Majda Juvan

Proračun  za naslednji dve leti in dogovor o meji s Hrvaško, sta temi, ki našim poslancem in vladi v zadnjem tednu ne data spati. Dobesedno. Selijo se iz parlamenta  na vlado, iz vlade v parlament, vmes pa kakšno noč presedijo še s sindikati  in posebej še z Desusom.

V teh dneh sem govorila kar z nekaj poslanci. Izmozgani so. Za tak delovni ritem bi potrebovali konjsko kondicijo. Za spanje sploh nimajo časa. V igri so zgodovinske rešitve. Sindikati so vlado ujeli v časovno zanko. Za odlog ni časa, za dekret o zamrznitvi pa ni poguma. Da bi ravno levosredisnka vlada pljunila na socialni dialog, bi bilo res nenavadno. Opozicija bi ji to očitala še v naslednjem življenju. Pričakovano je popustil tudi Desus. Tako, zaradi lepšega, da upokojenci ne bi mislili, da so jih vsi pustili na cedilu, je nad sklepom zdaj zgrožena le še predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak. Pa čeprav je še pred tremi tedni, ko še ni razmišljala politično ampak le zdravo razumsko, glasno oznanila, da so upokojenci vedno delili usodo z zaposlenimi in, da če bodo zamrznjene plača, bodo  tudi pokojnine.
Ker je proračun pod streho – vsaj na papirju -  stopa v ospredje Hrvaška. Gre za temo, ki so jo naši in sosednji politiki vedno zlorabljali za medsebojne obračune in prestiž.
To, da to pot o meji razpravljajo za zaprtimi vrati, je za politike priročno. Nikomur ni treba povedati s čim se ne strinja, nikomur ni potrebno biti natančen kaj je v dogovoru prav in kaj narobe.
In gotovo ste tudi vi opazili, da o dogovoru, zaradi tega ne vemo nič manj in nič več, kot smo vedeli takrat, ko se nismo šli slepih miši. V glavnem je tako kot je bilo. Opozicija zagovarja vitalne interese Slovenije, koalicija pa jih tepta. In obratno seveda. Tudi Janez Janša, ki se v zadnjem času- saj ste opazili!? - zelo redko in ne pretirano zagreto oglaša, ima vsak dan eno tiskovno konferenco. Meja je edina predvolilna tema, ki je živa že celih 18 let.
Še bolj zanimiv je Žerjav, predsednik Slovenske ljudske stranke, ki je obmejnemu vprašanju dolguje politično preživetje. Njegovo izrazoslovje je zelo tipično za opozicijsko razumevanje pogajanj, tako slovensko kot hrvaško. Morje in ozemlje o katerem se pogajamo je NESPORNO slovensko, pravi. Kar je nekoliko težko razumeti, ker, če bi bilo tako NESPORNO slovensko, se o njem NESPORNO sploh ne bi bilo potrebno pogajati. Očitno je vendarle vsaj toliko SPORNO, da o njegovi NESPORNOSTI ne dvomijo le sosedje temveč tudi naši pravniki, zaradi katerih Slovenija noče pred mednarodno sodišče.
Skratka, kot kaže, se morda le bližamo dogovoru. Da ga bo opozicija pričakala na nož, je jasno. Optimalen gotovo ne bo. Noben  kompromis ni. Bolj zanimivo bo videti kaj bodo rekli tisti, ki ga – zato, ker so del koalicije -  sedaj hvalijo. Češ boljšega še nismo imeli.
Zadnje ankete kažejo, da je večina vprašanih Slovencev sita politizacije tega vprašanja in, da si želi čim prejšnji dogovor o meji. Na to kaže tudi medel odziv na omenjanje referenduma. Ljudje imajo druge probleme. Morda pa le ni res, da ima narod takšne politike kot si jih zasluži. Morda bi lahko bili  tudi malo boljši, pa bi bili še vedno naši.

Pogajanja med vlado in sindikati javnega sektorja se nadaljujejo. Kljub dramatičnim napovedim, da se morajo dogovoriti pred sprejemanjem proračuna, se sinoči niso končala. Bolje pogajanja, kot dekret, si verjetno mislita obe strani.

