Majda Juvan

Slovenija je majhna, o tem ni nobenega dvoma. V štirih urah jo prevozimo. Od kljuna do repa. Kljub temu ga verjetno ni, ki bi upal trditi, da pozna prav vse njene kotičke. Neverjetno koliko vsega ponuja. In prav zares je lepa.

Vedno, ko me kdo vpraša ali poznam Slovenijo sem presenečena. Seveda jo! Povsod sem že bila!

A kadarkoli spet kam grem, se moram ugrizniti v jezik. V resnici nič ne vem in resnici, večine vsega kar v Sloveniji je, še nisem videla. In verjetno nikoli ne bom. Tudi zato, ker je vedno drugače. Iz avta je tako, če greš peš je drugače, če si na kolesu pa doživiš reči, ki jih sicer še opaziš ne.

Recimo klanec. Če si v avtu, klanca zanesljivo ni, če si na kolesu, se ista cesta skorajda postavi pokonci. Če se z avtom voziš po ravni cesti, se niti listek na drevesu ne premakne, če si na kolesu piha kot hudič. V prsa seveda. Ampak takšne so pač kolesarske danosti vedno in povsod.

Pred dnevi smo kolesarili na Kočevskem. Kljub tistemu mojemu prepričanju kako sem že povsod bila in vse vem, moram priznati, da sem se po cestah okoli Kočevske reke, nekdaj zloglasne Gotenice in Grčaric, vozila prvič. Narava je čudovita, gozdovi neskončni. Kraji pa še vedno nekam žalostni. Zapuščeni, neobljudeni. Še najbolj živahno je v Gotenici. Za rampo seveda. Tam je pač vadbeni center naše policije. Domačini so veseli, da je, ker je tudi zanje nekaj delovnih mest.

Veste po čem najlažje ugotovite ali je v kraju življenje in ali bo tam tudi obstalo? Po gostilnah. Če teh ni, se krajem ne obeta nič dobrega. In povem vam na kočevskem smo s težavo našli bife, kjer smo se odžejali s kolesarko redkim špricarjem. Tako je to s temi kraji. Ne le, da je kočevarsko pokopališče v Novih lazih povsem zapuščeno in, da vas tja ne vodi noben smerokaz, tudi slovenska niso ravno velika. Ni potrebe.

Tudi ko smo pribrcali na Glažuto, kjer je nekdaj stala imenitna gozdarska koča, so nas pozdravila razbita okna in za silo zabit vhod. Nekdo je kočo, menda iz objestnosti, pred časom demoliral. Niso ga našli. Obnovljena pa je majhna cerkvica v kateri je nekdo dolga leta pred osamosvojitvijo imel počitniško hišico. Verjetno je bil hudo pobožen človek pa si je želel biti blizu Bogu!

Edina destinacija, ki je v teh krajih dobro označena in tudi urejena ter vzdrževana, je brezno pri Konfinu. Eno od tistih, kjer so končale žrtve medvojnih in povojnih pobojev. Menda tudi pripadniki plave garde, ki so svoj zadnji spopad s partizani izgubili prav v Grčaricah. Spomenik je lep. A obiskovalcev, sodeč po ostankih sveč, takarat, ko tam ni kamer, ni veliko.

Medveda nismo srečali. Morda tudi zato, ker so globoko v gozdovih pele žage in ogromni tovornjaki so iz gozda vozili kapitalna debla. Za kolesarja je tak tovornjak na ozki cesti grožnja pred katero se, če je le mogoče, zateče v najbližji jarek. A drugega prometa tam okoli ni. Turistov pa tudi ne. Kar po svoje niti ne čudi. Neverjetno a resnično, na glavni cesti med Kočevjem in Brodom na Kolpi, kjer je odcep proti tem krajem, še danes ni smerokaza za Kočevko reko, Gotenice in Grčarice!? Le zakaj? Kot, da bi še danes te kraje želeli skriti. V resnici ni kaj skrivati. Razen prvinske naravne lepote tam pač ni kaj dosti drugega. A tudi zaradi prve se splača priti, verjemite!