In spet bo treba v šolo. Marsikaj se je spremenilo. Letos bo v prvi razred odšlo rekordno malo otrok. Komaj nekaj več kot 17 tisoč jih bo. Leta 2003 – to je namreč rojstno leto letošnjih prvošolčkov- se je namreč rodilo rekordno malo otrok.

Teorij o tem ali je danes otrokom bolje ali slabše, je toliko kot tistih, ki jih pišejo. Vsekakor pa jim je drugače. Res je sicer, da na mladost, vsi, ki nam ni bilo kaj posebej hudega, gledamo prizanesljivo. Če sodim po tem kar jaz vem, lahko rečem vsaj to, da smo imeli veliko več prostega časa, da so bili naši starši več doma in, da smo dobršen del dneva preživeli v igri z vrstniki in brez nadzora odraslih. Blokovska dvorišča in vaške gmajne so bile pomemben del socializacije. Ob otroški igri smo dojeli, da se svet ne vrti le okoli nas, da življenje ni vedno pravično in, da mnoga pravila krojita prefriganost in moč. Tudi generacija mojih otrok je to še doživela.

Tega dela odraščanja danes ni več. Prevzele so ga dnevne sobe z računalniki in televizorji. Z vsemi pastmi vred. Otroci se izven ustanov z vrstniki srečujejo le še dokler njihove mame z njimi sedijo na otroškem igrišču. Ko vstopijo v šolo, jih tam ni več. Ker menda ni varno in, ker jim starši ne zaupajo. Upravičeno. Današnji otroci nimajo priložnosti za učenje samostojnosti. Odgovorne samostojnosti se namreč lahko učiš le takrat, ko te starejši ne nadzirajo in te ne rešujejo na vsakem koraku. Danes je otroka do tretjega razreda- do devetega leta starosti, torej- v šolo in iz šole potrebno spremljati. Gotovo to navodilo ni nastalo po naključju, a po svoje govori o marsičem.

Tudi o šoli, ki mora danes zato, ker se otroci praviloma gibljejo le še med šolo in domom, prevzeti veliko večjo vzgojno in socializatorsko funkcijo. Teoretiki so spisali kopico pravilnikov in zakonov, ki v razred vlačijo papirologijo, izrinjajo pa življenjsko izkušnjo. Zaradi pretiravanja imamo danes več kot polovico otrok s posebnimi potrebami. Vsaj na papirju. Nekaj zato, da šole dobijo denar, nekaj pa zato, da izgleda kot, da za morebitne otrokove težave niso krivi ne starši ne vzgojitelji. Najmanj pa seveda otroci sami. In ti živijo v prepričanju, da morajo zanje vedno in povsod poskrbeti drugi. To vlogo, pogosto zaradi slabe vesti, prevzemajo kar starši. Ta nesporazum smo pri nas prignali tako daleč, da starši otroke tudi kasneje, ko so že mladostniki, celo odrasli ljudje, povsem nekritično zagovarjajo in jih branijo tudi takrat, ko je vsem okoli njih že jasno, da so čas, ko morali poskrbeti za njihovo vzgojo, že davno zamudili. Lep primer je predčasna vrnitev razgrajačev, ki so pod okriljem RK letovali na Pacugu. Mamam ni bilo prav nič nerodno stopiti pred kamero. Pa to seveda ni osamljen primer. Šolski arhivi so vedno bolj polni tožb, ki jih vlagajo starši proti učiteljem in šolam. Zelo pogosto zaradi dogodkov, ki se otrokom z odgovornimi starši sploh ne bi mogli primeriti. Starševsko zaščitništvo je res brezmejno. Celo, ko njihovi sinovi že končajo v zaporu, še vedno iščejo druge, ki naj bi bili krivi za njihovo nesrečo.

Je pa res, saj mi je zoprno, a je treba povedati. Tako v primeru fantov iz Pacuga kot v primeru demonstracij pred zaporom, so bile v prvi vrsti mame. Očetov ni bilo. Sploh! Bolj pametni od mene bodo morali povedati zakaj ne in kaj se nam dogaja.

Še pred tednom smo brali, da se na slovenski obali recesija ne pozna. No zdaj slišimo, da vendarle. Ni bilo toliko gostov kot so upali, pa tudi precej manj so zapravljali.Vtis smo popravljali domači in tisti iz bližnjih dežel, tistih, ki bi morali k nam z letali, je bilo precej manj.