Delavski punt v ljudeh budi spoštovanje. Praviloma ga sproži življenjska stiska. » Niti za čeke in kruh nimamo« povedo brez sramu. Gledali smo jih v zadnjih dneh.
Ko se za svoje plače začnejo bojevati tisti, katerih preživetje ni ogroženo, se javnost praviloma obrne proti njim. Izkušnje iz domačih logov nas učijo, da so vsi, ki so se odločili za take stavke dobili višje plače, izgubili pa ugled in spoštovanje.Velja za učitelje, ki jih javno po časopisju zmerjajo celo  ravnatelji- da o starših sploh ne govorimo-, velja za zdravnike, ki so stavko pred desetletjem preživeli brez  večje škode, danes pa veljajo za pogoltneže, ki jim je za ljudi prav malo mar in velja tudi za sodnike.
Najbolje plačani zdravniki mesečno za dvakrat presežejo plačo predsednika države. Dokazujejo, da so delajo po 20 ur na dan. Vsak dan. Popoldne pa so še samostojni podjetniki. Ob tem se marsikdo še spomni zadnjih glasnih in zelo uspešnih pogajanj za zdravniške plače, ko so zdravniki  dosegli obvezni počitek, ki mora slediti delu in dežuranju, saj bi sicer zaradi utrujenosti bili nevarni za svoje bolnike. Ob dejstvu, da nedeljsko dežurstvo prinese posamezniku od 800 do 1000 evrov neto, niso več tako zelo natančni.
Tudi sodniki so bili nekdaj spoštovani. Presojali so o marsičem kar je bilo za Slovenca pomembno. O lastnini, dediščini, krivdi, kazni… To počnejo še danes, a njihov ugled je na psu. Res, da je zaradi domnevnega nedela in nespodobnega razsojanja, začel pešati še preden so se kot povsem navadni smrtniki spustili v boj za  ljubi kruhek. Za laike je namreč lopov lopov, procesna napaka pa samo druga beseda za neznanje, lenobo in slabo opravljeno delo. Če pred zdravnikom v ambulanti zaradi  ranljivosti, še skrivamo osebni odnos do ljudi v belem, tega na sodiščih ni. V primerjavi z zdravniki, so sodniki na slabšem. Nihče med nami ne more vedeti kdaj in kako bo zbolel in koga bo takrat potreboval. Si pa mislim, da nas večina verjame, da s sodniki, če ga ne bomo posebej lomili, nikoli ne bomo imeli posla. In zato do njih niti strahospoštovanja ne gojimo. Ko se na ekrani pojavi Janja Roblek in pove, kako bodo od davkoplačevalcev, za svoje delo v času, ko so se na sodiščih nabrali največji zaostanki, iztisnili še kakšen milijonček za nazaj, pa nam zmanjka tudi čisto človeškega spoštovanja.
Ne vem ali je odnos javnosti do poklica res povsem nepomembna reč. Meni se le zdi, da ni. Ne nazadnje se tudi mladi ljudje zanj odločajo na osnovi njegovega ugleda in veljave. Odločajo so, ko precenijo kaj prinaša in odnaša. Saj ste tudi vi slišali, da se na medicinsko fakulteto v zadnjih letih kar 80 odstotkov študentov vpiše zato, ker je delo dobro plačano. In slišali ste, da gredo mladi pravniki med sodnike šele potem, ko zanje ni prav nobenega mesta v odvetniških pisarnah.
In , da mi ne boste očitali pristranskosti. Tudi novinarji smo svoj čas stavkali. Bolj malo smo iztržili, a vseeno je ugled mojega ceha v primerjavi s prej omenjenimi, naravnost ničen. Negativna kadrovska selekcija pa neskončna.
Prav res, stavka belih ovratnikov morda prinese kak cent, a odnese spoštovanje, ugled  in vpliv. S tem pa tudi moč. Ostane le še čisto navadno, pritlehno izsiljevanje.

Po nečem se vlade morajo ločiti. Če se ne bi, volitve ne bi bile smiselne. In tako so v prejšnjem mandatu sprejeli ugodnejše usklajevanje pokojnin in relativno ugodni dogovor o plačah v javnem sektorju, v tem pa gredo prizadevanja ravno v nasprotno smer.

