Majda Juvan

Čeprav je kriza, se delo da dobiti. Ne sicer vedno tistega, ki bi si ga želeli, a lačen nikomur ni treba biti. Nekatera opravila so lažja, druga težja. Nekatera nam gredo bolje od rok, druga sploh ne. Nekaterih se nikoli niti lotili ne bi.

Vsakdo med nami se je že kdaj zalotil pri razmišljanju, kaj bi storil, če bi ostal brez dela. Mnogi so to tudi doživeli in preživeli. Sama sem vedno trdila, da bi, če bi šlo za preživetje, lahko tudi pospravljala po tujih hišah in pisarnah. Pa mi to – resnici na ljubo- niti doma ni v kakšno veliko veselje. A, če bi sicer bili lačni, bi gotovo.
Je pa delo, ki pa se ga, nikoli ne bi lotila. To je prodaja po telefonu ali pa prodaja od vrat do vrat. Pa tudi anket ne bi delala na tak način. Za razočaranja, ki jih morajo pogoltniti tisti, ki to morajo početi, nimam dovolj energije in samozavesti.
Ne vem kako je z vami, a sama vem, da v 95 odstotkih, anketarju še preden se sploh uspe predstavit, že odložim slušalko ali zaprem vrata.Menda so prijaznejši le tisti, ki so to tudi sami nekdaj počeli.
In res, sama tudi nikoli ne zavrnem radijskega anketarja, ki išče odgovor na vprašanje s kakršnim ga je na cesto poslal urednik. Spomnim se odpora s kakršnim sem mnoga leta nazaj, to tudi sama počela. In seveda ga mlajšim kolegom z veseljem prihranim.
A tu in tam se vendarle vdam tudi telefonski anketi. Konec koncev vem, da je opravljena anketa za anketarja zaslužek.
In sem popustila tudi pred dnevi. Pa mi je bilo hitro žal. Ne le zato, ker vse skupaj silno dolgo traja, temveč tudi zato, ker sem spet enkrat ugotovila, da me življejnje prehiteva po levi in desni.  Si morete misliti, da nisem znala našteti niti petih mobilnih operaterjev. Da recimo nisem vedela kakšne pakatne možnosti mi ta, oni in še tretji ponujajo. Tudi petih avtomobilov, ki se v zadnjem času najbolj agresivno reklamirajo nisem se nisem spomnila in zataknilo se mi je tudi pri šamponih.
A največje presenečenje je šele sledilo. Za konec me je punca morala vprašati še nekaj osebnih reči. Za to, da me bodo lahko umestili v kategorijo. Saj veste o starosti, izobrazbi, poklicu. Že pri tem se mi je malo zataknilo. A nekaj malega o statističnih vzorcih vem in mi je jasno, da leta in izobrazba sodita zraven.
A ko so se začela vrstiti vprašanja o tem, kdo v družini največ zasluži in v kateri plačni razpon sodi moj mož in v katerega jaz, se mi je dokončno uprlo. Dejstvo je namreč, da so to moji osebni podatki do katerih ima pravico le davkarija. Še možu mi jih ni treba zaupati , če nočem. Anketarka me je klicala na stacionarni telefon. To pomeni, da ima na voljo moje ime in naslov. Naročniki teh anket sicer zatrjujejo, da  teh povezav ne iščejo, a dejstvo je, da bi jih lahko, če bi jih želeli. In živimo v čudnih časih. Podatki o materialnem stanju ne zanimajo le politikov, dobrodošli  so vsem sortam nepridipravom. Ni potrebno imeti veliko domišljije, da ugotovite katerim in zakaj.
In to je dobro vedeti, ko boste naslednjič prijazni z anketarji. Teh podatkov vam ni potrebno povedati. Preprosto zato, ker so to vaši osebni podatki. In za te velja, da  je dobro, če taki tudi ostanejo.

Propad Mure je katastrofa za Prekmurje. Ob delo bo od 1500 do 2000 ljudi. To je za ta konec ogromna številka. Brezposlenost se bo dvignila na 20 odstotkov.

