institucij že za kaj in že za koga,  smo ustanovili v zadnjem desetletju in več. A resnica je pač taka, da je daleč najlažje udariti po plačah. Pa še politično pomembnim kadrom, ki v teh agencijah vedrijo in oblačijo, se ne zameriš.