Spomnim se kako smo, ko sem bila še otrok, z vlakom hodili na izlete. Tudi v Kranjsko goro, ko je tam še bila proga. Mama je vedno pripravila provijat. Saj niti ne vem kako se temu sploh prav reče, a še danes imam doma aluminijasto škatlo v katero je bilo mogoče zložiti ljubljansko salamo, Zdenka sir, kisle kumarice in v trdo kuhana jajca. Komaj smo se sedli na vlak, že smo otroci začeli sitnariti za hrano. Ne zato, ker bi bili lačni ampak zato, ker je bila malica nepogrešljivi del izleta. Podobno je bilo kasneje, ko smo hodili na šolske izlete. Moj najdražji je porabil kar nekaj let, da me je tega odvadil, češ saj ne gremo v puščavo, vodo in kruh je mogoče povsod kupiti.

Pred dnevi sem bila v Kranjski gori. Natančneje, z družino smo kolesarili po kolesarski poti med Mojstrano in Planico. Nismo bili sami. Prav previdno se je bilo treba voziti, toliko nas je bilo. Majhnih, velikih, mladih in starih. Polna je bila tudi Kranjska gora. Številnih apartmajskih hiš, ki jih nepremičninarji ne morejo prodati, ni mogoče prezreti.Prodali jih bodo, ko bodo cene prepolovili. So pač gradili v nepravem času. Polno je bilo tudi tujih, praviloma starejših turistov. Čeprav je bil čas kosila, je bilo po vseh gostilnah in restavracijah dovolj prostora.

Na to kako smo nekdaj malico vedno prinesli s seboj, sem se spomnila,ko sem gledala ljudi, ki so kar ob avtomobilih postavili mizico in stol ter si privoščili prigrizek iz hladilne torbe. Zdi se mi, da jih že leta nisem videla toliko. Pa niso bili le vzhodnjaki, kot včasih radi mislimo. Čisto slovenska mama je za družino kar na mizi ob počivališču zmešala solato iz stročjega fižola. Verjamem, da je bila okusnejša kot bi bila tista pri sosednjem birtu. Tega, da si ljudje z avtodomi kar ob prometni cesti postrežejo s kosilom, smo se tudi že navadili.

A resnici na ljubo, gneča, ki jo v turistični kraj prinašajo taki gostje, ne prinaša dobička. Ne prinašajo ga skupine, ki si ob penzionski oskrbi ne privoščijo niti kave, ne prinašamo ga posamezniki, ki pridemo, pojemo sendvič se obrnemo in gremo domov. Tudi gostje s šotori in avtodomi, ki vse od vode naprej pripeljejo s seboj ga ne. A tako pač je. Saj ni samo pri nas. Tudi sosedje se pritožujejo. Dragemu kosilu v restavraciji se človek pač lahko odreče. Gostinci kaj dosti pri tem niti ne morejo storiti. Ljudje k njim ne bi zavili četudi bi cene znižali za dvajset, trideset odstotkov. Pica in sendvič bi bila še vedno cenejša. Mislim si , da morajo letos pač nekako preživeti in upati, da bo drugo leto že nekoliko bolje. Najslabše od vsega bi se bilo zmrdovanje nad tistimi, ki pridejo in ne trošijo. Letos morda ne, ker pač nimajo, a če so domačini prijazni, uvidevni in prijateljski, se bodo drugo leto, ko bo kriza morda že malo popustila, vrnili. In si, če bo denarnica dopuščala, z veseljem privoščili kakšno tipično gorenjsko pastirsko malico, klobaso v zaseki ali pa vsaj kak posebno dober kranjskogorski sladoled.

Ker v proračunu zeva luknja, je vlada napovedala višje davke. Tako kot se v pošteni državi spodobi, je sporočila, da bodo več plačevali bogati, manj pa revni. Temu se pač reče socialna država.

V strokovni javnosti in v koaliciji je završalo. Od te vlade smo tega že vajeni. Predvsem, ko gre za Križaničeve izjave, so kolegi radi presenečeni. Začelo se je že pred volitvami, ko je obljubljal, da bo najnižja plača 1000 evrov. Še bolj je razburila njegova napoved o višjih davkih na nestarševstvo. Z vsemi topovi so ga napadli prav vsi tako iz koalicije kot tudi iz opozicije. Na koncu se je posul s pepelom.

Pohitel je tudi z napovedjo, da bomo že v jeseni pri nas podaljšali delovno dobo za upokojevanje. Sindikati so ga v hipu utišali, koalicija pa pustila na cedilu. Nekaj podobnega se dogaja z zadnjo napovedjo novih obdavčitev.

Zelo ostro ga je že - in ga še bo- v primež privila strokovna javnost. Vsi ekonomisti, ki kaj veljajo, so se zgrozili, ker naj bi najbolj obdavčil prav tiste, ki bi naš skupni voz z znanjem in izkušnjami lahko premaknil po bregu navgor.

