Majda Juvan

Prvi dnevi po dopustu so vedno stresni. Je doma vse tako kot mora biti? So rože preživele? Kaj pa služba, jo še imam? Ja časi so čudni in človek ni nikoli dovolj pripravljen na presenečenja. A resnici na ljubo niti dopusti niso več kar so bili.

Že leta preživljam, dopust v malo posebnem, nekoliko drugačne kampu. Seveda pri sosedih, ob njihovem morju. Noben spor med politiki me ne bo prepričal. Za zdaj gotovo ne.

Ko smo pred leti, po zaslugi žlahte, odkrili omenjeno rajsko destinacijo, ki pod svoje okrilje ne more sprejeti kaj več kot 100 ljudi, je bila podoba kampa približno taka. Že postavljeni taborniški šotori, skupna kuhinja in sanitarije in kopica senčnih kotičkov v katerih so si dopustniki uredili prostorčke za lenarjenje in branje. Tu in tam je kateri med njimi dvignil sidro, se odvlekel do vode in se po čim krajšem postopku vrnil v svoj raj. Na drugem koncu, kjer je bila skupna kuhinja je bilo bolj živahno. Nekateri, tisti kuharsko bolj navdahnjeni, so kuhali od jutra do večera. Za svoje in za vse druge. Kuhali so se ogromni lonci pasulja, štrukljev, bogračev in kar je še takšnih jedi, ki ne le hranijo temveč mnoge tudi hudo ožejajo. Veseljačilo se je pozno v noč.Ker so bile noči dolge in naporne, se dan kaj dosti pred deveto ni začel. Tisti z majhnimi otroci so za nekatera veselja bili pač prikrajšani.

Kaj pa danes? Vam povem čisto drugače je! Polovica tabornikov je na nogah že med 6-to in 7-zjutraj. Iz uvidevnosti do druge polovice, ki se trudi ohraniti stare navade, se tiho smuka okoli umivalnice in šotorov. Po večini so že v popolni bojni opremi. Eni v najimenitnejši tekaški opravi, drugi v kolesarskih hlačah in s čeladami na glavi. Kamnite poti tam okoli oživijo že navsezgodaj. Leta za tovrstno dejavnost niso ovira. Na biciklih so tudi 60, 70 letniki. In povem vam to v tistih krajih in na tistih poteh ni noben hec. Lahko mi verjamete na besedo. Kolesariti pri 35-tih na vrhu kamnitega otoka, je gotovo norost. Nekega dne bo nekoga kap. Upam, da ne mene.

Ampak, saj veste, vse za zdravje.

Skratka pretiravanja s takšnim domnevno zdravim načinom življenja je gotovo treba položiti na oltar današnje podivjane potrošniške miselnosti. Dobro so nas obdelali ti marketingarji! Mediji jim prav dobro sledimo. Potrošnik pa nasedamo in v veliko veselje prodajalcev vseh teh, vse prej kot zdravih pretiravanj, kupujemo.

Je pa še ena velika razlika med življenjem v tem mojem kampu pred leti in danes. Pred, morda 15-timi ali malo več leti, je bilo potrebno za vsako informacijo od doma v vas in v vrsto pred telefonsko govorilnico. Danes imamo v žepu vsaj en mobilni telefon. Pa ne le to. Danes le še redki berejo knjige. Po senčnih kotičkih bulijo v prenosne računalnike, zaradi svetlečih ekranov, ponoči luči sploh niso več potrebne.

Ne vem kako bo v tem kampu čez deset let. Ne vem, če nas zaradi silne potrebe po zdravem življenju do takrat ne bo že pobralo. Vem pa, da je bilo pred leti bolj spokojno, bolj mirno in bolj dopustniško. A tudi bolj družabno in veselo.

Pa, da ne boste mislili, da tudi midva z možem nisva imela s seboj vse te krame? Od koles do prenosnikov in telefonov. Sin je celo razmišljal o baby alarmu. Saj ne gre , da bi malega puščal tuliti v šotoru. Naboru novodobne ropotije, ki menda olajša življenje, a krati dopust, res ni videti konca. Ja, prav res kako neki bo čez desetletje? Bo sploh še treba k morju? Morda pa bodo takrat zakon virtualne počitnice?