Majda Juvan

Živimo v časih, ko nas ima večina na voljo po nekaj 10 Tv programov. Tudi slovenskih je kar nekaj.A se tudi meni dostikrat zdi, da ni kaj gledati.

Neverjetno kaj vse na tem svetu najde gledalce Na tujem in doma. Če malo posrfate po programih kaj hitro ugotovite, da  je bolj malo izvirnega. Vrtijo nam vedno iste filme, takšne in drugačne, domnevno zabavne licenčne oddaje, neskončne nadaljevanke ali nanizanke ali pa cenene in zastarele posnetke, ki jih potem v blagozvenečem približku slovenščini odvreščita ali pa odtelovadita  s prvega vogala sneta mladenka ali mladec. Posnetki nesreč ali pa domače kamare so strahovito priljubljene.Nesreče, recimo: Otrok se s kolesom zaleti v avto. Res smešno! Nadebudni sin očeta s palico za baseball upili naravnost v mednožje. Ata se zvija od bolečin, publika v studiu pa od smeha. Za crknit smešno! Nekdo poskuša popraviti streho, pa se zlomi lestev. Lestev in podrta kritina ga pokopljeta pod seboj. Kaj bolj smešnega je res težko videti. Edina uteha pri teh posnetkih je njihova starost. Domnevamo lahko, da so se zlomi, ki so jih glavni junaki utrpeli, že davno zacelili. Če so seveda preživeli.
A to še ni najhuje kar uvažajo naši producenti. Na TV3 premorejo oddajo z naslovom Smejmo se! Le kdo se v teh čudnih časih ne bi razveselil takšnega povabila. A, ko se začne ne moreš verjeti, da res vidiš, kar vidiš.
Motokros- padec- motor pokosi gledalca. Takoj zatem se na ekranu  pojavi napis- v slovenščini -» Smejmo se!« In mladenič, ki nas vabi,da  naj si ogledamo še naslednje smešnice. In gledam:
Sredi oceana iz naftnega tankerja odtekajo tone nafte….
Smejmo se!
Kaskaderju ne uspe z avtomobilom preskočiti nekaj drugih avtomobilov. Komaj ga izvlečejo iz razbitin….
Smejmo se!
Gasilci gasijo gorečo naftno cisterno. Ekslozija. Dvajset gasilcev je hudo opečenih…..
Smejmo se!
In tako dalje in tako naprej. Mladenič, ki vse skupaj povezuje je tudi nasmejan. Le kaj imajo v glavi tisti, ki sestavijo takšno nadvse zabavno in smešno oddajo?
Pa se ne dogaja le na TV3. Tudi na POP TV imajo – milo rečeno- čuden smisel za humor. Mladenka znamenitega priimka, ki občasno vodi rubriko POP IN na naši največji komercialni televiziji, ga že ima. Prispevek o tem kako je Madona obiskala svojce delavca, ki se je smrtno ponesrečil pri postavljanju njenega koncertnega odra je z na široko razprtimi učki in nasmeškom pospremila z odpovedjo: »še več zabave pa boste našli na naši spletni strani tej in tej.« Zabava, da te kap. TV program, da te kap  in voditeljica, zaradi katere bi morala urednika kap!

Imamo politike, imamo direktorje, imamo zdravnike, imamo učitelje, imamo duhovnike in imamo novinarje. Vsem je skupno vsaj eno: nekdaj spoštovani poklici so postali  zavrženi. Že dolgo se za ta dela ne poganjajo tisti, ki bi želeli biti spoštovani del družbe v kateri živijo.