Križanič je napovedal tisto, kar dela vsa ne pretirano sposobna davkarija tega sveta. Visoko bi obdavčil relativno dobre plače. Te so najlažje preverljive in dosegljive. Vse kar je treba narediti, je vnos novih zneskov v že obstoječi računalniški program. In seveda drži, davkarija bi dodatno obdavčila vse visoko izobražene ljudi od inženirjev, zdravnikov, učiteljev, univerzitetnih profesorjev do sodnikov. Izmuznili pa bi se ji vsi bolj spretni s.p-ji, pogodbeniki, takšni in drugačni zasebniki, lastniki agencij in svetovalci, odvetniki, ki že sedaj res veliko zaslužijo, a znajo to davkariji vešče prikriti. Tisti, ki kdaj pokukate k sosedom, ste lahko zasledili, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi Hrvatom, kjer sicer zelo pavšalni krizni davek prej naštetih - poleg njih pa še obrtnikov- tudi ni zajel. Seveda tudi tam protestirajo.

Nihče me ne bo prepričal, da politika za takšno ravnanje nima razloga. Poleg nesposobnosti zaradi katere državne institucije ne zmorejo nadzirati pravih bogatašev ter nadstandardnega premičnega in nepremičnega premoženja, gre gotovo tudi za premišljeno ravnanje. Ne nazadnje bi s takšnim davkom iz levega žepa pobrali tisto kar so najbolje plačanim uslužbencem javnega sektorja, z novim plačnim sistemom, lani vtaknila v njihov desni žep.

Skratka pri tej davčni zgodbi se mnogi sprenevedajo. Tudi koalicijski partnerji. Po svoje jim Križanič zelo prav pride, da malo razburka javnost. On je po hitrih izjavah tako ali tako že znan. Več jih je, manj ga ljudje resno jemljemo, manj mu zamerijo. Kot Jelinčiču. Za testiranje odziva javnosti pa sta oba zelo uporabna.

Nerodno je le to, da je Križanič finančni minister. Ti naj bi se ne hecali.

<!– @page { margin: 2cm } P { margin-bottom: 0.21cm } –

Zavarovalništvo je resna reč. Ko padejo na kolena največje zavarovalnice je kriza. Z objavo nesolventnosti nekaterih velikank se je v Ameriki začela nepremičninska kriza, z njo pa svetovna recesija iz katere se še nismo izkopali.

Po vrhovih zavarovalnic je politika vedno stegovala prste. Predvsem po Triglavu, ki je pred dnevi le dobil novega, trenutni garnituri, všečnega predsednika uprave. Gre pač za našo največjo zavarovalnico, ki upravlja s približno dvema in pol milijardama evrov.

Vzajemna ni tako velika. Je pa očitno vseeno zlata jama. Za razliko od Triglava se ji v njenem ustanovitvenem času za premije ni bilo potrebno boriti. Z zakonom in z avtomatičnim prenosom iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje so ji bile podarjene. Državljani smo, če smo hoteli normalno zdravstveno oskrbo, morali plačevati dodatno zdravstveno zavarovanje. In na začetku smo ga lahko le Vzajemni. 900 tisoč zavarovancev ji vsak mesec še vedno plača po 25 evrov.

Za nazaj je lahko biti pameten. Pa vednar, nelogičnosti je ogromno. Največja je ta, da smo to zavarovanje sploh ločili od obveznega in se s tem obdarili s še z enim velikim birokratskim aparatom. Kot, da ni dovolj, da ga plačujemo že na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. Povsem nelogično je tudi, da so premije za reveže in bogataše enake. Prispevne stopnje od dohodkov so mnogo bolj pravične. In tretje česar ne morem razumeti, je molk pristojnih, ki bi lahko že pred leti, ko je bilo jasno kam pes taco moli, napako popravili. Pa je niso ne predprejšnji, ne prejšnji in je očitno ne bodo niti sedanji. Pa čeprav znajo zakone -če se jim zahoče- vsi sprejemati tudi po hitrem postopku. Nihče ne pravi, da je potrebno Vzajemno ukiniti. Naj jo imajo. Le naš denar za dodatno zdravstveno zavarovanje, naj vrnejo v skupno malho ali pa vsaj pod okrilje Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

V Vzajemni vsi šefi po vrsti zatrjujejo, da gre v za neprofitno zavarovanje. Dajte no! Če bi bilo to res, se pred leti v krvavo bitko za te iste zavarovance, z vsemi mogočimi obljubami in limanicami za naivneže ne bi podali tudi zavarovalnici Triglav in Adriatic. Zato, ker od tega ne bi nič imeli, tega gotovo nista počeli.

