Majda Juvan

Sindikati so na veliki preizkušnji. Čisto mogoče je, da takšnih  kot smo jih imeli do sedaj, v prihodnje ne bo več. Celo predsednik največjega, Dušan Semolič dopušča možnost, da bo ob del članstva. Je to dobro ali slabo pa je že drugo vprašanje.

Samo iz poročil o nekaterih tujih protestih vemo kako je, ko vajeti prevzame množica. Takrat se ruši, razbija in požiga. Na cestah so policisti in vojska. Tega si ne želimo, zanesljivo ne. Je že bolje, če Slovensko cesto zavzamejo umirjene gospe in gospodje z rdečimi kapicami.
Po osamosvojitvi se je zdelo, da je s sindikati, ki so bili pred tem le transmisija oblasti, konec. Ozimnice, svinjske polovice in sindikalni počitniški domovi so prišli iz mode. Zdelo se je, da bodo preživeli le cehovski sindikati. A, ker so bili premajhni in, ker se je hitro pokazalo, da dobivamo hudo povampirjen kapitalizem, kjer delavec nič ne šteje, so se velike sindikalne centrale ohranile in celo okrepile. Ker na koga pa naj bi delavec v takšnih razmerah računal?
Tu in tam so pripravili kak miren shod, sicer pa so se  pogajali. In,  bodimo pošteni, kaj tudi izpogajali. Eni več, drugi manj. Za delavce najmanj. Tudi zato , ker so vedeli, da imajo v najbolj intenzivnih panogah le dve možnosti.  Ali pristanejo na nizke plače ali pa na odpuščanje.
In delavci som, ker so verjeli, da sindikat potrebujejo, pridno plačevali članarino, Te vsako leto samo člani Zveze svobodnih sindikatov plačajo nekaj deset milijonov evrov.
Da  sindikati obračajo lepe denarje, je očitno  tudi zato, ker podate o tem skrivajo. Le sklepamo lahko. Samo na Slovenskih železnicah  na leto železničarji  domnevno zberejo okoli milijon in pol sindikalnih članarin. Vsak delavec, ki ima  povprečno plačo, ta je na železnicah 1500 evrov bruto – prispeva letno domala 200 evrov. Delavka v Muri seveda manj, a tudi ona okoli 50 evrov. Tudi delavec v Gorenju toliko. Potem so tu cehovski sindikati. Šolniški, zdravniški, tudi novinarski. Vse centrale in vsi cehovski sindikati imajo zaposlene tudi profesionalce. Veliki več, mali manj.
Podatkov o tem koliko članov imajo sindikati, koliko zaslužijo profesionalci, koliko zaupniki, ni mogoče dobiti. Do njih naj bi smeli le člani. A si mislim, da  bi pred tem tudi oni morali podpisati izjavo o molčečnosti. Če drži, da je v Sloveniji okoli 500 tisoč članov vseh mogočih sindikatov- tudi to je zgolj domneva, saj je tudi podatek o članstvu skrivnost-  in, če upoštevamo, da je povprečna bruto plača okoli 1400 evrov, članarina pa večinoma 1 odstotek, potem letno sindikati skupno naberejo od 80 do 100 milijon evrov članarin. To pa je velik denar. Denar, ki sicer članom tanjša kos kruha, a ga mnogim tudi reže. Nekaterim prav na debelo. In tudi zato so sindikati zaradi izbruha delavskih nemirov upravičeno vsaj tako nesrečni in zaskrbljeni kot vlada in delodajalci. Sindikati za to, da so si zakrivali oči in ušesa ne morejo iskati krivca v krizi. Ravno v krizi bi morali biti najboljši. In članstvu se zdi, da niso in, da je denar za članarine, stran vržen denar.