Mislim si, da odločitev, ki je sicer formalno prepuščena vodstvu tovarne, nikogar ni presenetila.Velika večina ekonomistov jo je napovedala. Scenarij  bi se odigral tudi, če krize ne bi bilo. Mura že dolgo ni več imenitna tekstilna tovarna, kjer znajo narediti in prodati najboljše.
Čeprav bo nekaj Mure in z njo nekaj sto delovnih mest ostalo, je udarec hud. A kot rečeno, pričakovan. Po tej isti poti so v Sloveniji šle tudi druge tekstilne tovarne. Nazadnje Labod. Cunjicam, ki jih trgovske verige prodajajo po nekaj evrov pač niso mogle konkurirati.Dragim in svetovno uveljavljenim blagovnim znamkam, pa tudi ne.
Na pogorišču tovarne, ki je imenitno delala in živela dokler je lahko svoje zveneče ime prodajala na tržišču nekdanje Jugoslavije, se bodo bili mnogi boji. Nesrečne šivilje bodo le municija. Poleg sindikalistov, ki morajo upravičiti svoje poslanstvo, bo najbolj glasna opozicija. Zgroženi bodo nad vlado, ki ne bo več metala v brezno brez dna. In jih pri tem ne bo prav nič motilo, da so sami zapravili vsaj štiri leta, ko bi morda kaj še bilo mogoče rešiti in bi tudi za delavce bilo mogoče bolje poskrbeti, saj so vladali v časih velikih donosov in gospodarske konjukture. Če bi hoteli, upali in predvsem znali. A kaj, ko je bilo takrat socialni mir najlažje kupovati s subvencijami. V tem pogledu gre vsekakor moj poklon mlademu Lahovniku in graja sedaj tako pametnemu, nekdanjemu ministru Vizjaku.
Opoziciji se bodo nedvomno pridružili tudi koalicijski Prekmurci. Kdo bi jih pa še kdaj volil, če se ne bi? Tudi oni ne bodo ponujali zamisli in rešitev, temveč bodo le zahtevali.  »Če je za patrije« mora biti tudi za tovarne, če je za železničarje, mora biti tudi za šivilje, če je za Istrabenz, potem mora biti tudi za Muro.« Tega, da gre v vseh omenjenih primerih- pa niso le ti - za tri zavožena politična botrstva, seveda ne bodo omenjali, ker jih večina ni od včeraj in so imeli pri marsikateri odločitvi tudi sami prste vmes.
Najbolj glasnih pa bo 35 sindikalnih zaupnikov. Toliko so jih imeli in živeli  v Muri. Veste sindikalni zaupnik nima le statusa zaščitenega delavca, temveč mu mora delodajalec za sindikalno delo vsak mesec plačevati  nadomestilo. Od nekaj deset do krepko več kot 100 evrov. Vsi omenjeni bodo protestirali.
Šivilje pa od vsega skupaj ne bodo imele kaj dosti. Za nekaj časa bodo šle na Zavod. Nekatere si bodo uspele najti drugo delo, druge – tiste srečnejše- se bodo lotile ohišnic in njiv, ki jih je na srečo v tistih krajih precej več kot v kakšnem velikem urbanem središču. Tudi od tistega dela je mogoče živeti. Tretje bodo preklele svet in živele v veri, da se jim je zgodila krivica.
V državi, ki ji je Bruseljski evrostat v zadnjih mesecih nameril  9 odstotni padec BDP - večji je le še na Slovaškem v Latviji in Litvi- se med in mleko še nekaj časa ne bosta cedila. Tudi s tega zornega kota je jasno kako katastrofalno gospodarsko politiki so vodile naše vlade v zadnjem desetletju. Vse po vrsti.

Politika ni za vsakogar. Dober politik mora vsaj kaj malega vedeti o področju, ki mu je zaupano, mora vedeti kaj od tega velja povedati in mora vedeti kako naj to naredi, da ne bo škoda večja od koristi. In toliko znanja in spretnosti nimajo mnogi. Naš minister za finance dr. Franc Križanič, zanesljivo ne.