Kriza terja davek. Davkov je premalo.
Vladi res ni lahko. Na eni strani ima javni sektor, ki ima v rokah lanskoletni dogovor o plačah, na drugi pa gospodarske gigante, ki bolj kot karkoli drugega, dokazujejo dolgoletno zgrešenost slovenske gospodarske politike.Trume razžaljeniih in obubožanih delavcev trkajo na vest zaposlenih v javnem sektorju.  Brez kompromisa ne bo šlo. Malo popustiš, da drugje dobiš. Ali drugače, danes popustiš, da boš jutri, ko bodo časi boljši, vendarle, tisto dobil. Pri plačah v javnem sektorju je potrebno prihraniti 367 milijonov. Tak je plan. Delavci v javnem sektorju namreč vedo, da bi trmasto vztrajanje pri lanskem dogovoru kaj lahko načelo nedotakljivost njihovih delavnih mest. In ta je v današnjih časih vredna ne le odstotka, temveč tudi desetih odstotkov plače.
Kaj pa upokojenci? Oni bodo vsekakor trši oreh. Tudi zato, ker imajo Desus, najmočnejši sindikat v državi, ki ima po vrhu vsega še glasovalno pravico v Državnem zboru. Dokler bo Desus v položaju, ko lahko s svojimi  glasovi izsiljuje  vsako vlado, bo to počel. Pa čeprav je jasno, da  upokojenci bodo ob denar. Če ni vplačil, tudi izplačil ne more biti. Enkrat pride čas, ko nobena računovodska bravura ne pomaga. Tudi zato bo pokojninska reforma. Gorje nam, če se bo ta lomila le na mladih.
Verjetno bo na koncu tudi Desus popustil in sklenil kompromis. Resnici na ljubo, ta stranka v opoziciji nima kaj početi. Ne le, da je politično povsem nekompatibilna z Janšo in njegovimi, ostala bi brez vsakega vpliva in moči. Tega ima le dokler je v vladajoči koaliciji.V racionalnost te posebne vloge upokojencev v Državnem zboru dvomijo tudi mnogi razumniki. Tudi tisti upokojeni. A stranke so stranke, volitve pa volitve. In demagogija pogosto pade na plodna tla.Z zamrznitvijo pokojnin bi privarčevali 120 milijonov evrov. Zanemarljivo pravi Erjavec! Morda, pa vendar!
Če pogledamo podatke o trenutno najbolj priljubljeni varčevalni tarči, patrijah, potem so številke zelo povedne. Po pogodbi naj bi nas patrije stale 278 milijonov. Za ta posel, naj bi naša podjetja v obliki protidobav na tuje prodala  za 161 milijonov izdelkov. Razlika je manj kot120 milijonov. Manj kot naj bi prinesla zamrznitev pokojnin. Za  druge sindikaliste, ki te patrije tudi radi ponujajo namesto varčevanja pri plačah, ne ostane prav nič.
Seveda bi lahko v kontekstu varčevanja marsikaj rekli o racionalizaciji v razbohoteni javni upravi. Nekega dne bi nekdo v tej državi moral začeti preštevati koliko agencij, nekih javnih zavodov in neodvisnih institucij že za kaj in že za koga,  smo ustanovili v zadnjem desetletju in več. A resnica je pač taka, da je daleč najlažje udariti po plačah. Pa še politično pomembnim kadrom, ki v teh agencijah vedrijo in oblačijo, se ne zameriš.

Izbira poklica je pomembna reč. Vsaj nekdaj je veljalo, da boš tisto za kar se boš odločil, delal vse življenje. In odločiti se je bilo treba prav.

Ankete ne medicinski fakulteti so pokazale, da so visoke plače razlog za vpis pri 80 tih odstotkih medicincev. Katastrofa, pravijo poznavalci. Odraščajo medicinci, ki bodo v svojih ordinacijah bolj kot o bolniku razmišljali o zaslužku. Že danes imamo med njimi podjetnike, ki uspejo v 24 urah domnevno delati in kasirati 30 ur.
In nič ne kaže, da bo v kratkem kaj dosti drugače. V ljubljanskem KC  ima  kar 400 zdravnikov podjemne pogodbe, ki jim omogočajo popoldansko podjetništvo. Nekateri uradno, drugi ne. Dokazujejo, da je to nujno, saj bi bile sicer vrste še daljše. No, če bi bilo to res, jih ob tolikšnem deležu dodatnega dela, ki ga pred dvemi tremi leti ni bilo, zdaj sploh ne bi smelo biti. Pa so. Nič krajše kot so bile.V resnici se skrajšati niti ne smejo. Ker kdo bi pa plačeval, če bi lahko storitev dobil  za obvezno zavarovanje. Nedotakljivost vedno bolj kaotičnega sistema je popolna. Če kdo od zunaj le poskusi pokazati na nesprejemljivosti, ga ceh v hipu, enoglasno proglasi za nevedneža ali kar grobarja slovenskega zdravstva in vseh bolnikov z njim.
Podobno eksluzivo so si izborili tudi sodniki. Trajni mandat, neverjetna uspešnost pri pogajanjih in nenadomestljivost. Dvomov v svoje delo ne dopuščajo. Mednarodne primerjave proglasijo za nerelevantne, ocenjevalce za nevedneže. Slovenski sodni sistem, procesno pravo in delavnost sodnikov je takšna, da je z drugimi ni mogoče preverjati. Ravno našega ne.Glede na to, da so med stavko naredili več, kot takrat, ko so delali, je to morda celo res.
In ni čudno, da so se odločili za milijonske tožbe s katerimi terjajo premalo izplačane plače.
Prav, živimo v časih, ko grebejo in grebemo  vsi, ki le morejo in moremo. Pač vsak toliko kot lahko. Eni za jahte, drugi za drobiž. NI razlogov za sprenevedanje. Eni so pobasali podjetja, drugi za evro kupili za 100 milijonov delnic, tretji so ob svojem podjetju ustanovili še eno, ki storitve prodaja prvemu, a gre dobiček le v njihove žepe, peti so si z žegnom države povsem po nepotrebnem  izmislili vmesnike pri dobro plačanih  javnih razpisih, šesti so , zato, da so poskrbeli za svoje kadre, ustanavljali nekakšne domnevno samostojne javne agencije, ki prodajajo meglo in imenitno živijo. Vsem je skupno, da živijo od davkoplačevalskega denarja. Mreža nekih nepotrebnih in nedotakljivih storitev je enormna. Nihče ne ve kolikšen delež javne porabe pobere. Onim v Muri se niti sanja ne, pa čeprav jo tudi oni plačujejo.
In v takih razmerih ni čudno, da so svoj piskrček pristavili  vsi, ki ga lahko.
Veste kaj me pri tej sodniškli zgodbi čudi. To, da naj bi se bili sodniki pri svojih tožbenih zahtevah za neizplačane plače pripravljeni pogajati Ja, zakaj pa? Če jim pripada, jim pripada! Prav tako ne razumem zakaj naj bi bilo sporno to, da naj bi o zahtevkih sodnikov in tožilcev presojali prijatelji in kolegi! Pa saj menda sodstvo ni nekaj, kjer lahko sodnik za prijatelje in kolege dosodi drugače kot za vse tiste, ki to niso? Ali pač? Prav res se čudno obnašajo!  Pa jim menda ja ni nerodno, pa menda je nimajo slabe vesti? Dajte no! Saj lahko med poročili ugasnejo televizijo. Mi pa bomo tako lažje dojeli, da je tudi to pravna država.

