Majda Juvan

In spet bo treba v šolo. Marsikaj se je spremenilo. Letos bo v prvi razred odšlo rekordno malo otrok. Komaj nekaj več kot 17 tisoč jih bo. Leta 2003 – to je namreč rojstno leto letošnjih prvošolčkov- se je namreč rodilo rekordno malo otrok.

Teorij o tem ali je danes otrokom bolje ali slabše, je toliko kot tistih, ki jih pišejo. Vsekakor pa jim je drugače. Res je sicer, da na mladost, vsi, ki nam ni bilo kaj posebej hudega, gledamo prizanesljivo. Če sodim po tem kar jaz vem, lahko rečem vsaj to, da smo imeli veliko več prostega časa, da so bili naši starši več doma in, da smo dobršen del dneva preživeli v igri z vrstniki in brez nadzora odraslih. Blokovska dvorišča in vaške gmajne so bile pomemben del socializacije. Ob otroški igri smo dojeli, da se svet ne vrti le okoli nas, da življenje ni vedno pravično in, da mnoga pravila krojita prefriganost in moč. Tudi generacija mojih otrok je to še doživela.

Tega dela odraščanja danes ni več. Prevzele so ga dnevne sobe z računalniki in televizorji. Z vsemi pastmi vred. Otroci se izven ustanov z vrstniki srečujejo le še dokler njihove mame z njimi sedijo na otroškem igrišču. Ko vstopijo v šolo, jih tam ni več. Ker menda ni varno in, ker jim starši ne zaupajo. Upravičeno. Današnji otroci nimajo priložnosti za učenje samostojnosti. Odgovorne samostojnosti se namreč lahko učiš le takrat, ko te starejši ne nadzirajo in te ne rešujejo na vsakem koraku. Danes je otroka do tretjega razreda- do devetega leta starosti, torej- v šolo in iz šole potrebno spremljati. Gotovo to navodilo ni nastalo po naključju, a po svoje govori o marsičem.

Tudi o šoli, ki mora danes zato, ker se otroci praviloma gibljejo le še med šolo in domom, prevzeti veliko večjo vzgojno in socializatorsko funkcijo. Teoretiki so spisali kopico pravilnikov in zakonov, ki v razred vlačijo papirologijo, izrinjajo pa življenjsko izkušnjo. Zaradi pretiravanja imamo danes več kot polovico otrok s posebnimi potrebami. Vsaj na papirju. Nekaj zato, da šole dobijo denar, nekaj pa zato, da izgleda kot, da za morebitne otrokove težave niso krivi ne starši ne vzgojitelji. Najmanj pa seveda otroci sami. In ti živijo v prepričanju, da morajo zanje vedno in povsod poskrbeti drugi. To vlogo, pogosto zaradi slabe vesti, prevzemajo kar starši. Ta nesporazum smo pri nas prignali tako daleč, da starši otroke tudi kasneje, ko so že mladostniki, celo odrasli ljudje, povsem nekritično zagovarjajo in jih branijo tudi takrat, ko je vsem okoli njih že jasno, da so čas, ko morali poskrbeti za njihovo vzgojo, že davno zamudili. Lep primer je predčasna vrnitev razgrajačev, ki so pod okriljem RK letovali na Pacugu. Mamam ni bilo prav nič nerodno stopiti pred kamero. Pa to seveda ni osamljen primer. Šolski arhivi so vedno bolj polni tožb, ki jih vlagajo starši proti učiteljem in šolam. Zelo pogosto zaradi dogodkov, ki se otrokom z odgovornimi starši sploh ne bi mogli primeriti. Starševsko zaščitništvo je res brezmejno. Celo, ko njihovi sinovi že končajo v zaporu, še vedno iščejo druge, ki naj bi bili krivi za njihovo nesrečo.

Je pa res, saj mi je zoprno, a je treba povedati. Tako v primeru fantov iz Pacuga kot v primeru demonstracij pred zaporom, so bile v prvi vrsti mame. Očetov ni bilo. Sploh! Bolj pametni od mene bodo morali povedati zakaj ne in kaj se nam dogaja.