Vihar, ki je sledil še eni neprevidni  Križaničevi izjavi je bil političen. Davek na nestarševstvo so obsodili domala vsi. Le redki so upali reči, da pa morda to le ne bi bil smrtni greh.
Prvi so se oglasili  sindikalisti, ki so vedno proti vsemu in vsem. Njihov domet kaj dlje od zahteve, da mora država poskrbeti…že kako … že nekaj časa ne seže! Ko nekdo omeni nekoga, ki bi mu želela nekaj vzeti, da bi tistim, ki najbolj potrebujejo to tudi dala, je takoj ogenj v strehi.
In tako so se pod njihovo zaščito zdaj znašli  ljudje brez otrok. Kot, da bi bili med njimi samo nesrečneži, ki jih res ne morejo imeti. Kar seveda ni res. So tudi ljudje, ki se povsem racionalno ne odločijo za naraščaj. Seveda pa tudi oni – razumljivo- tako kot vsi mi, računajo na  pokojnino, ki naj bi jo za našo generacijo služile naši otroci in vnuki. Kolikor jih pač imamo.
A resnica je pač taka, da če nimaš stroškov z otroci, lažje plačaš nekaj višje davke. Morda tudi kot naložbo za svojo starost, mar ne? Kaj je pri tem razmišljanju tako bogokletnega? Saj vendarle prihajamo v čase, ko bodo in bomo morali vsi plačevati višje davke, če bomo  hoteli vsaj za silo ohraniti sedanji družbeni standard.
Za vsak nov davek imamo ugovor. Vsi se nam zdijo nepravični. Je pravično, da bo davek na nepremičnino morala plačati vdova, ki je z nizko pokojnino ostala sama v veliki družinski hiši, ki sta jo z velikim odrekanjem, z možem domala lastnoročno zgradila pred 20- timi leti? Je pravično, da bo moral davek na drugi avto v družini plačati nekdo, ki živi v vasi, kjer ni javnega prevoza, z ženo pa delata vsak v drugem kraju, otroci pa študirajo v tretjem? Ni! Seveda ni! In za nekatere gotovo tudi davek na nestarševstvo ne bi bil.
A resnici na ljubo tak davek že imamo. Samo drugače se mu reče. Dejstvo je namreč, da otroci svojim staršem prinašajo davčno olajšavo. Že sedaj sta dva z enakimi dohodki, eden z otroci in drugi brez, obdavčena različno. V resnici, je tisti, ki jih nima, obdavčen višje. V resnici plačuje davek za nestarševstvo. Tudi zato  se mi zdi sedanje sprenevedanje naravnost neverjetno. Da mu asistirajo tudi ministri, pa še toliko bolj.
A to seveda ne spremeni dejstvo, da dobrega politika prepoznamo tudi po  sposobnosti diplomatskega izražanja. Te pač Križanič nima in zato tudi čisto uporabnim idejam dela škodo.

Ni ga dneva, da se Slovencem zaradi dogajanja na tem ali onem področju, v tej ali oni firmi, ne bi nevarno dvigoval pritisk. Medtem, ko je bolj ali manj jasno, da bo več kot 3 tisoč delavcev Mure ostalo brez dela in odpravnin, naj bi se Matic Tasič po samo treh mesecih na položaju predsednika uprave Slovenskih železnic, odločil za odhod. In odpravnino.

V veliko zadrego bo spravil ministra za promet Patrika Vlačiča. Ta simpatični Primorec s prvimi možni podjetij v njegovi domeni, nima prave sreče. V Luki so mu, ne da bi ga sploh kdo kaj vprašal, nastavili mladeniča Veselka, z Darsom ne ve, kaj bi, v Slovenke železnice pa je sam pripeljal dr. Matica Tasiča. Brez razpisa in na jezo Boruta Pahorja.

Ta je za kakšne hujše teže nima. To danes že vemo. A zagodel mu jo je Tasič sam. Po treh mesecih se je pri tehtanjem med župansko in direktorsko funkcijo, odločil za prvo. Za ambicioznega in nedvomno zelo sposobnega človeka je to presenetljivo. Upravljanje miniaturne občine gotovo ne bo zadovoljilo njegovih ambicij. Treba je vedeti, da je Tasič župan že domala celo desetletje, a je ob tem zelo uspešno saniral tudi konec 90-tih povsem uničene Slovenske železarne. Pomeni, da mu znanja in energije ne manjka.

Prav torek je dan, ko se bo Tasič povedal, zakaj se je odločil, kot se je. Morda bo kakšno rekel tudi o tem, da je sanacija Slovenskih železnic misija nemogoče. Da takega kolosa s takimi dolgovi, s toliko zaposlenimi, s takimi plačami in s takimi sindikati, ki jim nepremakljivo stoji za hrbtom največja opozicijska stranka, ni mogoče rešiti. Kar je najverjetneje zelo res.

Morda pa bo to zamolčal in bo navrgel kaj o osebnih razlogih in družini. Papir pač vse prenese.

