Majda Juvan

Neuradno je slišati, da naj bi 1.1.2011 zaživela pokojninska reforma. Desus, stranka upokojencev, ob tem ne more ostati ravnodušen. Njegov predsednik Karel Erjavec pa tudi ne.

Načeloma je Desus stranka upokojencev. A deluje tudi kot sindikat, ki se zaradi številčnosti svoje volilne baze, brez težav umešča  v parlament. In, praviloma, kot jeziček na tehtnici, tudi v vlado. O čem podobnem lahko mladi, tisti na katerih menda stojita jutrišnji dan in svet, le sanjajo.
V tej državi so sindikati silno pomembni. Če bi se poenotili, bi brez težav odnesli vlado. A na njeno srečo – morda tudi narodovo - to ni zelo verjetno
Kljub temu, da je prvotno zelo odločno podporo podaljšanju dela do 67-tega leta Erjavec poskušal zaviti v celofan, je vendarle jasno, da  so upokojenci za višanje starosti ob upokojitvi in proti zamrznitvi pokojnin. Stališče je več kot razumljivo. Le z manjšim prilivom novih upokojencev, bodo sedanji lahko ohranili vsaj to kar imajo. Takšno stališče je za sindikalnega liderja, več kot razumljivo.  Za ministra vlade nekoliko manj, seveda.
Tudi drugi sindikalni voditelji poskušajo biti všečni svojim bazam. Semoliča smo že vajeni. Ostro je nastopil proti spremembam pokojninskega sistema in zdravstvenega sistema. Do sedaj je bil vedno uspešen. Povišanju starostne meje za upokojitev nasprotuje. Razumljivo za mnoge njegove člane, je pokojninski zavod zadnje upanje.
Tretji sklop sindikalistov zastopa javni sektor. Ti so že v osnovi v tako različnih položajih, da poenotenje ni verjetno. Kako naj se poenotijo zdravniki in šolniki, če so si prvi lani izborili v povprečju za 30 odstotkov višje plače, drugi pa naj bi na to, da bodo izravnali plačna razmerja, počakali še nekaj let. Ni jim jasno zakaj  je v tej državi najlažje varčevati pri medicinskih sestrah, policistih in učiteljih. In tudi od tod bi mnogi radi čim prej v pokoj. Stati za katedrom  pri 67-tih verjetno ni nujno lepo in koristno. Sindikalisti to vedo.
Takšna je pač logika sindikatov, ki brez zvestega članstva ne morejo živeti. Tudi njihove centrale ne.
Ker sedijo vsak na svojem bregu, poenotenje ni verjetno. A vseeno!
V vseh teh bitkah za ohranjanje stanja, ki dolgoročno ni vzdržno, bodo najkrajšo potegnili mladi. Njihovega glasu ni slišati. Pa čeprav  bodo največje žrtve generacije, ki pridobljenih pravic  ne da. Kaj pomaga, če sindikalni voditelji - res, da ne čisto vsi - vpijejo, da naj država pač pobere nekim drugim nekje drugje, če pa v resnici vsi vemo, da ni kje vzeti. Tajkunske zgodbe, silni luksus, ki nas obdaja, nemoralna in neetična grabežljivost  prisklednikov, vse to je res tu nekje, a kot vidimo, je tako neskončno daleč, da lovke naših dacarjev do tja ne sežejo.
In, če se ozremo po EU, mar res verjamemo, da je Slovenija oaza, kjer bomo z zelo povprečnim brutodružbenim produktom svojim državljanom lahko zagotavljali vse kar bi si  želeli. Zgodnjo in visoko pokojnino, vse kar medicina zmore in  nizke davke. Te Indije Koromandije ni nikjer in je tudi pri nas nikoli ne bo. Tudi, ko bo enkrat recesijo zamenjala nova konjuktura, ne!
.