Marjan Bezjak. Ko je kandidiral, si je pripisal lažno izobrazbo in poklic. In bil izvoljen.V parlamentu bo 4 leta, še eno leto bo dobival denarno nadomestilo. Tako  kot vsi pred njim. Vseh barv. Bezjak je  kamenček v mozaiku. Politiki v Sloveniji že dolgo niso več spoštovani in ugledni. Pa ne le oni.
Zdravniki so dobili predznak koristolovcev in površnežev, o učiteljih celo ravnatelji pišejo grde reči, tudi ob pogledu na duhovnika prej pomislimo na grdobije, kot na njegovo dušno poslanstvo. O tem, da so tudi sodniki poskrbeli za svojo profesionalno degradacijo, ni potrebno izgubljati besed. Še manj ugleda je ostalo mojemu cehu. Novinarjem. Tudi  ne brez razloga. Koliko ljudi, ki bi jim v tej tako imenovani – realno gledano zelo vplivni- javni sferi zaupali, sploh  poznate?
So v gospodarstvu? Težko verjetno. Kriv je denar. Svetleška, ki je pravkar zasedel prvo mesto uprave v Petrolu so komaj prepričali, da bo delal za 12 tisoč evrov. Staro upravo Darsa bi že davno odslovili, če bi vedeli kako ji ne izplačati 160  tisoč evrov nagrade. Krvave bitke se bijejo za Triglav. Pa ne zaradi strokovnosti.Naši bi morali biti še bolj naši. Lovšin je sicer letel iz Interevrope. Krivdno. A ima pogodbo zaradi katere še danes dobiva po 10 tisoč evrov mesečno. Namesto, da bi se bal aresta, toži še za več denarja. Boško Šrot naj bi šel. Pravo hobotnico je zgradil, da bi olastninil pivovarno. Tudi, če je ne bo, bo preskrbljen do konca svojih dni.
Pri nobenem od teh ne nadzorniki ne lastniki ne izgubljajo besed o strokovnosti. Med tistimi, ki se vpisujejo na medicino jih večino pritegne dober zaslužek, za poslance in ministre se ugledni ljudje ne odločajo, res dobri menedžerji se v loku ognejo podjetjem v državni lasti. V njihovih nadzorni svetih sedijo kariere željni mladci, ki so za plezanje po  karierni lestvici pripravljeni slepo slediti navodilom iz ozadja.V takšne razmere se ugledni in sposobni menedžerji ne podajajo. Zakaj mislite, da je dr. Peter Kraljič, eden od v tujini preverjenih kadrov, zapustil Nadzorni svet Slovenskih železnic, takoj, ko se je tam na čelu uprave brez razpisa in programa pojavil Matic Tasič? Si mislim, da ga zlepa spet ne bo nihče naplahtal. Še posebej ne po tem, ko je  Tasič sicer odstopil, bo pa kljub temu še naprej dobival lepo plačo kot svetovalec na Slovenskih železnicah. Le kaj jim lahko svetuje? Kako priti, potem pa ne odditi, dokler ne pobereš vsega kar se pobrati da?
Prav res, le zakaj bi jih spoštovali!

Oglasili so se  avtoprevozniki. Nekje je bila zapisana trpka misel, da šoferji kamionov živijo pasje življenje. Spijo kot v konzervi, jedo iz konzerve in lulajo ob konzervo. Nič romantičnega ni v tem opisu. Šoferji bi se verjetno strinjali.