Tega pa ne bi mogli trditi za davkoplačevalce. Vedno, ko se sfiži kakšno od obetavnih menedžerskih poslanstev, pridejo na dan pogodbe. Mediji poročajo, da je Tasič upravičen do odpravnine v višini treh plač. Do 22 tisoč evrov. Sicer je res, da to ni najvišja menedžerska plača v državi, a res je tudi, da jo bomo na koncu , glede na izgube, vendarle morali plačati davkoplačevalci. Prav neverjetno je, kako so vse menedžerske pogodbe sestavljene tako, da menedžerji, ki naj bi se pri polni zavesti in odgovornosti odločili za neko delo, na koncu v vsakem primeru profitirajo. Če firma zaposli pomožnega delavca, dobi tri mesečno poskusno delo. Če se ne obnese, gre. Brez odpravnine. Ne more postati svetovalec ostalim pomožnim delavcem. Kar bodo menda Tasiču ponudili. Svetoval bi seveda upravi.

22 tisoč evrov morda za Tasiča ni velik denar, simbolno sporočilo pa je pomembno. Če si pri koritu, si pri koritu. Bil in boš.

Saj vem, da je v zapisanem kar precej populističnih misli. A, če kje, je pri Slovenskih železnicah populizem opravičljiv. Od tam že desetletja ne prihaja kaj dosti drugega kot zahteve po novih in novih državnih subvencijah. Po našem denarju, torej. In ne tako malo tega denarja je poniknilo v žepih vodstev, relativno dobro plačanih železničarjev in v nikoli uresničenih projektih. Vlaki so še naprej prazni. Od Kamnika do Ljubljane vozi vlak 45 minut, z avtom pa prideš v 15-tih minutah! Če bi tisti, ki delo imajo, čas tratili s takšnim javnim servisom, verjemite, za subvencije železnic ne bi kaj dosti ostalo.

Tisto stikalo, ki se je prejšnji teden čudežno vklopilo in slovenski javnosti odškrnilo vrata v posvečene prostore slovenske vlade, je naredilo dobro delo. Naj se pravniki zdaj še tako prerekajo  kakšne vrste greh je to bil, je treba reči, da nas ni tako malo, ki smo ob tem, ko smo poslušali posnetek vzdihnili: »O jej, jej, pa je res tako, kot se je zdelo, da je!«

Kar nekaj domnev se je potrdilo ob tem posnetku. Ker sem ženska, bom najprej izvlekla eno od bolj očitnih. V tej vladi so ženske tiste, ki imajo…prašnike. Kar je dober obet za našo politiko. Ne pa tudi za trenutnega predsednika. Saj poznate tisti slovenski pregovor o cagavem fantu in fejst punci.

Posnetek je naravnost boleče pokazal kako nemočni so naši  ministri celo takrat, ko so sami med seboj. Če se že, ko sedijo na seji vlade, o ničemer ne morejo dogovoriti in odločitve potiskajo nekam naprej in nekomu drugemu,  postaja bolj jasno zakaj tako rekoč noben načrtovani ukrep ali proces ne steče. Ne le ta o zmanjšanju zaposlenih v javni upravi.

Zakaj  se recimo vsaka omemba pokojninske reforme raztrešči ob prvem sindikalnem in  upokojenskem funkcionarju? Zakaj lahko populizem Semoliča in Kožuhove, češ, da nam Slovencem ni treba delati dlje in da bodo naše pokojnine samo še višje, rezultira prestrašeno reakcijo ministra Svetlika, da o reformi pri nas sploh ne razmišljamo!

Kako ne razmišljamo? Kako naj ne bi bila potrebna? Od kod bodo vzeli denar? Smo mar Slovenci edini v tej Evropi, ki bomo – glede na predvideno življenjsko dobo – vedno višjo penzijo iz prvega stebra vlekli po 30 in več let?  Pred tem pa tudi delali le kakih 30? Seveda nismo! A ta garnitura ni nič boljša od prejšnje, ki je pokojnine celo dvignila. Pa je vedela, da jih ne bi smela!

Posnetek je pokazal, zakaj ti naši ministri in njihov predsednik ne zmorejo narediti reda nikjer, kjer bi ga morali, da bi zaščitili davkoplačevalce, državljane, volivce!