Vse to je dobro vedeti, vsega tega se je treba zavedati preden slepo verjamete vsemu kar vam, medtem ko zre v kamero, pripoveduje deški obraz sedanjega predsednika uprave Vzajemne Boštjan Aver. Za velike dobičke, tudi za velike osebne nagrade se je pač treba potruditi. Ko je nekoč govoril o sebi, je ob vseh ostalih dobrih osebnih lastnostih povedal tudi, da je v življenju treba biti iznajdljiv. In, da je treba biti ob pravem času na pravem mestu. In Aver ve, da sta mesto in čas ta hip prava. Če bo popustil, bi priložnost splavala po vodi, saj ga bodo upokojenci odnesli iz Vzajemne. Predvsem zato, ker je preveč očitno želel preveč. Zdravstveno zavarovanje je namreč zoprno, saj velikih dobičkov res ne prinaša. Če pa bi del tega denarja uspel pretočiti v življenjska zavarovanja,ki so bistveno bolj dobičkonosna, bi se dalo zaslužiti precej več. Potem bi vsaj ozek krog ljudi, verjetno tudi bodočih lastnikov, lahko preživel tudi brez dodatnega zdravstvenega zavarovanja, če bi kdaj v prihodnje politika le povozila zavarovalniški lobi.

In tudi zato je včeraj na skupščini Vzajemne v Laškem moralo biti le 40 ljudi, ki so glasovali le v imenu 400 tih zavarovancev oziroma lastnikov. Ostalih 900 tisoč bi lahko igro pokvarilo. In zato so morali ostati pred vrati.

Vlada se je vrnila z dopusta. Na Brdu so ministri premetavali številke in upali, da se bo izšlo.V prihodnjih dveh letih bomo imeli v državni blagajni minus. Če nam bo sreča mila, bo manjši kot je letos. A pogojnikov je veliko. Največji niti niso odvisni od nas.

Vse je v zdravju. Če bo zdravje svetovnega gospodarstva šlo na bolje, bo bolje tudi nam. Če bo minister za zdravje, potem, ko bo tudi sam boljšega zdravja, uspel socialne partnerje prepričati, da tako razsipno kot do sedaj, v zdravstvu ne bo šlo več, bo tudi primanjkljaj v zdravstveni blagajni manjši. Pokojninske reforme sicer ministri to pot niso omenjali, a tudi brez te ne bo šlo. Skratka, pred nami je kar nekaj let, ko bomo več kot o trošenju, govorili o varčevanju.

Med včerajšnjimi ukrepi so ministri, pristojni za finance, konkretno omenili spremembo dohodninske zakonodaje. Dobili naj bi nov razred, ki bo bolj obdavčil najbolj premožne. Mislim si, da ne bo kakšne velike koristi. Tisti, ki imajo največ, znajo to tudi zelo dobro skriti, tako, da davkarija od vsega skupaj ne dobi prav dosti. Kako bi sicer prišli do denarja vsi tisti, ki so v zadnjih letih po Sloveniji gradili prave pravcate zasebne palače, se po cestah vozili z avtomobili za 50 ali 100 tisoč evrov, po morju pa z jahtami vrednimi tudi desetkrat toliko? Ni je plače s katero bi se to izšlo. Celo z mega nagradami, ki so jih dobivali menedžerji in prisilni upravitelji, ne. Še Kramer, ki je za odpravnino dobil milijon evrov bi bil prekratek za večino od omenjenega!

Več ali manj je jasno, da so mnogi z računovodskimi kolobocijami dobičke, tudi tiste s prodajo nekdaj skupnega družbenega premoženja, prelili v osebno bogastvo. Vsem na očem. Le davkariji ne. Le zakaj bi bilo poslej drugače?

Poleg tega pa je znano, da si v nobeni državi- izjeme so menda le Skandinavci- državna blagajna ne opomore z dohodki bogatih. Tarča so ljudje srednjega razreda. Teh je veliko, pa se nabere. Po novem bomo prispevke za zdravstvo plačevali od vseh dohodkov. Tudi od študentskega dela in avtorskih prispevkov. Tej nameri je težko oporekati. Vsi obolevamo. Za zdravljenje naj bi sami plačevali tisti, ki bi povzročili nesrečo v vinjenem stanju. V naprej napovem, da iz tega ne bo nič. Ni realno. Veste kako malo je ljudi, ki imajo toliko, da bi to zmogli? Samo tisti zgoraj omenjeni z jahtami in palačami, a kot rečeno, ti imajo strokovnjake, ki jim bodo te stroške prihranili. Tako ali drugače. In potem so tu še bolniške. V Sloveniji jih je preveč in vse niso upravičene. A sindikati bodo proti. Ne prvič. Ker naj bi bile na udaru še posebej bolniške zaradi nege otrok, bodo proti tudi tisti, ki sicer vedo, da je z našimi bolniškimi marsikaj narobe. Zakaj najbolj udariti mlade starše, ki so že tako obremenjeni s stroški, ve morda minister, jaz gotovo ne!

Skratka brez stiskanja pasu ne bo šlo. Brez višjih davkov in manjših ugodnosti, tudi ne. Ker gre za zdaj le za neuradne predloge, se bo morda kaj še spremenilo. Bi si pa človek želel, da bi ,kakršen koli že bo, predlog ne bil žalitev za zdravo pamet. Da bi res pobrali tistim ki imajo in ne le tistim, ki jim lahko. Do sedaj je bilo, žal, bolj to slednje kot tisto prvo.