V Sloveniji, menda od avtoprevozništva živi 130 tisoč ljudi. Spet so povzdignili glas. Najbolj naj bi jih ogrožala plačilna nedisciplina, previsoke cestnine in draga nafta. Pa še nelojalna konkurenca  iz vzhodnih dežel in siva ekonomija. Reševanje vseh teh težav pričakujejo od države.
Avtoprevozništvo je bilo v letih gospodarskega razcveta donosno. Dela je bilo veliko, domače cestnine nenavadno nizke. Mnogi so v nakupu tovornjaka slutili poslovno priložnost. Po podatkih statističnega urada je bilo konec leta 2007 v Sloveniji na novo registriranih skoraj 20 odstotkov več tovornjakov kot leto poprej. Če govorimo o priklopnikih  in vlačilcih pa ta odstotek krepko presega 35. Primerjava z osebnimi vozili je povedna. Ne glede na to, da jih imamo Slovenci veliko in preveč je bilo teh na novo registriranih le 16 odstotkov več kot leto poprej.
A letos je udarila kriza. Promet je upadel za 30 odstotkov.
Glede na to, da so se mnoge investicije v Sloveniji povsem ustavile, da so se upočasnile gradnje, da je promet v nekaterih nekdaj najmočnejših industrijskih velikanih upadel za več kot 50 odstotkov, drugače tudi biti ne more. Oziroma lahko bi bilo še slabše.
Ne vem kaj bodo avtoprevozniki izplenili od Vlačiča. Si pa mislim, da ne toliko kot bi hoteli. Država pač ni molzna krava. Z enako pravico kot avtoprevozniki, ki sta se jim v nekem obdobju cedila med in mleko, bi na njena vrata lahko začeli trkati kar vsi po vrsti. Saj ga ni podjetnika, ki ne občuti krize. Je pa res, da z glavnikom težko zapreš cesto, tudi z zidarsko kelo ne gre. Tudi  z razgledom, ki bi ga lastniki apartmajev z veseljem ponudili gostom, ki jih ni, ne. Slabo bi se v ta namen obnesli polprevodniki, pa električni števci, celo z zlaganjem hladilnikov, bi bil križ.
S tovornjaki pač ne. Avtoprevoznikom je jasno, da imajo  med vsemi v rokah najtežji argument. En sam vlačilec lahko v hipu zapre katerokoli cesto. In v Sloveniji jih je na tisoče.Vlačilcev, namreč. Če Vlačič ne bo pristal na znižanje trošarin, na hitrejše plačevanje računov in nižje cestnine bodo najprej blokirali Luko Koper, mesec kasneje pa še vse avtoceste.
Takšno moč argumentov nas večina smrtnikov slabo prenaša. Cestnine so sploh posebna zgodba. Resnici na ljubo pri nas le še tovornjakarji plačuejo samo toliko kolikor res prevozijo.V primerjavi s tujino, so še vedno nizke. Verjetno si nihče z nižjimi ne želi k nam pritegniti še več vzhodnoevropskih avtoprevoznikov. Tisti, ki se spomnimo  strnjenih kolon  na naših avtocestah, vedo o čem govorim. Na sedanje cestnine za tovorni promet celo v Bruslju niso imeli prav nobene pripombe, pa vemo kako je bilo z vinjetami.
A tovornjakarji bodo za Vlačiča trd oreh. Še za vse dosedanje ministre so bili. In od vsakega so kaj izplenili. Če ne z argumenti pa z bruto registrskimi tonami.

V Murski soboti se je zbralo 2000 ljudi,ki so ob dejavni pomoči sindikalistov in  majic opozarjali slovensko javnost na bedo, ki bo preplavila Prekmurje v primeru Murinega stečaja. To pomeni, da niti vsi sedaj zaposleni niso prišli na shod. Kar je dobro, ker smemo domnevati, da je mnogim vendarle povsem jasno, da bo treba v življenju najti nove izzive.

Pri srcu me stisne,ko zagledam stojnice polne majic z Murinim emblemom. Ideja je simpatična, a približno tako učinkovita kot so shodi, ki jih v teh dneh pripravljajo sindikati. Mure ne bo rešila. Povedno je, da so majice narejene v Maroku. Mura z izdelki za široke množice ni konkurenčna. Drugi so cenejši in dovolj dobri. Pa tiste zgodbe o najboljših šiviljah v Evropi gor ali dol. Tudi zato so izgubili dodelavne posle za Boss in Escado.
Za delavke, ki imajo 50, 55 let, bo težko. Končalo se bo z mizerno pokojnino. Nanjo bodo čakale na Zavodu za zaposlovanje. Za mlajše pa ne bi smelo biti tako. Pri 35 ali 40 tih res ne moreš reči, da se ničesar več v življenju ne moreš naučiti.
Kje so bili vsa ta leta ti ki zdaj bijejo plat zvona, da bi jim povedali, da s šivanjem ne bodo dočakale pokojnine? Kje je bil Žerjav, Prekmurec, ki zdaj vsem in vsakomur  razlaga  kakšna krivica se godi njegovim krajem? Mar ni bil prav tam? Izobražen in pameten kot je ve, da bi se ženske že pred desetimi leti morale začeti prekvalificirati, učiti še česa, ne le šivati!  Ni tega vedel župan, niso tega vedeli poslanci, ki zdaj enotno - ne glede na strankarske barve, terjajo  pomoč države, pa čeprav vedo, da  bi jo morala Mura dobiti vsak mesec samo zato, da bi dajala plače, saj dela ni. In kje so bili vsi ti direktorji zadnjih let, ki so tudi poznali le pot v Ljubljano in nazaj. Zakaj niso ljudi, če jim je res bilo kaj do njih, pripravili na to kar se danes dogaja. Propad Mure je bil zraku. Celo v socializmu bi zanjo zmanjkalo denarja, v kapitalizmu pa še toliko prej. In direktorji so to vedeli. In vedeli so tudi vsi  gospodarski politiki v tem času. Tudi Vizjak, ki je zdaj tako zelo pameten. Kaj pa je za Muro in muraše naredil v svojih štirih letih?
Propad Mure je za Prekmurje katastrofa. A  bodimo pošteni. Ta katastrofa je bila predvidljiva. Po svoje veliko bolj predvidljiva kot so podobne socialne katastrofe v drugih predelih Slovenije. Novogoriška Avtoelektrika- paradni konj teh krajev - bo letos odpustila skupno preko 500 ljudi. Sveža je  MIP-ova kalvarija. Brezposelnost na Goriškem narašča hitreje kot v Prekmurju. Saj ni res, da je ljudem v tistih krajih lažje. Le s simbolna vrednost Mure je višja. A pomaga v resnici ne kaj dosti. Tudi četrtkov shod v Ljubljani ne bo. Čim prej bodo tisti, ki so dovolj mladi in dovolj sposobni  za to, da se lotijo česa drugega to dojeli, prej  se bo na pogorišču začelo novo življenje.  Saj vsi poznamo tisto, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.
Je pa dobro, če mu preveč slepe ne verjameš in, če od njega nisi povsem odvisen.

