Majda Juvan

Začenja se nov krog pogajanj za znižanje ali pa zamrznitev plač javnim uslužbencem.Veliko jih je - 160 tisoč - pa še javnost v njih povečini vidi predvsem trop zajedavcev, ki se redi na žuljih poštenih in slabo plačanih delavcev.

Ob pojmu delavec v javnem sektorju, le redki pomislijo na medicinsko sestro, ki stoji ob strani umirajočemu bolniku, še bolj redki na policista, ki mora svojcem sporočiti, da jim je nekdo od bližnjih umrl v prometni nesreči, tudi na učitelja, ki doma izumlja didaktične pripomočke za pomoč otroku, ki ima težave, ne. Večinoma vidimo maso ljudi, ki sedi v nekih pisarnah in se ima lepo. In ne dela nič, kot pravijo tisti, ki morajo za 500 evrov streči tekočemu traku ali delati na gradbiščih.
Ko se v Sloveniji pogovarjamo o plačah, se vedno pogovarjamo o ekstremih. Na eni strani velja, da imajo delavci le po 400,500 evrov plače- kar drži samo v podjetjih, ki nimajo možnosti in jih nad vodo držijo državne subvencije - na drugi strani gledamo le plače tistih javnih uslužbencev, ki denimo v zdravstvu, brez sramu vsak mesec pokasirajo po deset tisoč in več evrov, ker pač po nekih formulah uspejo v en dan spraviti po 30 in več domnevno opravljenih ur.
Govorimo tudi o državnih podjetjih, kjer kadruje politika in odstavlja njihove zato, da nastavila svoje. Tomislava Nemca iz Darsa so zamenjali predčasno, ker je delal slabo. A glej ga zlomka, vseeno so ga nagradili s 60 tisoč evri odpravnine. Razumete? Jaz ne!
Kje jih najdejo, se sprašujem, ko poslušam direktorja Vzajemne, ki tarna, da mora strašno garati, da lahko vrača 600 tisoč evrov visoko posojila za vilo ob morju? Ja, pa kdo mu ga je dal? Mlademu gospodiču, ki je šele na začetku  kariere? Morda tisti, ki je dobil milijon evrov odpravnine v NLB in je odobril kar nekaj tajkunskih kreditov, ki jih bodo zdaj vračali naši vnuki?
Tudi meni se zmrači, ko poslušam te številke. Nagrade stečajnim  upraviteljem, svetovalne pogodbe po 1000 evrov na uro, ali pa nekaj 100 tisoč evrov za cel projekt. Za nekaj mesečno delo! Vse iz naših žepov v zasebne. Ni razloga, da se ne bi strgalo učitelju, policistu ali delavcu za trakom.
Država pa nič. Nič ne naredi, da bi pri teh anomalijah naredila red. Enkrat je nemočna zato, ker ne ve, drugič zato, ker gre za zasebna podjetja pa nima kompetenc, poleg tega pa nas razno razni pametni mladoekonomisti,ki tako radi svetujejo vsem o vsem, prepričujejo, da smo pač zdaj v kapitalizmu in, da smo to tako ali tako sami hoteli!
In, ko ministrica Krebsova razloži, da bodo morale iti plače v javnem sektorju za 6 odstotkov dol, se njihovi sindikalisti vsega tega z veseljem spomnijo. In imajo prav.
Tudi meni se zdi, da smo vsi skupaj izgubili kompas in zdravo pamet. Kako se komu lahko zdi normalna odpravnina v višini nekaj sto tisoč evrov. Ali pa celo milijon evrov. Jasno je, da jih nihče ni mogel sam zaslužiti. Nekoga je moral zanje prikrajšati. Ali z nižjimi plačami,  dividendami ali pa z  goljufijo!
Vendar! Česar ni, še vojska ne vzame. Na koncu ta stara resnica  velja. In obveljala bo tudi, ko se bo vlada pogajala z delavci v javnem sektorju. Seveda bodo morali popustiti. A, da bi država morala narediti veliko več zato, da se vsi skupaj ne bi čutili nenehno ogoljufane in okradene, pa tudi drži.