Majda Juvan

Človekove pravice so univerzalne.Tudi ljudem, ki so se pregrešili in morajo v zapor ne smejo biti kratene. Ne bolj kot zaradi bivanja v zaporu določa zakon. Skratka tudi zapori niso prostor, kjer bi bilo mogoče človeku za čas prestajanja kazni, vse človekove pravice kar zamrzniti..

Odvetnik Franci Matoz je mojster za osvajanje medijskega prostora. To mu pač moramo priznati. Bil je ob Popoviču, ob domnevno malomarnih zdravnikih, tudi ob Strojanovih, ko so ti še bili aktualni. No, in zdaj je pravni pooblaščenec zapornikov, ki bodo od države zahtevali odškodnino zaradi slabih razmer v zaporu na Dobu. Ne dvomim, da bodo kršenje pravic kmalu zaznali tudi drugi.. Nobena skrivnost ni, da so slovenski zapori po večini prezasedeni in, da stare zgradbe ne nudijo udobja in zasebnosti.

V povprečju naj bi zaporniki z Doba od države- torej od mene, vas, vaših otrok in vaših staršev –terjali povprečno po 5 tisoč evrov. Tisti, ki sedijo dlje več, oni s krajšo kaznijo, pa manj. Po tej logiki bi torej več dobili morilci, posiljevalci, pedofili in roparji, manj pa ostali manjši lumpi.

Razlog so neznosne razmere. V sobah na Dobu je tudi po 15 zapornikov, prostorov za zasebnost ni. Zrak je slab, poleti je vroče. Za tiste, ki se ne morejo odločiti za delo v zaporniških obratih in ves ljubi dan nimajo kaj početi , je življenje v takšnih okoliščinah še posebno stresno. Romanu Leljaku, ki je bil svoj čas zaradi razkošnega življenja, lepih spremljevalk in športnih avtomobilov reden gost tračarskih rubrik, potem pa je zaradi prevar in goljufij izgubil vse in pristal na Dobu, je bilo zelo hudo. Tako hudo, da se je odločil državo kar tožiti. In kot rečeno, nad zamislijo niso bili navdušeni le njegovi sotrpini, temveč tudi odvetnik Franci Matoz.

In bodo pač tožili, in ne bi me čudilo, če bi na koncu celo kaj iztožili.

In, ker očitno pri nas lahko vsakdo, ki ni popoln bedak toži in tudi iztoži državo, vam ponujam nekaj namigov.

Tisti, ki jih imate, če živite ob zelo prometni cesti, so preverjeni. Prvi že dobivajo odškodnine. Tudi, če je smetišče blizu, imate lepe možnosti. Tudi gradbišča niso na odmet. Če vam pred nosom urejajo kanalizacijo, tožite! Vi imate vendar pravico do svojega izvoza in miru. Če nimate kanalizacije, tožite! Saj ne morete vedeti, če kateri od sosedov greznice ne spušča v podtalnico! Če ste iz mesta in vam nekdo pač nekje ni zagotovil parkirišča, tožite! Le kaj pa si misli ta župan? Da boste svoja tri vozila parkirali v dragi garaži?

Ste morali poleti stali v koloni zaradi del na avtocesti? Tožite! Vi ste vendarle kupili vinjeto za vožnjo brez ustavljanja!

Ali pa: So vas poleti zdravili v Kliničnem centru, kjer je bilo v sobi podnevi tudi 35 stopinj? Tožite! Bivanje v takšnih razmerah je celo za zdrave zapornike neznosno, kaj šele za vas, ki ste bili bolni.

So vaši otroci v šoli, kjer ni telovadnice? Tožite!

Niste dobili vrtca? Tožite!

In tako dalje in tako naprej…

Kot vidite, možnosti je veliko. Le še pravega odvetnika si morate najti!

Za konec pa samo tole: vem, da so človekove pravice univerzalne in, da jih tudi nekomu, ki je v zaporu ni mogoče zamrzniti, vem pa tudi, da kot družba še nismo tako bogati, da bi si lahko vsi povsod privoščili želeni standard. Niti v bolnišnicah in šolah ne. Tudi v zaporih ne.

A, če nič drugega, v zapor pride človek zaradi nečesa čemur bi se lahko ognil!

Pri bolnišnici in šoli te izbire ni.