Majda Juvan

Minister za delo in družino Ivan Svetlik je poslal v javno razpravo predlog novega družinskega zakonika. Kaj dosti lepšega kot je predlog novega družinskega zakonika, bi se naši politiki težko zgodilo. Gre za besedilo, ki v trenutku objave v nas prebudi vse najboljše in  najslabše. Tako zagovorniki kot kritiki se bomo v trenutku postavili na vrh branikov svojih prepričanj. Ne prvič, seveda!

Družinski zakonik prinaša v naš prostor precej novosti. Večina pomebnih zadeva pravice otrok. Predvsem pa dolžnosti vseh tistih, ki so se po pameti ali neumnosti zanje odločili, potem pa jih kar ne bi vzdrževali. Vse o posvojitvah, rejništvu, preživninah in tudi o to, da bo zdaj tudi nežna po riti z zakonom prepovedana, je v njem. Pa tudi, da se boste poslej lahko poročili brez prič in s predporočno pogodbo. Saj veste tako kot drugi lepi, slavni in bogati zemljani. Zdaj se bosta tudi  delavka Mure in delavec Gorenja že pred poroko dogovorila kako bosta delila, če bi šel zakon v franže. Črn humor, seveda!
A koga to zanima. Tisto zaradi česar se politiki veselijo tega zakonika  je izenačitev zveze hetero  in istospolnih partnerjev. Še preden je Svetlik zaprl usta smo že slišali poziv » na referendum«. Koga briga Ustavno sodišče, ki je razsodilo, da morajo imeti enake pravice.Politične stranke bodo z neskončnim veseljem pograbile možnost, da javnost odvrnejo od nerešljivih problemov kot so Mure, Steklarske nove, najnižjih plač, zamrznitev pokojnin in podobno.
Istospolni partnerji so zakon dolgo čakali. Kakšni morda tudi zaradi otrok, večina pa zato, ker do sedaj tudi druga pravna razmerja niso bila urejena. Partnerja nista mogla dedovati, nista imela pravice do družinske ali vdovske pokojnine, nista mogla uveljavljati skupnih socialnih pravic, dobiti dopusta za nego partnerja, konkurirati za  stanovanje in podobno. In res, tudi otroka nista mogla posvojiti. Zdaj naj bi to, v načelu, bilo mogoče.
Vsako leto v Sloveniji pari posvojijo okoli 25 otrok. Na to možnost jih čaka nekaj tisoč. Pri nas ni tako kot gledamo po televiziji, ko Madona ali Angelina Joly z goro denarja odideta v zadnjo afriško vas in v soju žarometov z rosnimi očmi iz kolibe, razkošju naproti, odneseta črnega malčka ali malčico. Ne, pri nas se čaka leta in leta. In mnogi ne dočakajo, ker je sito skozi katerega morata starša, zelo gosto. Pa menda ja kdo ne verjame, da bo tisto na katerem bodo istospolni partnerji, redko? Lepo vas prosim. Slovenija je skrajno tradicionalna država.
Večina nas ima težave, ko razmišljamo o skupnosti dveh moških in majhnega otroka. Tudi sama sem v dvomih. Ne bi strinjali z dikcijo, da ta dva otroka morata dobiti. A ravno tako sem  proti temu, da bi jima to možnost z zakonom odvzeli. V Sloveniji- pa ne le v Sloveniji- je gora zakonskih zvez, požegnanih pred matičarjem in oltarjem, ki jih ne bi nikoli smelo biti in, ki  bi se morale otrokom na široko ogniti. Pijanci, drugi odvisneži, nasilneži, pedofili, incestarji. Pa v njih, dokler se zgodba krvavo ne zaključi, nihče ne podvomi.
Meni se pač zdi, da bi dva homoseksualca ali pa dve lezbijki, ki bi po dolgih in mučnih preverjanjih dobila otroka, zanj skrbela mnogo lepše, kot dva, ki se jima je v neki pijanski noči zalomilo in morata zdaj, čeprav si tega nikoli nista želela, ob skrbi za liter misliti še na mleko za otroka.