Majda Juvan

Ko je v Sloveniji stopil v veljavo protikadilski zakon, kadilci niso bili srečni.  Delodajalcem so napovedovali stroške za protikadilske kabine, gostincem bankrot, natakarjem pa pljučnice, ker bodo morali kadilcem streči na prostem tudi v arktičnih razmerah. Nič od tega se ni zgodilo. Redki so, ki pogrešajo zakajene prostore.

Mnogo let je že tega, ko me je v kontaktni radijski program poklicala poslušalka in vprašala kaj naj naredi, ker cigaretni dim iz sosedovega stanovanja uhaja v njeno spalnico. Prepričana sem bila, da nekdo brije norce iz mene in radia. Ker, kdo je pa že kdaj slišal kaj tako absurdnega!?
Leta so minevala. Iz strastne kadilke sem tudi sama prelevila v nekadilko. Ko sem pred kratkim pregledovala družinski album, sem se zgrozila. Na mnogih slikah  v eni roki držim sina v drugi pa cigareto.Česa podobnega med civiliziranimi ljudmi danes ni mogoče videti.
V zadnjih 18-tih letih nisem potegnila niti enega dima. Niti vodne pipe nisem upala poskusiti.
In zdaj tudi jaz vem, da cigaretni dim zares uhaja iz stanovanja. Skozi okna in pod vrati.
Res je, družbene norme so se spremenile. Ne vse in tudi ne nujno na bolje.  A cigarete so v tej presoji vsekakor potegnile krajši konec. Divjaki, ki na lokalnih cestah. pri 120-tih na uro v jarke podijo vse kar leze in gre, niso niti približno tako zavrženi kot kadilci.Ko pride kadilec na obisk, se bodisi potuhne ali pa čez uro ali dve osramočen, milo  prosi, če sme za trenutek na balkon.
In v takih razmerah seveda ni čudno, da se najde kdo, ki misli, da bi bilo potrebno kajenje prepovedati tudi v domači dnevni sobi. Ideja niti ni izviren, podobne drakonske ukrepe so ponekod celo že uzakonili.
Ker ne kadim več, mi zakajeni prostori smrdijo. Priznam. Ampak neskončno mi med kuhanjem smrdijo tudi vampi in golaž. Da ne govorim o gnojnici, ki hrani sosedovo njivo. Pa ne le to. Sosedovemu psu, ki ga zaprejo na balkon, ker je ob polni luni pripravljen bevskati vso noč, bi ob treh zjutraj najraje zavila vrat, ko saje iz dimnika klasične picerije prekrijejo mojo posteljo, mi hodi po glavi inšpekcija in ko pet metrov nad hišo nekajkrat na dan zarohni helikopter, mi je žal, da nimam bazuke.
Marsikaj nas jezi. A, če smo razumni, seveda vemo, da ima sobivanje v skupnosti dobre in slabe plati. Cigaretni dim sodi med slabe. A tudi avtomobilski izpuhi niso dobri, pa ni še nihče predlagal, da bi promet kar ukinili. Naleteti na nasilnega in pijanega soseda v dvigalu tudi ni koristno. Pa na vhodna vrata bloka še nihče ni pritrdil alkotesta. Da ne govorim o tem kako nevarni so lahko mulci, ki s kolesom pridivjajo okoli vogala. Pa otroške igre tudi še nismo prepovedali.
Malo več uvidevnosti nam res ne bi škodilo. Enih do drugih. Kadilcev do nekadilcev, a tudi nekadilcev do kadilcev. Konec koncev, kajenje še ni prepoznano kot zločin. In tudi prepovedano še ni povsem. Davki pač prav pridejo.