Sindikati so na veliki preizkušnji. Čisto mogoče je, da takšnih  kot smo jih imeli do sedaj, v prihodnje ne bo več. Celo predsednik največjega, Dušan Semolič dopušča možnost, da bo ob del članstva. Je to dobro ali slabo pa je že drugo vprašanje.

Samo iz poročil o nekaterih tujih protestih vemo kako je, ko vajeti prevzame množica. Takrat se ruši, razbija in požiga. Na cestah so policisti in vojska. Tega si ne želimo, zanesljivo ne. Je že bolje, če Slovensko cesto zavzamejo umirjene gospe in gospodje z rdečimi kapicami.
Po osamosvojitvi se je zdelo, da je s sindikati, ki so bili pred tem le transmisija oblasti, konec. Ozimnice, svinjske polovice in sindikalni počitniški domovi so prišli iz mode. Zdelo se je, da bodo preživeli le cehovski sindikati. A, ker so bili premajhni in, ker se je hitro pokazalo, da dobivamo hudo povampirjen kapitalizem, kjer delavec nič ne šteje, so se velike sindikalne centrale ohranile in celo okrepile. Ker na koga pa naj bi delavec v takšnih razmerah računal?
Tu in tam so pripravili kak miren shod, sicer pa so se  pogajali. In,  bodimo pošteni, kaj tudi izpogajali. Eni več, drugi manj. Za delavce najmanj. Tudi zato , ker so vedeli, da imajo v najbolj intenzivnih panogah le dve možnosti.  Ali pristanejo na nizke plače ali pa na odpuščanje.
In delavci som, ker so verjeli, da sindikat potrebujejo, pridno plačevali članarino, Te vsako leto samo člani Zveze svobodnih sindikatov plačajo nekaj deset milijonov evrov.
Da  sindikati obračajo lepe denarje, je očitno  tudi zato, ker podate o tem skrivajo. Le sklepamo lahko. Samo na Slovenskih železnicah  na leto železničarji  domnevno zberejo okoli milijon in pol sindikalnih članarin. Vsak delavec, ki ima  povprečno plačo, ta je na železnicah 1500 evrov bruto – prispeva letno domala 200 evrov. Delavka v Muri seveda manj, a tudi ona okoli 50 evrov. Tudi delavec v Gorenju toliko. Potem so tu cehovski sindikati. Šolniški, zdravniški, tudi novinarski. Vse centrale in vsi cehovski sindikati imajo zaposlene tudi profesionalce. Veliki več, mali manj.
Podatkov o tem koliko članov imajo sindikati, koliko zaslužijo profesionalci, koliko zaupniki, ni mogoče dobiti. Do njih naj bi smeli le člani. A si mislim, da  bi pred tem tudi oni morali podpisati izjavo o molčečnosti. Če drži, da je v Sloveniji okoli 500 tisoč članov vseh mogočih sindikatov- tudi to je zgolj domneva, saj je tudi podatek o članstvu skrivnost-  in, če upoštevamo, da je povprečna bruto plača okoli 1400 evrov, članarina pa večinoma 1 odstotek, potem letno sindikati skupno naberejo od 80 do 100 milijon evrov članarin. To pa je velik denar. Denar, ki sicer članom tanjša kos kruha, a ga mnogim tudi reže. Nekaterim prav na debelo. In tudi zato so sindikati zaradi izbruha delavskih nemirov upravičeno vsaj tako nesrečni in zaskrbljeni kot vlada in delodajalci. Sindikati za to, da so si zakrivali oči in ušesa ne morejo iskati krivca v krizi. Ravno v krizi bi morali biti najboljši. In članstvu se zdi, da niso in, da je denar za članarine, stran vržen denar.