Počitnice gredo nepreklicno h koncu. Šola je pred vrati, vračajo pa se tudi politiki. Žal! Ali pa dobro? Tole nabijanje samopromocijskih tem je, ne le prežvečeno, ampak za državljane, ki politike kar dobro plačujemo, tudi žaljivo. Za to si jih pa res nismo izvolili, mar ne!

V Slovenski demokratski stranki nase, tudi med počitnicami, sistematično opozarjajo na svojih spletnih straneh. Jezi jih korupcija. Onih drugih, seveda! Tako zelo so jezni, da so ustanovili še eno preiskovalno komisijo. Tokrat sta tarči Zoran Janković in Drago Kos. Izplen komisije je mogoče napovedati. Nikaršen bo. Nobena preiskovalna komisija v parlamentu do sedaj še ni končala svojega dela in slovenske javnosti ni obogatili s kakšnim novim spoznanjem. Le s stroški, s katerimi ti Naočniki in Očalniki – saj se spomnite teh dveh literarnih kerlcev- osrečijo davkoplačevalce. Za neumorno delo se dajo namreč dodatno nagraditi. Ker mislijo težke misli o domnevnih lopovih, se ti amaterski preiskovalci seveda ne morejo ubadati še z zakonodajno oblastjo. Tudi zato je dvorana državnega zbora v glavnem prazna. Le koga zanima državni proračun? Ali pa morda zdravstvena reforma, če pa lahko obdelujemo Zorana Jankovića!

Tistim, ki jih niti domnevne lopovščine niso streznile, je včeraj s svojim bistrim umom in ostrim peresom priskočila na pomoč še Eva Irgl. Zgrožena je, ker v Sloveniji nismo obeležili dneva spomina na žrtve totalitarnih režimov!

Le zakaj se gospodična ni sama lotila priprave takšne obeležitve. Kot predsednico komisije za spoštovanje človekovih pravic, bi jo njena stranka gotovo podprla. Si mislim, da bi manifestacijo lahko pripravila kar v krajih od koder prihaja. Na Primorskem bi je bili zelo veseli. Si predstavljate kako dobro bi se njen protikomunistični traktat ujel z njihovo himno Vstani Primorska, ob kateri gredo zaradi domoljubnega naboja kocine pokonci vsem Slovencem, ne le Primorcem. Pa se ni odločila. Verjetno je prefrigana Eva ugotovila, da trenutno ni v najboljši tekaški formi. Strankine spletne strani so udobnejše.

V tiste konce tudi Ljudmila Novak še lep čas ne bo šla nikomur razlagat kako je škoda denarja za obnovo bolnišnice Franja. Saj je res, da je, ko nisi več v parlamentu težko priti v medije, a vedno velja premisliti ali je vredno tvegati osebno dostojanstvo in zdravo pamet. Če jo imaš, seveda.

Ali pa morda v časih današnjega razumevanja profesionalnega novinarstva, to niti ni potrebno. Ko sem spremljali pogovor ene od slovenskih novinark, celo učiteljic na fakulteti, o tem kako je država kriva, ker bomo davkoplačevalci zapornikom morali izplačati odškodnine za slabe razmere v zaporu, mi je res prišlo na misel, da so danes najboljši novinarji tisti, ki znajo tudi najbolj poceni promocijo nekega odvetnika, predstaviti kot družbeni problem. Objektivna informacija, realne možnosti in denarne omejitve so pa nekaj s čemer naj se ubadajo drugi. Glavno je, da bo rejting!

Slovenija je majhna, o tem ni nobenega dvoma. V štirih urah jo prevozimo. Od kljuna do repa. Kljub temu ga verjetno ni, ki bi upal trditi, da pozna prav vse njene kotičke. Neverjetno koliko vsega ponuja. In prav zares je lepa.

Vedno, ko me kdo vpraša ali poznam Slovenijo sem presenečena. Seveda jo! Povsod sem že bila!

A kadarkoli spet kam grem, se moram ugrizniti v jezik. V resnici nič ne vem in resnici, večine vsega kar v Sloveniji je, še nisem videla. In verjetno nikoli ne bom. Tudi zato, ker je vedno drugače. Iz avta je tako, če greš peš je drugače, če si na kolesu pa doživiš reči, ki jih sicer še opaziš ne.

Recimo klanec. Če si v avtu, klanca zanesljivo ni, če si na kolesu, se ista cesta skorajda postavi pokonci. Če se z avtom voziš po ravni cesti, se niti listek na drevesu ne premakne, če si na kolesu piha kot hudič. V prsa seveda. Ampak takšne so pač kolesarske danosti vedno in povsod.

