Majda Juvan

Gorenje je doživelo delavski punt. Deset tisoč ljudi je nehalo delati. V Gorenju je uprava recesiji navkljub, do sedaj uspela krpati najhujše luknje.Tudi z državnimi pomočmi. Seveda pa vse to ni ostalo brez posledic v delavskih kuvertah. Ko so se te tako stanjšale, da med plačo in med nadomestilom za brezposelnost ni bilo razlike, je počilo. Razumljivo.

Med delavci Mure in Gorenja je pomembna razlika. Če so v Muri v glavnem delale Prekmurke, ki so skoraj praviloma doma imele tudi kakšno njivo in prašiča ali pa vsaj sorodnike z vsem tem, je Velenje tipično delavsko naselje. Ko se je začelo razvijati so se v nove bloke priselili delavci iz drugih republik, ki so imeli le svoje plače in nič drugega. In še danes je tako.

Dogajanje v Gorenju je svojevrstno opozorilo politikom - tako vladi kot opoziciji, sindikalistom in delodajalcem- da se razmerja v Sloveniji nevarno rušijo. Delavci v Gorenju namreč niso ostali brez plač, niti brezposelnost ali stečaj jim – za zdaj - ne grozita, pa jim je vseeno prekipelo.

Dejstvo, da so se socialne pomoči, najnižje pokojnine in delavske plače v Sloveniji poravnale, je največja grožnja socialnemu miru pri nas. Predvsem zato, ker takšna razmerje niso normalna in so skregana z zdravo pametjo.

Kako je v Gorenju v resnici, je težko vedeti. Kako bo čez leto še težje. Ko ni, tudi sindikat ne more pomagati. Z vso svojo, dostikrat tudi zelo demagoško retoriko ne.

Seveda se dobro sliši, če sindikalist reče, da naj država najprej zniža plače, v javnem sektorju, a resnica je takšna, da tudi tam delajo mladi ljudje z diplomami za 800, 900 evrov. Tudi učitelji in tudi medicinske sestre, policisti in še kdo. Seveda je to več kot je tistih 450 evrov, ki jih je včeraj kameri pokazala obupana delavka, a skorajda ni več razlike s 700-timi, na katere v Gorenju upajo po koncu pogajanj. Verjamem da jih tudi potrebujejo. A logika enakih želodcev se niti v socializmu ni obnesla.

Nič ne pomaga jeza sindikalistov, ker delavce ministri še dodatno begajo z napovedmi o klestenju zdravstvenih pravic in podaljšanju starosti ob upokojitvi. Resnica je taka, da nas bo to v takšni ali drugačni obliki doletelo. Na premišljen in transparenten način ali pa s stihijo in kaosom, ki ga bodo s celo kožo preživeli le premožni.

Tisto, kar tudi jaz težko razumem, pa je početje, v vseh ozirih priviligiranih skupin. Takšnih in drugačnih direktorjev ali pa zdravnikov, ki bodo morali tiste, ki se posmehujejo davkoplačevalcem in sistemu, sami ukrotiti, če želijo ohraniti dostojanstvo poklicu in ljudem v belem. K strpnosti in racionalnemu premisleku gotovo ne prispevajo sodniki, ki tožijo državo za premalo izplačane plače- od 20 do 50 tistoč evrov pričakujejo za nekaj let nazaj - in zobozdravniki, ki bodo tudi opozorilno stavkali. Verjamem, da bi lahko bilo obojim še bolje. Ne verjamem pa, da jim je zelo hudo. Nekaj občutka za pravo časovnico bi jim človek le priporočil. Ali pa je pač res, kot namigujejo nekateri da so oboji le instrument v rokah tistih, ki vedo, da čim slabše je za vse, tem boje bo za nas. Pri nas je res čisto vse mogoče.