Recimo na Vzajemni, ki se uspešno levi v dobičkonosno  zavarovalnico. Vsaj 5 let je jasno, da je način zbiranja denarja za dopolnilno zdravstveno zavarovanje zgrešen. Da bi morali ta denar priključiti  obveznemu zavarovanju. Da tako, kot je zdaj, zdravstveni denar polni zasebne žepe. Ni čudno, da ob mencanju – ali pa pokvarjenosti oziroma nesposobnosti zdravstvene politike – pobudo prevzemajo upokojenci. Bog si ga vedi, če tudi oni ne s kakšno figo v žepu!

Kako je mogoče, da direktor Slovenskih železnic Tasič, ne odstopi kot župan ene od miniaturnih slovenskih občin, pa čeprav mu je predsednik vlade to ukazal?  Bi rada videla nekoga, ki bi se tako uprl Janši v prejšnjem mandatu! Kar je res je res!

In Mura. Saj bi, pa ne vemo, če bi, pa ne vemo, kako. Malo še počakajte, saj morda pa bo. No, ali pa ne bo… Ja prav res! Saj verjetno res ni enostavno, a ministre imamo zato, da se odločijo, da naredijo in prevzamejo odgovornost.

Če smo imeli v prejšnjem mandatu politika in politike, ki  jih je vodila ena sama oblastiželjnost, zaradi katere so nam nakopali dolgove, ki sedanjo  krizo še poglabljajo – saj veste sprememba  pokojninskega sistema, nerealnen plačni sistem, predvolilni darovi – imamo zdaj nabor posameznikov, ki so morda vsak zase  nadpovprečno sposobni, niso pa ministri, ki bi pod taktirko prvega, vedeli kam pluje naša barka.

A kaj, ko tretje opcije že dolgo ni več. In tudi zato vse skupaj že dolgo ni več hec!

Vsak izdelek ali storitev sta vredna toliko kolikor je nekdo pripravljen  zanju plačati. Trg je imenitna pogruntavščina. Denar menjavo olajša. Brez njega bi še danes menjali drva za krompir ali pa  računalniški program za eno malo korekcijo nosu. Na primer.

V času krize vsi kupujemo bolj previdno. Celo tisti, ki bi lahko, kupujejo  manj. Za vsak primer. Ekonomisti pravijo, da to ni dobro. Da to krizo le še poglablja. In me je postalo sram, da tudi sama s svojo previdnostjo in neodločnostjo pomagam rušiti nacionalno gospodarstvo. In sem se odločila greh popraviti. V kleti imamo, mi temu rečemo, rezervni hladilnik. Za pijačo, zelenjavo, tudi sadje, če ga nakupim preveč. Star je kot zemlja. Svoje  je opravil. Kupiti bo treba novega.
Za začetek sem se lotila pregledovanja gore reklamnih obvestil. Hladilnikov je bilo v njih kolikor hočete. In priznam, nisem mogla verjeti. Cene takšnih čisto pravih, kak meter in pol visokih hladilnikov, so med  130 in 200 evri! Pred nekaj desetletji – čas pač hitro teče- sva se morala z možem za vsak tak gospodinjski stroj zapufati. Pri dveh, za tiste čase, čisto solidnih  plačah!
Ne tako dolgo tega sem prvič v življenju slišala, da imajo v tovarnah, kjer delajo takšno in podobno tehnično robo, zaposlene ljudi, ki skrbijo za staranje materiala. Z drugimi besedami, dobro plačujejo strokovnjake, ki znajo stroj narediti tako, da je njegova življenjska doba ravno prav dolga. Da ne bo nekonkurenčno kratka in, da ne tako dolga, da ne bi kupec dovolj hitro prišel po novega.
Naš Gorenjev hladilnik v naši kleti premore več kot 20 let. Takšna življenjska doba je smrt za proizvajalca. Zdaj so bistveno krajše. In, kot rečeno cene nižje.
Pa saj me morda ta cena niti ne bi tako zelo presenetila, če ne bi bila nekaj dni pred tem pri frizerju. Las ni mogoče preprosto zamenjati. Treba jih je barvati, pa striči, pa utrjevati, pa negovati, pa kaj jaz vem kaj še vse. Račun. 85 evrov. Pol hladilnika.
Ko so mi nagajali sklepi, sem šla k ortopedu. K zasebniku. Najprej 60 evrov, kontrola pa še 40 evrov. Tričetrt hladilnika.
Rutinski servis avtomobila. Material in delovna ura po 27 evrov: 110  evrov. Skorajda  cel hladilnik
Kar se mene tiče, mi je povsem jasno zakaj imajo v Gorenju težave. In še večje bodo imeli, dokler bomo poskušali v Sloveniji  konkurirati z izdelki, ki jih lahko delajo tudi Kitajci. Dva  milijona, dvem milijardam pač ne moreta konkurirati. Z navadnimi hladilniki že ne! Pa tudi s prekmursko konfekcijo ne!