Stavek »Delavcem je prekipelo« se v teh dneh sliši kot fraza. Preveč jih je, ki delajo za plače,ki so praktično poravnane s socialnimi pomočmi, ki bi jih dobili, če je ne bi imeli. Stanje je tako, da ga  lahko parafriziramo z znamenitim Hanksovim stavkom iz Apolla 13 » Slovenija, mi imamo problem«.

Danes je vsem jasno, da bi bilo lažje, če tega tekstilnega velikana, zaradi socialnega miru, zadnjih deset let ne bi umetno vzdrževali nad vodo. Če bi vlade, ki so bile v sedlu pred desetimi in več leti začele sistematično razgrajevati  neperspektivni del Mure, bi danes  ženska, ki ji zaradi jeze in gneva ni prav nič nerodno v kamero zrecitirati celotnega nabora najbolj furmanskih kletvic iz področja nekdanje skupne države, že imela novo zaposlitev. Če bi se pristojni- tudi sindikati – že takrat lotili razjasnjevanja pojmov prestrukturiranje, prekvalifikacija in dopovedovanja, da samo spretne roke že čez nekaj let ne bodo zagotovile preživetja, danes ne bi poslušali 40 letnic, ki  so prepričane, da se jim godi velika krivica, ker nekdo od njih pričakuje, da  bodo šle ponovno v šolo. Če nič drugega, bi bile takrat mlajše, bolj učljive in dojemljive za dejstvo, da sta pred njimi še vsaj dve tretjini delovnega veka.
A takrat je bilo vsem lažje v Prekmurje pošiljati denar in se slepiti, da je Mura paradni konj slovenskega gospodarstva. Do pred kratkim, ko so se pojavili novodobni  politični gizdalini, so vsi naši politiki hodili v Murinih oblekah. Menda so jih dobivali po posebno ugodnih cenah.
Po toči zvoniti je prepozno. Delavke so potegnile najkrajši konec. Tudi v Gorenju ga bodo. Kdo ve, če ne tudi na slovenskih železnicah.
Vsi ti sistemi, znabiti pa jih je v Sloveniji še nekaj- so preveliki, preveč potratni, dodana vrednost  na zaposlenega je premajhna. V povprečju je ta v Sloveniji za pol nižja kot v Avstriji. Se potem čudite, da so naše plače tudi za pol nižje kot pri sosedih? Tu nobena demagogija ne pomaga. Tu pomaga le pamet, če je je kje ša kaj.
Sindikati  si ob vsem kar se dogaja, ne morejo oprati rok. Zadnja leta so mirno živeli v prepričanju, da jim socialni dialog zagotavlja večnost. Če je kdaj zaškripalo, so bolj za opozorilo kot zares, potem , ko so se s predstavniki oblasti natančno dogovorili kdaj jim najbolj ustreza, pred vlado ali parlament pripeljali nekaj avtobusov v rdeča pregrinjala odetih sindikalnih zaupnikov. Še preden so jih odpeljali na zasluženo kosilo, smo slišali, da je protest uspel.  Vedno so bile nekje blizu volitve, vedno je bila opozicija in vedno – do sedaj – je bil tudi denar. Takšnih ritualov so bili vsi veseli. Sindikalisti in oblast. Lepo vzgojeni in v vrste poravnani protestniki so v primerjavi z uporniki, ki jih gledamo v teh dneh, pravi balzam za oči in duše občutljivih politikov.
A privida je konec. Lahovniku je treba priznati, da ga ni strah povedati resnice. Ne sadi rožic. Če hoče Slovenija preživeti se bo morala soočiti  z dejstvi.
Delati za 400 evrov nima smisla. Ne za delavca, ne za podjetje. Ne za državo. Za 600, kot jih terjajo v Gorenju, morda že! Vendar ali si to naše podjetje, ki ima v primerjavi s podobnimi proizvodnjami pri nas sicer večjo dodano vrednost, v primerjavi  z razvitimi pa domala za pol nižjo, to lahko privošči? Verjetno ne! Gorenje mora biti  konkurenčno na tujih trgih. In, če se ne bo zgodil čudež, bo ta cilj tudi v Velenju mogoče doseči le z racionalzacijo, kar je v tem primeru le druga beseda za zmanjševanje števila zaposlenih.

Minister za delo in družino Ivan Svetlik je poslal v javno razpravo predlog novega družinskega zakonika. Kaj dosti lepšega kot je predlog novega družinskega zakonika, bi se naši politiki težko zgodilo. Gre za besedilo, ki v trenutku objave v nas prebudi vse najboljše in  najslabše. Tako zagovorniki kot kritiki se bomo v trenutku postavili na vrh branikov svojih prepričanj. Ne prvič, seveda!