Brez medijev nas večina ne bi znala več živeti. Povsem nevedni bi bili. Niti tega kako hitro se nam bliža nova gripa, ne bi vedeli. In bili bi povsem nevedno sproščeni.

Goriški maturanti so postali žrtve prve množične okužbe v Sloveniji. Velja, da so okuženi vsi, ki jim teče iz nosa. Še pred to informacijo smo poslušali alarmantne novice smrtnih primerih iz Veliki Britaniji. Minister za zdravje Miklavčič je miril, da je položaj sicer resen, da pa so v Sloveniji, za zdaj, vse okužbe blažje in, da ni razloga za paniko. Slovenci bomo s cepivi in zdravili oskrbljeni tako kot vsi drugi državljani EU. Domnevam, da bo tudi izbor tistih, ki bodo cepljeni, poenoten. Čeprav je morda nekoliko nenavaden. Otrok in mladostnikov do 18-tega leta in starejših nad 60 let naj ne bi cepili, ker cepivo menda še ni dovolj preverjeno. A za ostale pa je? Res pa je, da bo cepiva le za dobrih 10 odstotkov prebivalcev in nekakšen kriterij mora biti. Morda bi le bilo bolje, če bi se lotili selekcije na osnovi večjega tveganja. Zdravstveni delavci, učitelji, uslužbenci socialnih zavodov…. A pustimo dogovor strokovnjakom.
Razumljivo je, da normalnega človeka novice o domnevno smrtonosni pandemiji, skrbijo. Vsi začnemo razmišljati tudi o črnih scenarijih.
Tisto, kar pa mene najbolj jezi, je nezmožnost presoje vsega slišanega. Mislim si, da nas ni bilo malo,ki smo ob zadnjih informacijah najprej pomislili na farmacevtsko industrijo. Sama sicer ne bi upala trditi, da se ta skriva tudi za pojavom novih virusov, a tega, da ji gredo na roko, ne gre zanikati. Za proizvajalce protivirusnih zdravil in cepiv, se vse skupaj ne more končati drugače kot z gromozanskimi dobički. Marsikaj bi dala, če bi kdo vedel  odgovor na te moje dileme. A nanj ne gre računati, pa čeprav vem, da so sumničavi tudi strokovnjaki.
Z gripo smo zadovoljni tudi mediji. In to niti ne velja samo za današnje rumeno, žolte čase. Veste zakaj so pogubno pandemijo iz let 1918 in 19 poimenovali  španska gripa? Zato, ker so se najhujše bitke v prvi svetovni vojni Španiji ognile in so španski mediji o gripi prvi in največ pisali. Virus gripe je v resnici prišel iz Amerike.
Nič ne vemo kako se bo širil najnovejši. Bo izzvenel, bo mutiral? Tudi tega ne vemo, kako mu bodo kos sodobni in bistveno bolje opremljeni zdravstveni sistemi. A eno drži. Smrtnost, ki so jo v zadnjem stoletju  povzročile pandemije gripe, upada. Zaradi španske gripe je umrlo domnevno od 25 do 100 milijonov ljudi-res je , da je takrat divjala svetovna vojna- zaradi azijske leta 57 štirje ,  zaradi hongkonške  lepa 68 pa dva in pol milijona ljudi. Vse to so visoke številke. A treba je vedeti, da zaradi gripe- tiste običajne, ki nas obišče vsako zimo, v svetu tudi umre od 300 do 500 tisoč ljudi. Pa so nas nanjo in pristojni začeli glasno opozarjati šele od kar imamo množična cepljenja. V večini samoplačniška, seveda!
A moji dvomi in domneve gor ali dol, če se mi bo v nekem trenutku zazdelo, da je  vrag odnesel šalo, verjemite, bom tudi jaz hodila v trgovino z masko in rokavicami. Vsi imamo eno samo življenje, ljudje, s katerimi se srečujemo, pa tudi.