Delanje politike je obrt. Dober obrtnik natančno ve kaj se najbolj splača, kako mora biti narejeno in kdaj mora biti ponujeno trgu. In Ivo Sanader je gotovo dober obrtnik. Obrtnik v najboljših letih. Star je 56 let. In pri teh letih politiki ne odhajajo v pokoj. Tudi z vinogradom v Dalmatinski zagori se ne zadovoljijo.

Z nasmehom je objavil svoj odstop. Užival je v presenečenju. Odhaja v času, ko se je Hrvaška nevarno približala robu prepada. Nič ji ne gre tako kot si je zamislila. Zastoj v pogajanjih z EU je gotovo manjši problem kot grozeči gospodarski polom. Sosedje so se vsa leta, ko smo Slovenci samo gledali s kakšno hitrostjo so gradili svojo infrastrukturo medtem, ko pri nas eno dolenjko gradimo že leta in še jo bomo, reševali z ogromnimi posojili in seveda turizmom. Posojila je treba vračati, prihodki od turizma pa naj bi se letos znižali za četrtino. Lepa in v dobršni meri preveč pozidana in razprodana obala ni več dovolj. V betonskih kolosih ali v vrstnih apartmajskih hišah ni več ničesar česar ne bi, za manj denarja nudili Turki, Tunizijci ali Španci.
In Sanader, ki nedvomno ni rekel zadnje v svojem javnem življenju, je ugotovil, da se mora umakniti, če se hoče vrniti.
Če preberete njegovo biografijo kaj hitro ugotovite, da je v dosedanjem življenju zamenjal že kakšnih 20 služb in funkcij. Vse življenje je ostal zvest veri – sestra in brat sta nuna oziroma duhovnik-  vsaj uradno tudi svoji gimnazijski ljubezni in ženi Mirjani in stranki HDZ. Vtis je pustil na domačem in tujem političnem odru. Je snob in svetovljan. Ne le, da  ima veliko dragocenih ur, tudi toliko svetovnih jezikov govori, da mu domala nikamor ni treba s seboj  vlačiti prevajalca.
A zdaj se je zgodila kriza. In zgodila se je Slovenija. Komu se bo ta druga kost bolj zataknila, je vprašanje. Sama nisem povsem prepričana, če že čez nekaj mesecev prav v Sloveniji ne bomo mrzlično iskali izhoda iz položaja, ki so nam ga zakuhali nesposobni politiki. Pa vendar. Hrvaška se je na poti v EU ustavila, pred popolnim zlomom so njihove državne blagajne. In na Hrvati socialne proteste jemljejo resno. Ko vse propade, se na ceste podajo vojni veterani. Tisti pravi in oni namišljeni. Nanje vojske in policije ni mogoče poslati.
Nekateri analitiki pravijo, da je Hrvaška med desetimi ekonomsko najbolj ogroženimi državami na svetu. In ni ga, ki bi videl luč na koncu tunela.
Tudi Sanader je ne. In je odstopil. Tako bodo krivdo za hude čase, formalno prevzeli drugi. Jadranka Kosor, na primer. Opozicijskih zahtev za predčasne volitve ne gre jemati resno. Nihče pri zdravi, se v teh razmerah ne rine na vrh.
Sanader iz politike ne odhaja. Ostal bo častni predsednik stranke. Z drugimi besedami, ostal bo njen prvi človek. Če se bo v času, ko ga formalno ne bo, zgodilo kaj dobrega, si bo zasluge prilastil, za slabo bodo krivi drugi.
Če se bodo stvari s krizo in Eu razpletle po pričakovanjih, bo Sanader na naslednjih saborskih volitvah leta 2011 lahko svojo stranko ponovno popeljal na volitve. Ohranil bo karizmo, ki bi se v naslednjem letu ali dveh, če bi ostal na oblasti, razblinila. Zvit kot je,  je to nedvomno pravočasno ugotovil. Vsekakor prej kot marsikdo v Sloveniji, ki čaka, da se bo že kaj takega zgodilo, da bo bolje…..kot je rekel medvedek PU

Čeprav smo komaj spravili pod streho volitve za evrospki parlament, se tisti najbolj zagreti posamezniki že pripravljajo na nove. Prve bodo na vrsti lokalne volitve. Volili bomo mestne in občinske svetnike in  seveda župane. In ker je tako, je sedaj zadnji čas, da vse tiste vasi, ki to še niso, postanejo občine. Kajti v Sloveniji je res lepo biti OBČINA. Še lepše pa župan.

