Majda Juvan

Stavek »Delavcem je prekipelo« se v teh dneh sliši kot fraza. Preveč jih je, ki delajo za plače,ki so praktično poravnane s socialnimi pomočmi, ki bi jih dobili, če je ne bi imeli. Stanje je tako, da ga  lahko parafriziramo z znamenitim Hanksovim stavkom iz Apolla 13 » Slovenija, mi imamo problem«.

Danes je vsem jasno, da bi bilo lažje, če tega tekstilnega velikana, zaradi socialnega miru, zadnjih deset let ne bi umetno vzdrževali nad vodo. Če bi vlade, ki so bile v sedlu pred desetimi in več leti začele sistematično razgrajevati  neperspektivni del Mure, bi danes  ženska, ki ji zaradi jeze in gneva ni prav nič nerodno v kamero zrecitirati celotnega nabora najbolj furmanskih kletvic iz področja nekdanje skupne države, že imela novo zaposlitev. Če bi se pristojni- tudi sindikati – že takrat lotili razjasnjevanja pojmov prestrukturiranje, prekvalifikacija in dopovedovanja, da samo spretne roke že čez nekaj let ne bodo zagotovile preživetja, danes ne bi poslušali 40 letnic, ki  so prepričane, da se jim godi velika krivica, ker nekdo od njih pričakuje, da  bodo šle ponovno v šolo. Če nič drugega, bi bile takrat mlajše, bolj učljive in dojemljive za dejstvo, da sta pred njimi še vsaj dve tretjini delovnega veka.
A takrat je bilo vsem lažje v Prekmurje pošiljati denar in se slepiti, da je Mura paradni konj slovenskega gospodarstva. Do pred kratkim, ko so se pojavili novodobni  politični gizdalini, so vsi naši politiki hodili v Murinih oblekah. Menda so jih dobivali po posebno ugodnih cenah.
Po toči zvoniti je prepozno. Delavke so potegnile najkrajši konec. Tudi v Gorenju ga bodo. Kdo ve, če ne tudi na slovenskih železnicah.
Vsi ti sistemi, znabiti pa jih je v Sloveniji še nekaj- so preveliki, preveč potratni, dodana vrednost  na zaposlenega je premajhna. V povprečju je ta v Sloveniji za pol nižja kot v Avstriji. Se potem čudite, da so naše plače tudi za pol nižje kot pri sosedih? Tu nobena demagogija ne pomaga. Tu pomaga le pamet, če je je kje ša kaj.
Sindikati  si ob vsem kar se dogaja, ne morejo oprati rok. Zadnja leta so mirno živeli v prepričanju, da jim socialni dialog zagotavlja večnost. Če je kdaj zaškripalo, so bolj za opozorilo kot zares, potem , ko so se s predstavniki oblasti natančno dogovorili kdaj jim najbolj ustreza, pred vlado ali parlament pripeljali nekaj avtobusov v rdeča pregrinjala odetih sindikalnih zaupnikov. Še preden so jih odpeljali na zasluženo kosilo, smo slišali, da je protest uspel.  Vedno so bile nekje blizu volitve, vedno je bila opozicija in vedno – do sedaj – je bil tudi denar. Takšnih ritualov so bili vsi veseli. Sindikalisti in oblast. Lepo vzgojeni in v vrste poravnani protestniki so v primerjavi z uporniki, ki jih gledamo v teh dneh, pravi balzam za oči in duše občutljivih politikov.
A privida je konec. Lahovniku je treba priznati, da ga ni strah povedati resnice. Ne sadi rožic. Če hoče Slovenija preživeti se bo morala soočiti  z dejstvi.
Delati za 400 evrov nima smisla. Ne za delavca, ne za podjetje. Ne za državo. Za 600, kot jih terjajo v Gorenju, morda že! Vendar ali si to naše podjetje, ki ima v primerjavi s podobnimi proizvodnjami pri nas sicer večjo dodano vrednost, v primerjavi  z razvitimi pa domala za pol nižjo, to lahko privošči? Verjetno ne! Gorenje mora biti  konkurenčno na tujih trgih. In, če se ne bo zgodil čudež, bo ta cilj tudi v Velenju mogoče doseči le z racionalzacijo, kar je v tem primeru le druga beseda za zmanjševanje števila zaposlenih.