Majda Juvan

Izbira poklica je pomembna reč. Vsaj nekdaj je veljalo, da boš tisto za kar se boš odločil, delal vse življenje. In odločiti se je bilo treba prav.

Ankete ne medicinski fakulteti so pokazale, da so visoke plače razlog za vpis pri 80 tih odstotkih medicincev. Katastrofa, pravijo poznavalci. Odraščajo medicinci, ki bodo v svojih ordinacijah bolj kot o bolniku razmišljali o zaslužku. Že danes imamo med njimi podjetnike, ki uspejo v 24 urah domnevno delati in kasirati 30 ur.
In nič ne kaže, da bo v kratkem kaj dosti drugače. V ljubljanskem KC  ima  kar 400 zdravnikov podjemne pogodbe, ki jim omogočajo popoldansko podjetništvo. Nekateri uradno, drugi ne. Dokazujejo, da je to nujno, saj bi bile sicer vrste še daljše. No, če bi bilo to res, jih ob tolikšnem deležu dodatnega dela, ki ga pred dvemi tremi leti ni bilo, zdaj sploh ne bi smelo biti. Pa so. Nič krajše kot so bile.V resnici se skrajšati niti ne smejo. Ker kdo bi pa plačeval, če bi lahko storitev dobil  za obvezno zavarovanje. Nedotakljivost vedno bolj kaotičnega sistema je popolna. Če kdo od zunaj le poskusi pokazati na nesprejemljivosti, ga ceh v hipu, enoglasno proglasi za nevedneža ali kar grobarja slovenskega zdravstva in vseh bolnikov z njim.
Podobno eksluzivo so si izborili tudi sodniki. Trajni mandat, neverjetna uspešnost pri pogajanjih in nenadomestljivost. Dvomov v svoje delo ne dopuščajo. Mednarodne primerjave proglasijo za nerelevantne, ocenjevalce za nevedneže. Slovenski sodni sistem, procesno pravo in delavnost sodnikov je takšna, da je z drugimi ni mogoče preverjati. Ravno našega ne.Glede na to, da so med stavko naredili več, kot takrat, ko so delali, je to morda celo res.
In ni čudno, da so se odločili za milijonske tožbe s katerimi terjajo premalo izplačane plače.
Prav, živimo v časih, ko grebejo in grebemo  vsi, ki le morejo in moremo. Pač vsak toliko kot lahko. Eni za jahte, drugi za drobiž. NI razlogov za sprenevedanje. Eni so pobasali podjetja, drugi za evro kupili za 100 milijonov delnic, tretji so ob svojem podjetju ustanovili še eno, ki storitve prodaja prvemu, a gre dobiček le v njihove žepe, peti so si z žegnom države povsem po nepotrebnem  izmislili vmesnike pri dobro plačanih  javnih razpisih, šesti so , zato, da so poskrbeli za svoje kadre, ustanavljali nekakšne domnevno samostojne javne agencije, ki prodajajo meglo in imenitno živijo. Vsem je skupno, da živijo od davkoplačevalskega denarja. Mreža nekih nepotrebnih in nedotakljivih storitev je enormna. Nihče ne ve kolikšen delež javne porabe pobere. Onim v Muri se niti sanja ne, pa čeprav jo tudi oni plačujejo.
In v takih razmerih ni čudno, da so svoj piskrček pristavili  vsi, ki ga lahko.
Veste kaj me pri tej sodniškli zgodbi čudi. To, da naj bi se bili sodniki pri svojih tožbenih zahtevah za neizplačane plače pripravljeni pogajati Ja, zakaj pa? Če jim pripada, jim pripada! Prav tako ne razumem zakaj naj bi bilo sporno to, da naj bi o zahtevkih sodnikov in tožilcev presojali prijatelji in kolegi! Pa saj menda sodstvo ni nekaj, kjer lahko sodnik za prijatelje in kolege dosodi drugače kot za vse tiste, ki to niso? Ali pač? Prav res se čudno obnašajo!  Pa jim menda ja ni nerodno, pa menda je nimajo slabe vesti? Dajte no! Saj lahko med poročili ugasnejo televizijo. Mi pa bomo tako lažje dojeli, da je tudi to pravna država.