Pred dnevi smo kolesarili na Kočevskem. Kljub tistemu mojemu prepričanju kako sem že povsod bila in vse vem, moram priznati, da sem se po cestah okoli Kočevske reke, nekdaj zloglasne Gotenice in Grčaric, vozila prvič. Narava je čudovita, gozdovi neskončni. Kraji pa še vedno nekam žalostni. Zapuščeni, neobljudeni. Še najbolj živahno je v Gotenici. Za rampo seveda. Tam je pač vadbeni center naše policije. Domačini so veseli, da je, ker je tudi zanje nekaj delovnih mest.

Veste po čem najlažje ugotovite ali je v kraju življenje in ali bo tam tudi obstalo? Po gostilnah. Če teh ni, se krajem ne obeta nič dobrega. In povem vam na kočevskem smo s težavo našli bife, kjer smo se odžejali s kolesarko redkim špricarjem. Tako je to s temi kraji. Ne le, da je kočevarsko pokopališče v Novih lazih povsem zapuščeno in, da vas tja ne vodi noben smerokaz, tudi slovenska niso ravno velika. Ni potrebe.

Tudi ko smo pribrcali na Glažuto, kjer je nekdaj stala imenitna gozdarska koča, so nas pozdravila razbita okna in za silo zabit vhod. Nekdo je kočo, menda iz objestnosti, pred časom demoliral. Niso ga našli. Obnovljena pa je majhna cerkvica v kateri je nekdo dolga leta pred osamosvojitvijo imel počitniško hišico. Verjetno je bil hudo pobožen človek pa si je želel biti blizu Bogu!

Edina destinacija, ki je v teh krajih dobro označena in tudi urejena ter vzdrževana, je brezno pri Konfinu. Eno od tistih, kjer so končale žrtve medvojnih in povojnih pobojev. Menda tudi pripadniki plave garde, ki so svoj zadnji spopad s partizani izgubili prav v Grčaricah. Spomenik je lep. A obiskovalcev, sodeč po ostankih sveč, takarat, ko tam ni kamer, ni veliko.

Medveda nismo srečali. Morda tudi zato, ker so globoko v gozdovih pele žage in ogromni tovornjaki so iz gozda vozili kapitalna debla. Za kolesarja je tak tovornjak na ozki cesti grožnja pred katero se, če je le mogoče, zateče v najbližji jarek. A drugega prometa tam okoli ni. Turistov pa tudi ne. Kar po svoje niti ne čudi. Neverjetno a resnično, na glavni cesti med Kočevjem in Brodom na Kolpi, kjer je odcep proti tem krajem, še danes ni smerokaza za Kočevko reko, Gotenice in Grčarice!? Le zakaj? Kot, da bi še danes te kraje želeli skriti. V resnici ni kaj skrivati. Razen prvinske naravne lepote tam pač ni kaj dosti drugega. A tudi zaradi prve se splača priti, verjemite!

Pred časom je minister Gaspari je zelo jasno in brez olepšav povedal, da je študentsko delo anomalijo na trgu dela. Težko mu je ugovarjati. Nobenega razloga ni, da delodajalci za študentsko delo ne plačujejo običajnih davščin. Predvsem zato ne, ker velik del, domnevno študentskega dela, s študenti nima nič.

Trgovanje z napotnicami, ki jih za 10 odstotkov od zaslužka, priskrbijo študentje s statusom, je staro desetletje in več. Za delodajalca je tak domnevni študent najcenejša delovna sila. Ker ni študent, je vedno na voljo, ker se dela, da je, je poceni. Ker ima po možnosti že družino in si nedela ne more privoščiti, ne ugovarja. Pa čeprav mu delodajalec ne da dopusta, in ne plačuje nobenih prispevkov.

Kot rečeno, tudi sama mislim, da gre pri študentskem delu za anomalijo A krivi niso ne študentje, ne delodajalci. Kriva je država, ki vse te stranpoti pozna in jih dopušča. Ne razumem zakaj je potrebno iz vsega skupaj delati tak cirkus, če pa imamo davkarijo, ki naj bi natančno vedela koliko kdo zasluži in koliko kdo za kaj plača. Zakaj ne moremo pri nas, tako kot so lahko marsikje drugje, določiti ravni nad katero bi vsi, ne glede na status, plačevali davek po določenih stopnjah. Študenti, zaposleni in upokojenci. Zakaj omejevati, veliko bolje bi bilo zaslužke obdavčiti. Sistem olajšav bi bil še vedno možni korektiv. Izenačiti bi morali tudi obdavčitve izplačil in delodajalci ne bi imeli razlogov za iskanje lukenj v zakonih..

Pri teh naših skrivalnicah študentje namreč niso osamljeni. Cel kup izjem imamo. Od avtorskih pogodb po katerih se dela vse mogoče, do zaslužkov upokojencev.