Bi lahko takole sredi noči, »iz prve« pokazali na Odrance? Ali pa na Zgornjo Polskavo? Mnogi verjetno ne. Pa je prvanaša najmanša občina občina, s svojim županom, svojimi projekti in svojimi dolgovi. Druga pa bi vse to rada bila. No, tega, da z občino pridejo tudi višji stroški in s tem dolgovi, trenutno nočejo slišati. Čeprav seveda drži. Vsak župan, vsak namestnik, vsaka tajnica stane. Da o prostorih, kjer mora tako imeniten in spoštovan organ kot je občinski svet delovati, niti ne govorimo.

Vsak Slovenec ima na puklu povprečno 222 evrov občinskih dolgov. Nekateri so za ta denar dobili kakšno novo cesto, vodovod ali kanalizacijo, drugi so po zaslugi svojih županov, dobili samo dolg. In to tudi precej višji od omenjenega. Znani so primeri Gornjega grada in Gornjih Petrovcev, kjer vaščani zato, ker so jih nekoč neki lokalni veljaki prepričali kako imenitno bo imeti svojo občino, danes dolgujejo po 1500 evrov po glavi. Ker gre za kraje, kjer se ljudje ne valjajo v izobilju, to ni malo. In seveda tudi zato tam upajo, da jih bo izvlekla država. In imajo prav, če mene vprašate. Saj je država, oziroma njen državni zbor s svojimi vsakokratnimi županskimi lobiji , takšno nesmotrno drobljenje države tudi potrdil. Saj je bil državni zbor tisti, ki se je požvižgal na kriterije pri ustanavljanju občin. Ki jih je – mimogrede- sam pred tem sprejel. Občina bi morala imeti najmanj 5 tisoč prebivalcev, mesto pa 20 tisoč. A kar večina od več kot 200-tih občin  se temu kriteriju niti  približati ne more. Imajo pa župane, podžupane, tajnice in občinske prostore. In seveda vsi prej omenjeni imajo stranke. Če jih ne bi imeli in, če županovanje ne bi tako zelo dobro vplivalo na izvolitev v državni zbor, se  dobro leto pred volitvami  ne bi pojavili predlogi za ustanovitev novih mestnih in navadnih občin. Takšnih, kot je prej omenjena  Zgornja Polskava, ki premore komaj kaj več kot 1000 duš. Ali pa predlog za novo mestno občino Piran, ki po zakonu  niti občina ne bi mogel biti, saj ima komaj dobrih 4000 prebivalcev.

Ob tem so vse tiste polemike o tem, kako bo nova koalicija poskrbela za nezdružljivost poslanske in županske funkcije, farsa. Zdaj ko se je približal čas za udejanjanje te obljube, se je županski lobij povezal. Ni je teme, ki bi tako zlahka preskočila strankarske okvire. Tudi ,če so se pred tem domala streljali, zdaj nastopajo kot eden.Tega privilegija si slovenski župani in stranke z njimi, ne bodo pustile vzeti.Zakaj ne? Zato, ker  samo tako, da so v državnem zboru, lahko iz proračuna uspešno kanalizirajo denar za svoje projekte. Za svoje  Klošmerle. S katerimi se rade hvalijo tudi stranke, ki potem na volitvah dobivajo glasove…

Kaj pa dolgovi? Ja ti pač so! V Sloveniji se s svojimi prihodki lahko preživijo samo 4 občine. Vsem ostalim mora pomagati proračun. Vseh tistim, ki so trošili  preko vseh meja, se za zdaj ni skrivil niti las na glavi.

Prav res ne vem zakaj se v moji vasi nihče ne poteguje za samostojno občino. V kratkem bi dobili  novo cesto, kanalizacijo in termalno kopališče. Tako  pa bomo večno ostali ena čisto navadna primestna vas.