Imeti hiško z zelenico in vrtom, so sanje mnogih Slovencev. Nekaj kolen nazaj so bili domala vsi naši predniki še kmetje. Za mnoge je šarjenje po zemlji sprostitev.

Kaj sprostitev, terapija, bodo rekli mnogi, ki se ozirajo po slovenskih vrtovih. Spomladi vse rije in koplje, poleti, ko pritisne vročina, tisti najbolj pridni že ob zori zalivajo negodne rastlinice.  Kaj je lepšega kot obhod lepo urejenih gredic, kjer  raste  solata, paradižnik, zelje, brokoli, korenček, fižol…. Ena sama vrtnarska poetika.
Če bi bilo res!
Pred leti morda, ko pa se danes ozrete vrtov skorajda ne vidite več. Vse je skrito in pokrito. Na vrtovih kraljujejo takšne in drugačne konstrukcije, ki naj bi pred uničujočo plesnijo zaščitile paradižnik.Po tleh so položene črne folije, da ne bi jagod pojedli tisti ostudni rdeči polži, ki so se v zadnjih letih razmnožili preko vseh meja. Zelje in brokoli vrtnarji pokrijejo z belo kopreno, da jim vsega ne bi uničila muha. Fižol potresajo z vsem mogočim, saj ga bi sicer pojedle uši. Potem so tu še vse mogoče gosenice, bele mušice, podzemni rilčkarji, mramorji  in kaj vem kaj še vse.
Vrtnar, ki se vseh teh bolezni in škodljivcev ne loteva s težko municijo, danes nima možnosti. Ker živim v predmestju in, ker imam tudi sama nekaj kvadratnih metrov vrta,  skepso dvomljivcev v bio in eko pridelavo, vedno bolj razumem.
Kar mene zadeva, se mi zdi dogajanje na naših vrtovih in v sadovnjakih najhujši dokaz stanja našega okolja. Tisti, ki drevja redno ne škropi, pridelka ne bo videl. Koščičarje mu bo uničila munilija, jablano kapar, škrlupin in zavijač, hruško pa rja ali ožig. Da je  še hujše, se vse te bolezni selijo tudi na stara kmečka drevesa. Tista, ki so pred desetimi leti tudi brez kemije, vsaj vsako drugo leto še rodila.
Naše trgovine so sicer polno najrazličnejših bio zaščitnih sredstev. Cena ene stekleničke je tako visoka, da bi namesto nje lahko kupili deset kilogramov vrtnin. Saj bi za bio človek naredil marsikaj, a kaj, ko ne deluje.
Pri nas doma od vrta ne živimo. Tudi prehranjujemo se ne s domačimi pridelki. Vrt je v vsakem primeru je premajhen. A to še vedno ne pomeni, da je povsem nekoristen. Če drugega ne, je priročno didaktično sredstvo. Mene - in ne samo mene- branjevke, ki na trgu prodajajo povsem neoporečne marelice, paradižnik  ali imenitne paprike ne morejo prepričati, da njihova zelenjava v času vegetacije ni srečala kemije. Sama pač predobro vem kako izgledajo pridelke, ki je res ne. Če sploh izgledajo. Naša sliva, ki raste pred hišo in je res ne škropimo, saj je tista stara necepljena sliva za marmelado, cmoke in žganje, v teh dneh izgublja zadnje liste. Plodovi so odpadli že prej. Pa čeprav sem jo ovesila z belimi in rumenimi lepljivimi listi in oblepila z lepljivim lovilcem za mravlje, ki prenašajo uši.
Bio kmetovanje? Ne morem reči, da ga ni. A bojim se, da bodo tudi pri tej pridelavi kemiki v prednosti pred agronomi. Če že niso. Količina pridelkov je pomembna. Če je premajhna, si jih nihče ne bo mogel privoščiti.
Tisto česar me je strah je to, da se svet sam od sebe ne bo popravil. Pozdravil pa tudi ne.