Vsi vemo , da ni ravno malo tistih, ki tudi po upokojitvi delajo. Kar je dobro. Gledano z zornega kota državne blagajne pa je malo manj dobro, da je tudi njih država s svojimi zakoni in predpisi prisilila v vse mogoče skrivalnice. Prav gotovo tudi vi poznate koga, ki v svoji firmi po upokojitvi dela toliko kot prej, le status spremeni. Vodenje je formalno prepusti mlajšemu sorodniku, vse ostalo je kot prej. Vključno z zaslužkom. Le zakaj je to potrebno? Tudi pri upokojencih bi lahko država določila mejo nad katero pač davki uravnavajo željo po delu in zaslužku. Vse ostale omejitve so odveč. Vsakdo bi sam presodil kaj se mu še izplača in kaj ne več.

Delo je delo.Vsako naj bo opravljano pošteno in za vsak zaslužek naj delavec in delodajalec plačata primerni davek. Pri tem je različen odnos do zaslužka študenta, redno zaposlenega in upokojenca nepotreben. Vsem nam je jasno, da v državi vsi potrebujemo zdravstvo, šolstvo in socialno in , da je za vse to potrebno nabrati denar. In zelo se strinjam, da prav od vseh zaslužkov. Tudi študentskih in upokojeniških, če so pač tako visoki. Če že pravimo, da smo socialni in solidarni.

Vidite kako preprosto bi znali urediti stvari ljudje, ki nismo strokovnjaki, si pa predstavljamo, da tudi v visokih birokratskih sferah, zdrava pamet, ne more škoditi.

Letošnji hit poletja so reševanja potapljajočih se podjetij. Vsake toliko nekdo rešuje kakšno. Resnici na ljubo, gre večinoma za posameznike, ki so zaslutili svojih pet minut slave. Praviloma so brez denarja, brez znanja in brez čarobne paličice, a s polnimi usti obljub. Dokler delavci Mure še dobivajo plačo, jih rešitelji kot je tale ptujski Lah, ki je lansko leto s svojim podjetjem za katerega nismo še nikoli prej slišali, pri nekaj sto evrih prometa ustvaril domala 200 evrov izgube, ne skrbijo pretirano. KO plače ne bo več, bo drugače. A najverjetneje nič bolj rešljivo kot je sedaj.

A za polnjenje časopisnih rubrik kriza ne zadošča. Ker tudi gripa trenutno ne potegne, nam ostanejo le še politiki. In teh, hvala Bogu, res ne zmanjka. Zadnja zgodba je regres, ki so si ga pustili vsa poosamosvojitvena leta izplačevati vsi neizvoljeni poslanci. Kot je znano imajo eno leto po neizvolitvi vsi poslanci in ministri pravico do nadomestila. Domnevno zato, ker niso mogli dobiti službe. Ker pa so jo vsi čudežno našli že prvi dan po tem, ko je nadomestilo usahnilo, je jasno, da je šlo za preračunljivost. Nadomestilo je bilo pač višje od kasnejše plače.Vsi smo krvavi pod kožo.

Tudi tisti,ki so imeli pogoje za upokojitev, so jo odložili za leto. Spomnim se , da je to naredila celo Zdenka Cerar. Tudi oba zadnja ministra za delo, Drobnič in Cotmanova, ki sta med mandatom predavala o aktivni politiki zaposlovanja, sta še vedno na državnih jaslih. Tudi Bajuk, ki so ga bila polna usta slovenstva in domoljubja, a je Slovenijo in politiko zapustil takoj po tem, ko je njegova stranka izgubila na volitvah nadomestilo z veseljem kasira. Takole za priboljšek. Gospod je namreč že dolga leta upokojen – v pokoj je odšel pri svojih 57-tih letih – in dobiva okoli 10 tisoč evrov pokojnine.

Zdaj pa še regres. Zakon je menda nejasno napisan, pa so se v računovodstvu DZ odločili, da bodo svojim bivšim namenili še dobrih 600 evrov regresa. In poslanci niso protestirali. Ne tisti iz prejšnjih mandatov, ne ti, ki nadomestila dobivajo sedaj. Verjetno ga niti opazili niso. Konec koncev je ob približno petih tisočakih bruto, kolikor jih vsak mesec dobijo, regres res bolj drobiž.

Tako je pač v tej državi. Nekateri niso prav nič krivi, da bodo ostali brez vsega, drugi pa so za nič še dodatno nagrajeni.

