Majda Juvan

Imeti hiško z zelenico in vrtom, so sanje mnogih Slovencev. Nekaj kolen nazaj so bili domala vsi naši predniki še kmetje. Za mnoge je šarjenje po zemlji sprostitev.

Kaj sprostitev, terapija, bodo rekli mnogi, ki se ozirajo po slovenskih vrtovih. Spomladi vse rije in koplje, poleti, ko pritisne vročina, tisti najbolj pridni že ob zori zalivajo negodne rastlinice.  Kaj je lepšega kot obhod lepo urejenih gredic, kjer  raste  solata, paradižnik, zelje, brokoli, korenček, fižol…. Ena sama vrtnarska poetika.
Če bi bilo res!
Pred leti morda, ko pa se danes ozrete vrtov skorajda ne vidite več. Vse je skrito in pokrito. Na vrtovih kraljujejo takšne in drugačne konstrukcije, ki naj bi pred uničujočo plesnijo zaščitile paradižnik.Po tleh so položene črne folije, da ne bi jagod pojedli tisti ostudni rdeči polži, ki so se v zadnjih letih razmnožili preko vseh meja. Zelje in brokoli vrtnarji pokrijejo z belo kopreno, da jim vsega ne bi uničila muha. Fižol potresajo z vsem mogočim, saj ga bi sicer pojedle uši. Potem so tu še vse mogoče gosenice, bele mušice, podzemni rilčkarji, mramorji  in kaj vem kaj še vse.
Vrtnar, ki se vseh teh bolezni in škodljivcev ne loteva s težko municijo, danes nima možnosti. Ker živim v predmestju in, ker imam tudi sama nekaj kvadratnih metrov vrta,  skepso dvomljivcev v bio in eko pridelavo, vedno bolj razumem.
Kar mene zadeva, se mi zdi dogajanje na naših vrtovih in v sadovnjakih najhujši dokaz stanja našega okolja. Tisti, ki drevja redno ne škropi, pridelka ne bo videl. Koščičarje mu bo uničila munilija, jablano kapar, škrlupin in zavijač, hruško pa rja ali ožig. Da je  še hujše, se vse te bolezni selijo tudi na stara kmečka drevesa. Tista, ki so pred desetimi leti tudi brez kemije, vsaj vsako drugo leto še rodila.
Naše trgovine so sicer polno najrazličnejših bio zaščitnih sredstev. Cena ene stekleničke je tako visoka, da bi namesto nje lahko kupili deset kilogramov vrtnin. Saj bi za bio človek naredil marsikaj, a kaj, ko ne deluje.
Pri nas doma od vrta ne živimo. Tudi prehranjujemo se ne s domačimi pridelki. Vrt je v vsakem primeru je premajhen. A to še vedno ne pomeni, da je povsem nekoristen. Če drugega ne, je priročno didaktično sredstvo. Mene - in ne samo mene- branjevke, ki na trgu prodajajo povsem neoporečne marelice, paradižnik  ali imenitne paprike ne morejo prepričati, da njihova zelenjava v času vegetacije ni srečala kemije. Sama pač predobro vem kako izgledajo pridelke, ki je res ne. Če sploh izgledajo. Naša sliva, ki raste pred hišo in je res ne škropimo, saj je tista stara necepljena sliva za marmelado, cmoke in žganje, v teh dneh izgublja zadnje liste. Plodovi so odpadli že prej. Pa čeprav sem jo ovesila z belimi in rumenimi lepljivimi listi in oblepila z lepljivim lovilcem za mravlje, ki prenašajo uši.
Bio kmetovanje? Ne morem reči, da ga ni. A bojim se, da bodo tudi pri tej pridelavi kemiki v prednosti pred agronomi. Če že niso. Količina pridelkov je pomembna. Če je premajhna, si jih nihče ne bo mogel privoščiti.
Tisto česar me je strah je to, da se svet sam od sebe ne bo popravil. Pozdravil pa tudi ne.