Še pred tednom smo brali, da se na slovenski obali recesija ne pozna. No zdaj slišimo, da vendarle. Ni bilo toliko gostov kot so upali, pa tudi precej manj so zapravljali.Vtis smo popravljali domači in tisti iz bližnjih dežel, tistih, ki bi morali k nam z letali, je bilo precej manj.

Spomnim se kako smo, ko sem bila še otrok, z vlakom hodili na izlete. Tudi v Kranjsko goro, ko je tam še bila proga. Mama je vedno pripravila provijat. Saj niti ne vem kako se temu sploh prav reče, a še danes imam doma aluminijasto škatlo v katero je bilo mogoče zložiti ljubljansko salamo, Zdenka sir, kisle kumarice in v trdo kuhana jajca. Komaj smo se sedli na vlak, že smo otroci začeli sitnariti za hrano. Ne zato, ker bi bili lačni ampak zato, ker je bila malica nepogrešljivi del izleta. Podobno je bilo kasneje, ko smo hodili na šolske izlete. Moj najdražji je porabil kar nekaj let, da me je tega odvadil, češ saj ne gremo v puščavo, vodo in kruh je mogoče povsod kupiti.

Pred dnevi sem bila v Kranjski gori. Natančneje, z družino smo kolesarili po kolesarski poti med Mojstrano in Planico. Nismo bili sami. Prav previdno se je bilo treba voziti, toliko nas je bilo. Majhnih, velikih, mladih in starih. Polna je bila tudi Kranjska gora. Številnih apartmajskih hiš, ki jih nepremičninarji ne morejo prodati, ni mogoče prezreti.Prodali jih bodo, ko bodo cene prepolovili. So pač gradili v nepravem času. Polno je bilo tudi tujih, praviloma starejših turistov. Čeprav je bil čas kosila, je bilo po vseh gostilnah in restavracijah dovolj prostora.

Na to kako smo nekdaj malico vedno prinesli s seboj, sem se spomnila,ko sem gledala ljudi, ki so kar ob avtomobilih postavili mizico in stol ter si privoščili prigrizek iz hladilne torbe. Zdi se mi, da jih že leta nisem videla toliko. Pa niso bili le vzhodnjaki, kot včasih radi mislimo. Čisto slovenska mama je za družino kar na mizi ob počivališču zmešala solato iz stročjega fižola. Verjamem, da je bila okusnejša kot bi bila tista pri sosednjem birtu. Tega, da si ljudje z avtodomi kar ob prometni cesti postrežejo s kosilom, smo se tudi že navadili.

A resnici na ljubo, gneča, ki jo v turistični kraj prinašajo taki gostje, ne prinaša dobička. Ne prinašajo ga skupine, ki si ob penzionski oskrbi ne privoščijo niti kave, ne prinašamo ga posamezniki, ki pridemo, pojemo sendvič se obrnemo in gremo domov. Tudi gostje s šotori in avtodomi, ki vse od vode naprej pripeljejo s seboj ga ne. A tako pač je. Saj ni samo pri nas. Tudi sosedje se pritožujejo. Dragemu kosilu v restavraciji se človek pač lahko odreče. Gostinci kaj dosti pri tem niti ne morejo storiti. Ljudje k njim ne bi zavili četudi bi cene znižali za dvajset, trideset odstotkov. Pica in sendvič bi bila še vedno cenejša. Mislim si , da morajo letos pač nekako preživeti in upati, da bo drugo leto že nekoliko bolje. Najslabše od vsega bi se bilo zmrdovanje nad tistimi, ki pridejo in ne trošijo. Letos morda ne, ker pač nimajo, a če so domačini prijazni, uvidevni in prijateljski, se bodo drugo leto, ko bo kriza morda že malo popustila, vrnili. In si, če bo denarnica dopuščala, z veseljem privoščili kakšno tipično gorenjsko pastirsko malico, klobaso v zaseki ali pa vsaj kak posebno dober kranjskogorski sladoled.