Majda Juvan

Vse se vrti okoli denarja. Včeraj smo slišali kar nekaj številk. In vsaka je bila po svoje zelo povedna. Marsikatera nam je ostala v spominu. In pri nekaterih smo ostali mnogi pozabili zapreti usta…

Gotovo še danes ne morete verjeti, da ste prav slišali kako lahko stečajni upravitelj za dva stečaja pokasira  več kot 600 tisoč evrov bruto. Bo sicer moral plačati davek, a še vedno mu bo ostalo dovolj, da si bo zgradil kakšno manjšo hišico. Da je vse skupaj še bolj neverjetno, mu je nagrado dodelilo sodišče. Minister Zalar je rekel, da bo naredil red. Ne prvič. Očitno ob dvomljivo sposobnih in izjemno plačanih menedžerjih, z zlatom nagrajevanih svetovalcih, dobivamo še neverjetno dragocene stečajne upravitelje.
Druga številka, ki vas je morda tudi malo presenetila so kazni, ki so jih zaradi usklajenega delovanja pri dvigu cen, dobili slovenski elektrodistributerji. Okoli 8 milijonov bodo morali vsi skupaj plačati. Lahko bi bili navdušeni, ker se bo za toliko obogatil povsem obubožani proračun. Če! Če ne bi vedeli, da bomo te kazni s ceno elektrike plačali  uporabniki. Skratka, najprej so nas obrali, ker so se tako lepo dogovorili o višji ceni elektrike, zdaj nas bodo pa zato, da bodo lahko plačali kazen za to početje.
In zdaj še tista ključna številka ob kateri zaboli. 120 tisoč  socialno najbolj ogroženih državljanov bo dobilo enkratno denarno pomoč. Od 80 do 150 evrov. Pa še to bodo dobili le tisti, ki imajo povprečno manj kot dobrih 300 evrov.
Priznam, da si ne znam predstavljati kako je mogoče preživeti s 300 evri. A tisto  kar je pri vsem skupaj res naravnost nedostojno je to, da je med temi, ki bodo dobili to enkratno pomoč tudi veliko tistih, ki delajo, a so njihove plače tako mizerne, da ne presegajo cenzusa. Ne bi rada ponovno po nemarnem omenjala  nesrečne tovarne, a v Muri je že tako.
Ob tem razmišljanju se mi ponovno postavlja vprašanje ali je res dobro in prav ohranjati delavna mesta kjer celo takrat, ko delo je, ni mogoče zaslužiti za preživetje. Je to perspektiva države in delavcev? Je to tisto, zaradi česar sindikalisti, župani in poslanci  poskušajo vse, da bi Mura obstala?  Mar ne bi bilo bolje pritiskati na državo zato, da bi v tistih krajih vzpodbudila  nove projekte, ki bodo tudi dolgoročno in ne le od ene do druge državne subvencije, delavcem vendarle zagotavljali dostojno preživetje. Bodisi z obdelovanjem zdaj  zaraščenih polj, v novih obrtno industrijskih conah ali pa v tekstilnih obratih, z  vodstvom, ki bi znalo izpeljati konkurenčno proizvodnjo.Vse evropske tekstilne tovarne tudi ne šivajo na Kitajskem. Če pa že, imajo doma vsaj tiste najbolj ustvarjalne oddelke, ki končnemu izdelku dajo visoko dodano vrednost.
Sedanja podoba je res črna. A dokler je v razmisleku Prekmurcev subvencija edini cilj, svetlejša ne bo. Res ne vem, čemu služi medijsko dolivanje olja na ogenj, ki je že opekel tako veliko ničesar krivih delavcev.
Ko je v začetku 90-tih pokleknil industrijski Maribor, se je tudi zdelo,da se nikoli več ne bo pobral. Pa se je. Tudi Prekmurje se bo. Najverjetneje pa nikoli več z Muro.