Majda Juvan

Šolstvo je bilo in bo poligon za politične obračune. Vse spremembe, ki smo jih- in jih še bomo – doživeli na tem področju, so bile pogojene s politično voljo in željo. In seveda vsi ,ki so jih predlagali, so trdili, da temu ni tako.

Vse generacije, ki tlačimo tole našo slovensko zemljico, smo te spremembe doživljale na svoji koži. Sama moram prav premisliti kakšni so bili pogoji za vpis v gimnazijo v mojih časih, kakšna je bila moja matura in ali me je kdo kaj vprašal, ko sem se vpisovala na fakulteto. Ker sta kasneje vse to doživljala tudi moja sinova in jaz z njima, včasih že ne vem kaj je bilo v mojih, kaj pa v njunih časih.
Je pa seveda res, da se mi v času, ko sem jaz hodila v šolo ni niti sanjalo kdo je sedel v svetu šole. Verjetno učitelji, verjetno kdo z občine in zelo verjetno so bili vsi politično primerni, se pravi člani edine stranke..
V času, ko se je šolala generacija naših otrok, so se stvari začele spreminjati. Članstvo v stranki ni bil več edini pogoj, začela se je bitka za vsto cerkve v osnovne šole. Čisto ni uspelo, malo pa je. Razumljivo, cerkev je vedno vleklo v šole. Dokler bo lahko mesila mlade duše- tako ali drugače - bo ne le preživela, ampak tudi zelo dobro živela. Danes ustanavlja svoje zasebne šole in poskuša vanje pritegniti čim več učencev in čim več državnega denarja, pa čeprav je po denacionalizaciji tako bogata, da bi z lahkoto lahko te svoje šole financirala v celoti in le s 15-timi odstotki. 85 odstotkov namreč primakne država.
A tisto, kar se mi zdi v razpravah ob noveli zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pomembnejše, je sestava svetov šol. To, da so bili v prejšnjem zakonu v svetu manjšina, je učiteljski ceh še dodatno potisnilo v kot. In to je  slabo. Če naj šola bo dobra, če naj bo okolje, kjer se otroci ne učijo le matematike ampak tudi sobivanja in socialnih veščin, morajo za katedrom stati spoštovani ljudje. Tega spoštovanja pa danes v šolah ni veliko. Gotovo tudi zaradi dolgoletne negativne selekcije pri odločanju za ta poklic, gotovo zato, ker so med njimi tudi taki, ki svoje obveznosti odpikajo in se veselijo dolgih in večkratnih kratkih počitnic, gotovo tudi  zato, ker plača ni posebno razkošna a gotovo tudi zato, ker smo se ne le kot posamezniki temveč tudi kot družba v resnici dolga leta trudili za njihovo razvrednotenje in slab ugled. Ker smo bili nespametni tudi starši. Mnogi še danes ne razumejo kakšno škodo delajo svojim otrokom, če doma na vsa usta razlagajo kakšni cepci so učitelji in, če to svojo omejenost izkazujejo tudi tako, da se pridejo nad učiteljico zdret kar v prisotnosti nadebudnega naraščajnika.
Bolj malo je šol, kjer se ne ubadajo s tožbami, ki jih starši sprožajo proti šoli. Zato, ker si je otrok pri telovadbi zvil gleženj, zato, ker ga je sošolec ugriznil, zato, ker malica ni prava, zato, ker so otroka v šoli v naravi gnali v hrib in podobno.
In bolj malo je ravnateljev, ki  ne počepnejo takoj, ko se kakšna takšna grožnja pojavi. Šola namreč za dolgotrajne spore in odškodnine nima denarja.
Če učiteljev ne ceni družba, jih ne cenijo niti posamezniki. Če jih ne cenijo starši, jih tudi otroci ne bodo.
In zato si mislim, da je kar prav, da so v svetih šol ponovno dobijo veljavo. Seveda pa to še zdaleč ni dovolj za povrnitev nekdanje vloge in ugleda. A res je, da za to učitelj več v svetu šole, ne bo dovolj.