Družinski zakonik prinaša v naš prostor precej novosti. Večina pomebnih zadeva pravice otrok. Predvsem pa dolžnosti vseh tistih, ki so se po pameti ali neumnosti zanje odločili, potem pa jih kar ne bi vzdrževali. Vse o posvojitvah, rejništvu, preživninah in tudi o to, da bo zdaj tudi nežna po riti z zakonom prepovedana, je v njem. Pa tudi, da se boste poslej lahko poročili brez prič in s predporočno pogodbo. Saj veste tako kot drugi lepi, slavni in bogati zemljani. Zdaj se bosta tudi  delavka Mure in delavec Gorenja že pred poroko dogovorila kako bosta delila, če bi šel zakon v franže. Črn humor, seveda!
A koga to zanima. Tisto zaradi česar se politiki veselijo tega zakonika  je izenačitev zveze hetero  in istospolnih partnerjev. Še preden je Svetlik zaprl usta smo že slišali poziv » na referendum«. Koga briga Ustavno sodišče, ki je razsodilo, da morajo imeti enake pravice.Politične stranke bodo z neskončnim veseljem pograbile možnost, da javnost odvrnejo od nerešljivih problemov kot so Mure, Steklarske nove, najnižjih plač, zamrznitev pokojnin in podobno.
Istospolni partnerji so zakon dolgo čakali. Kakšni morda tudi zaradi otrok, večina pa zato, ker do sedaj tudi druga pravna razmerja niso bila urejena. Partnerja nista mogla dedovati, nista imela pravice do družinske ali vdovske pokojnine, nista mogla uveljavljati skupnih socialnih pravic, dobiti dopusta za nego partnerja, konkurirati za  stanovanje in podobno. In res, tudi otroka nista mogla posvojiti. Zdaj naj bi to, v načelu, bilo mogoče.
Vsako leto v Sloveniji pari posvojijo okoli 25 otrok. Na to možnost jih čaka nekaj tisoč. Pri nas ni tako kot gledamo po televiziji, ko Madona ali Angelina Joly z goro denarja odideta v zadnjo afriško vas in v soju žarometov z rosnimi očmi iz kolibe, razkošju naproti, odneseta črnega malčka ali malčico. Ne, pri nas se čaka leta in leta. In mnogi ne dočakajo, ker je sito skozi katerega morata starša, zelo gosto. Pa menda ja kdo ne verjame, da bo tisto na katerem bodo istospolni partnerji, redko? Lepo vas prosim. Slovenija je skrajno tradicionalna država.
Večina nas ima težave, ko razmišljamo o skupnosti dveh moških in majhnega otroka. Tudi sama sem v dvomih. Ne bi strinjali z dikcijo, da ta dva otroka morata dobiti. A ravno tako sem  proti temu, da bi jima to možnost z zakonom odvzeli. V Sloveniji- pa ne le v Sloveniji- je gora zakonskih zvez, požegnanih pred matičarjem in oltarjem, ki jih ne bi nikoli smelo biti in, ki  bi se morale otrokom na široko ogniti. Pijanci, drugi odvisneži, nasilneži, pedofili, incestarji. Pa v njih, dokler se zgodba krvavo ne zaključi, nihče ne podvomi.
Meni se pač zdi, da bi dva homoseksualca ali pa dve lezbijki, ki bi po dolgih in mučnih preverjanjih dobila otroka, zanj skrbela mnogo lepše, kot dva, ki se jima je v neki pijanski noči zalomilo in morata zdaj, čeprav si tega nikoli nista želela, ob skrbi za liter misliti še na mleko za otroka.

Za nami je  prvo leto Pahorejeve vlade. Jesen bo vroča, radi rečemo. In letos lahko samo upamo, da ne bo prehudo. Okužba z Gorenjevim virusom utegne biti hujša kot ptičja gripa. Na Muro je že preskočila. Stavko kot upor spoznavajo tudi drugje. Tamiflu ne bo prijel, kapacitete v hiralnici- pa recimo, da to funkcijo v tem primeru opravlja Zavod za zaposlovanje- so zasedene. Socialna država bo na hudi preizkušnji.