Marsikaj pač ni logično. Veste, jaz še danes nisem čisto prepričana ali je res potrebno plačevati bolniško tudi brezposelnim ljudem. Pa jo. Lani je na ta račun Zavod za zdravstveno zavarovanje plačal okoli 5 milijonov evrov. Ta institut je najbolj prav prišel tistim, ki so znali najti prave ljudi in so status vlekli v nedogled. Malo brezposelni, malo na bolniški, pa spet brezposelni in tako naprej… Saj bi rekla, da naj to možnost kar ukinejo, a kaj ,ko je gotovo tudi kdo, ki res hudo zboli, ne more iskati službe in je upravičen do podaljšanja statusa. Kaj vem, morda pa je tudi med bivšimi poslanci kdo, ki mu je regres omogočil dopust. Konec koncev razkošna križarjenja znajo stati tudi več kot 3 tisoč evrov, kolikor približno znaša neto nadomestilo naših bivših….

Človekove pravice so univerzalne.Tudi ljudem, ki so se pregrešili in morajo v zapor ne smejo biti kratene. Ne bolj kot zaradi bivanja v zaporu določa zakon. Skratka tudi zapori niso prostor, kjer bi bilo mogoče človeku za čas prestajanja kazni, vse človekove pravice kar zamrzniti..

Odvetnik Franci Matoz je mojster za osvajanje medijskega prostora. To mu pač moramo priznati. Bil je ob Popoviču, ob domnevno malomarnih zdravnikih, tudi ob Strojanovih, ko so ti še bili aktualni. No, in zdaj je pravni pooblaščenec zapornikov, ki bodo od države zahtevali odškodnino zaradi slabih razmer v zaporu na Dobu. Ne dvomim, da bodo kršenje pravic kmalu zaznali tudi drugi.. Nobena skrivnost ni, da so slovenski zapori po večini prezasedeni in, da stare zgradbe ne nudijo udobja in zasebnosti.

V povprečju naj bi zaporniki z Doba od države- torej od mene, vas, vaših otrok in vaših staršev –terjali povprečno po 5 tisoč evrov. Tisti, ki sedijo dlje več, oni s krajšo kaznijo, pa manj. Po tej logiki bi torej več dobili morilci, posiljevalci, pedofili in roparji, manj pa ostali manjši lumpi.

Razlog so neznosne razmere. V sobah na Dobu je tudi po 15 zapornikov, prostorov za zasebnost ni. Zrak je slab, poleti je vroče. Za tiste, ki se ne morejo odločiti za delo v zaporniških obratih in ves ljubi dan nimajo kaj početi , je življenje v takšnih okoliščinah še posebno stresno. Romanu Leljaku, ki je bil svoj čas zaradi razkošnega življenja, lepih spremljevalk in športnih avtomobilov reden gost tračarskih rubrik, potem pa je zaradi prevar in goljufij izgubil vse in pristal na Dobu, je bilo zelo hudo. Tako hudo, da se je odločil državo kar tožiti. In kot rečeno, nad zamislijo niso bili navdušeni le njegovi sotrpini, temveč tudi odvetnik Franci Matoz.

In bodo pač tožili, in ne bi me čudilo, če bi na koncu celo kaj iztožili.

In, ker očitno pri nas lahko vsakdo, ki ni popoln bedak toži in tudi iztoži državo, vam ponujam nekaj namigov.

Tisti, ki jih imate, če živite ob zelo prometni cesti, so preverjeni. Prvi že dobivajo odškodnine. Tudi, če je smetišče blizu, imate lepe možnosti. Tudi gradbišča niso na odmet. Če vam pred nosom urejajo kanalizacijo, tožite! Vi imate vendar pravico do svojega izvoza in miru. Če nimate kanalizacije, tožite! Saj ne morete vedeti, če kateri od sosedov greznice ne spušča v podtalnico! Če ste iz mesta in vam nekdo pač nekje ni zagotovil parkirišča, tožite! Le kaj pa si misli ta župan? Da boste svoja tri vozila parkirali v dragi garaži?

Ste morali poleti stali v koloni zaradi del na avtocesti? Tožite! Vi ste vendarle kupili vinjeto za vožnjo brez ustavljanja!

Ali pa: So vas poleti zdravili v Kliničnem centru, kjer je bilo v sobi podnevi tudi 35 stopinj? Tožite! Bivanje v takšnih razmerah je celo za zdrave zapornike neznosno, kaj šele za vas, ki ste bili bolni.

So vaši otroci v šoli, kjer ni telovadnice? Tožite!

Niste dobili vrtca? Tožite!

In tako dalje in tako naprej…

Kot vidite, možnosti je veliko. Le še pravega odvetnika si morate najti!

Za konec pa samo tole: vem, da so človekove pravice univerzalne in, da jih tudi nekomu, ki je v zaporu ni mogoče zamrzniti, vem pa tudi, da kot družba še nismo tako bogati, da bi si lahko vsi povsod privoščili želeni standard. Niti v bolnišnicah in šolah ne. Tudi v zaporih ne.

A, če nič drugega, v zapor pride človek zaradi nečesa čemur bi se lahko ognil!

Pri bolnišnici in šoli te izbire ni.