Treba je povedati, da so pričakovanja, ki jih državljani vseh kategorij in statusov naslavljamo na državo, velika. Vsakdo, ki se v teh časih oglasi z zahtevo, da mora za to in ono država nemudoma poskrbeti, naleti na odobravanje najširše javnosti. Država naj ne varčuje pri bolniških, država  naj zagotovi brezplačno hrano in vrtce, država naj nikar ne razmišlja o pokojninski reformi, plač v javnem sektorju naj se ne dotika, za brezposelne naj vendarle dostojno poskrbi, sodnikom, ki so bili menda prikrajšani nekaj let naj izplača vsakemu po nekaj deset tisoč evrov. Mimogrede, ko so to ugotavljali učitelji, so prav sodniki uspešno ustavila velike apetite, verjamete, da jih bodo tudi sebi? Naprej: zobozdravnikom naj država da več denarja, da bomo mi imeli lepše zobe, oni pa bolj polne žepe, nemudoma naj kar takoj, zgradi nove vrtce in, da ne pozabim, država naj pusti pri miru železnice. Če ne bo hudič.
In ob vseh teh pa imamo državljani še eno zelo pomembno zahtevo. Država naj nikakor ne dviguje davkov. Ti so že zdaj gromozanski. Naj ne dreza v bogate, ker bodo sicer pobegnili pa še premalo jih je, naj ne obdavči srednjega sloja, ki bo, ker se nevarno bliža nižjemu, že kmalu začel sam trkati na socialne blagajne, tistim, ki so na dnu pa tako ali tako ni kaj vzeti.
Skratka tega, da je država bogata natančno toliko kot ji damo, nočemo slišati.
Oziroma drugače. Tudi tisti, ki to vedo, se delajo, da ne vedo, saj se demagogija tako zelo dobro prodaja. In prinese mnogo več kot čisto navadna, neumna ,zdrava kmečka pamet.
Ali vi mislite, da Erjavec ne ve, da je v razmerah, ko dejansko poka po vseh šivih, zamrznitev pokojnin edina  rešitev. Če klecajo paradni konji, če bodo ob del plač v javnem sektorju, je jasno, da razmere upokojencev ne bodo obšle. Ne tako in ne drugače. Erjavcu sploh ne gre za pokojnine. Erjavec to vročo polemiko potrebuje, ker so se rejtingi njegovi stranki začeli nižati. Takoj, ko je zagrozil koaliciji ,so šli navzgor. In to je edino kar šteje.
Tudi Semolič natančno ve, da ne moji ne njegovi otroci ne bodo imeli pokojnin, če se ne bo reforme pokojninskega sistema. Ve tudi, da smo preveč na bolniških. Tudi neupravičenih.. Vse to ve. A sindikati na tem svetu niso zato, da bi trobili v vladni rog. Zgodba z Gorenjem je celo pokazala, da so do sedaj bili kar preveč kooperativni. Semolič bo po tej poučni epizodi retoriko še zaostril. Izgube članstva si ne more privoščiti.
In tiste, ki vse skupaj  gledamo od strani, počasi postaja strah. So država, njen aparat, njeni mehanizmi tako odporni, da lahko preživijo vse to zavajajočo demagogijo, kjer sploh ne gre za našo ampak za njihovo kožo? Kjer iz dneva v dan spoznavamo, da politika ni vodenje družbe s pomočjo države, temveč je  predvsem ohranjanje oblasti in vseh njenih privilegijev in vplivov s pomočjo državljanov in  predvsem davkoplačevalcev.
Je že res, da jih na štiri leta menjamo, a zdaj že vemo, da sicer izbiramo, izberemo pa ne kaj dosti. Zoprna dejstva so to, prav res!

V naših javnofinančnih blagajnah zevajo luknje. Preplitev je državni proračun, zmanjkuje za pokojnine in za zdravstvo. Varčevalne zamisli s katerimi nas je v teh dneh razveselila vlada niso prepričale, poleg tega pa so se jim ostro uprli sindikati. Poiščite rezerve, svetujejo. Tudi v sivi ekonomiji.

Na dvorišče se je pripeljal v velikem, novem terenskem avtomobilu. Izstopil je je do zadnje podrobnosti urejeni gospod. » Izkop za cisterno bi radi? Ni problem. Brez računa bo to 200 evrov, z računom pa 250! Kako se bova zmenila?« Kaj pravite, kako sem se odločila? Žal mi je le, da ne vem kako bi se Križanič, Pahor ali Semolič.

Če ima človek starejše stanovanje ali hišo, če ima v njej gospodinjske stroje, če se zgodi,da je treba zamenjati kritino ali tlakovce, potem veste kako je to. Obrtniki in mali podjetniki si podajajo kljuke. In ni ga, ki ne bi vprašal »z računom ali brez ?«

Pa ne le to. Ko pride serviser ali krovec in vam ponudi nižjo ceno, če ne boste zahtevali računa, se zavedate, da kršite zakon imate vsaj malo slabo vest. Če gre za pomoč na domu, za pospravljanje ali nego ali pa za varstvo otroka, stavim, da na to niti ne pomislite. Pa gre seveda tudi v tem primeru- formalno- za enako goljufijo in enako kaznivo dejanje. Vse to je delo na črno. Od teh zaslužkov prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje niso plačani, kljub takšnim zaslužkom posamezniki še vedno uveljavljajo socialne pomoči.

Siva ekonomija ima tudi dobre plati. Zaradi nje so stroški dela nižji, storitve pa cenejše. Z njo si ob preračunljivih obrtnikih pomagajo tudi tisti,ki se komaj prebijajo. Žal pa država od nje ne pobere davkov in tako moramo državljani tisto, česar ne plačamo obrtniku in on ne državi, kasneje poravnati po drugi poti, v obliki drugih višjih davkov, samoplačništvu v zdravstvu ali pa smo kaznovani z nižjimi pokojninami, ker za višje ni denarja. Vsi tisti ,ki goljufamo državo in tisti,ki je ne. Ker ta povezava ni neposredna in očitna, se z njo ne obremenjujemo.

Dejstvo je, da na tem svetu ni države, kjer ne bi bilo sive ekonomije. Samo od nadzora in razvitosti države je odvisen njen obseg. Kjer so nadzorni mehanizmi dosledni in so kazni za kršitve visoke, je je manj. Pri nas je je veliko. Iz lastne izkušnje vam povem, da v zadnjem času obrtniki sploh ne vprašajo » z računom ali brez?«. Ni potrebe, saj je vendarle jasno! Pred časom je bilo mogoče nekatere račune uveljavljati kot olajšavo pri dohodnini, zdaj tudi tega ni več.

Mimogrede, če drži, da je davkarija lani na račun dohodnine pobrala 2,2 milijardi evrov in, da je sive ekonomije pri nas za 20 odstotkov družbenega proizvoda, si lahko sami predstavljate za koliko je prikrajšan državni proračun? Za petino!

A ni verjetno, da bi se davkarija lotila iskanja tega denarja. Varčevanje pri plačah in pokojninah katerih evidentiranje je avtomatizem in se za iskanje podatkov ni potrebno niti malo potruditi, je tako zelo enostavno. In dokler je tako, tako pač je. Konec koncev- saj mi je malo neprijetno- ampak nimam toliko, da bi ga sama ponujala!

Gorenje je doživelo delavski punt. Deset tisoč ljudi je nehalo delati. V Gorenju je uprava recesiji navkljub, do sedaj uspela krpati najhujše luknje.Tudi z državnimi pomočmi. Seveda pa vse to ni ostalo brez posledic v delavskih kuvertah. Ko so se te tako stanjšale, da med plačo in med nadomestilom za brezposelnost ni bilo razlike, je počilo. Razumljivo.

Med delavci Mure in Gorenja je pomembna razlika. Če so v Muri v glavnem delale Prekmurke, ki so skoraj praviloma doma imele tudi kakšno njivo in prašiča ali pa vsaj sorodnike z vsem tem, je Velenje tipično delavsko naselje. Ko se je začelo razvijati so se v nove bloke priselili delavci iz drugih republik, ki so imeli le svoje plače in nič drugega. In še danes je tako.

Dogajanje v Gorenju je svojevrstno opozorilo politikom - tako vladi kot opoziciji, sindikalistom in delodajalcem- da se razmerja v Sloveniji nevarno rušijo. Delavci v Gorenju namreč niso ostali brez plač, niti brezposelnost ali stečaj jim – za zdaj - ne grozita, pa jim je vseeno prekipelo.

Dejstvo, da so se socialne pomoči, najnižje pokojnine in delavske plače v Sloveniji poravnale, je največja grožnja socialnemu miru pri nas. Predvsem zato, ker takšna razmerje niso normalna in so skregana z zdravo pametjo.

Kako je v Gorenju v resnici, je težko vedeti. Kako bo čez leto še težje. Ko ni, tudi sindikat ne more pomagati. Z vso svojo, dostikrat tudi zelo demagoško retoriko ne.

Seveda se dobro sliši, če sindikalist reče, da naj država najprej zniža plače, v javnem sektorju, a resnica je takšna, da tudi tam delajo mladi ljudje z diplomami za 800, 900 evrov. Tudi učitelji in tudi medicinske sestre, policisti in še kdo. Seveda je to več kot je tistih 450 evrov, ki jih je včeraj kameri pokazala obupana delavka, a skorajda ni več razlike s 700-timi, na katere v Gorenju upajo po koncu pogajanj. Verjamem da jih tudi potrebujejo. A logika enakih želodcev se niti v socializmu ni obnesla.

Nič ne pomaga jeza sindikalistov, ker delavce ministri še dodatno begajo z napovedmi o klestenju zdravstvenih pravic in podaljšanju starosti ob upokojitvi. Resnica je taka, da nas bo to v takšni ali drugačni obliki doletelo. Na premišljen in transparenten način ali pa s stihijo in kaosom, ki ga bodo s celo kožo preživeli le premožni.

Tisto, kar tudi jaz težko razumem, pa je početje, v vseh ozirih priviligiranih skupin. Takšnih in drugačnih direktorjev ali pa zdravnikov, ki bodo morali tiste, ki se posmehujejo davkoplačevalcem in sistemu, sami ukrotiti, če želijo ohraniti dostojanstvo poklicu in ljudem v belem. K strpnosti in racionalnemu premisleku gotovo ne prispevajo sodniki, ki tožijo državo za premalo izplačane plače- od 20 do 50 tistoč evrov pričakujejo za nekaj let nazaj - in zobozdravniki, ki bodo tudi opozorilno stavkali. Verjamem, da bi lahko bilo obojim še bolje. Ne verjamem pa, da jim je zelo hudo. Nekaj občutka za pravo časovnico bi jim človek le priporočil. Ali pa je pač res, kot namigujejo nekateri da so oboji le instrument v rokah tistih, ki vedo, da čim slabše je za vse, tem boje bo za nas. Pri nas je res čisto vse mogoče.