Črna kronika je imela vedno veliko bralcev, poslušlcev in gledalcev Tudi takrat, ko še nismo vedeli, da so za medije najboljše novice, prav najslabše novice. Čim hujši zločini in čim večje lopovščine. A, da bomo dočakali čase, ko bomo namesto dnevnoinformativnih oddaj dobili samo črno kroniko, si nas pa večina le ni mislila,.

A se je zgodilo. Tisti, ki ste spremljali sredina osrednja poročila obeh največjih televizij, ste dobili  popolni nabor najnovejših lopovščin v Sloveniji. V glavnem takih na račun davkoplačevalcev ali pa na račun čisto določenih delavcev.
Takole se je slišalo vse skupaj:
-V IUV so -medtem, ko delavci niso dobivali plač- vodilni za denar firme odhajali na počitnice,na lepotne operacije in si kupovali luksuzne predmete. Milijon evrov naj bi pognali. Naši in iz tujine uvoženi svetovalci.
-Agencija za trg vrednostnih papirjev je zaradi zlorab in posledično prisvajanja denarja ovadila 5 pravnih in sedem fizičnih oseb. Gre za podjetja in ljudi okoli Boška Šrota in pivovarne Laško.
-Predsednik nadzornega sveta Interevrope Bruno Korelič predlaga pregon nekdanjega predsednika uprave Andreja Lovšina, ki naj bi s posli v Rusiji podjetje spravil pod vodo, sebe pa na zeleno vejo.
-Poslanci se bodo s preiskovalno komisijo lotili gradnje avtocest. Ivan Zidar naj bi si z njimi napolnil žepe.
Drugi poslanci pa bodo, v drugi preiskovalni komisiji, dokazovali, da je Gregor Golobič s svojimi zvezami in pooblastili pridobival posle za Ultro in s tem tudi zase denarno korist.
-Ministra Miklavčiča bo preganjal Medico inžiniring, ki ni dobil posla na Kliniki za otorinolarigologijo
-na kranjski fakulteti za organizacijske vede skrivajo papirje, iz katerih naj bi bilo razvidno da je poslanec Marinič goljufal pri izpitu iz nemščine

Nabor je tolikšen, da tiste prave črne kronike o zanemarjenih otrocih in nesrečah po svetu, sploh ni treba omenjati.
Vse skupaj res ne kaže na urejeno državo.Vse skupaj kaže na državo, kjer je tam pri koritu, čisto vse mogoče. Vse skupaj kaže na državo, kjer je pravna država na hudi preizkušnji. Že res, da tega ob omenjenih primerih še ne moremo trditi, saj še niso prišli niti do obtožnice, kaj šele do sodišča.
A tudi, če bodo!  Saj ste slišali kako je sodišče pred dnevi vse vpletene v zadevo Orion oprostilo vsake krivde in kako sta dva roparja, ki so ju dobili s plenom in poštarjevo torbo vred, svobodna kot ptička na veji, odkorakala s kranjskega sodišča, ker je preiskovalna sodnica  naredila napako pri preiskavi zločina. Stroške dolgoletnih postopkov bomo poravnali davkoplačevalci. Odškodnino za duševne bolečine obtoženih pa tudi. Če jo bodo ti zahtevali. In konec koncev, zakaj pa je ne bi? Rabote s takimi amaterji in nesposobneži, kot so jih neobsojeni lumpi srečevali med postopki, gotovo načnejo tudi najtrdnejše živce!

Šolstvo je bilo in bo poligon za politične obračune. Vse spremembe, ki smo jih- in jih še bomo – doživeli na tem področju, so bile pogojene s politično voljo in željo. In seveda vsi ,ki so jih predlagali, so trdili, da temu ni tako.

Vse generacije, ki tlačimo tole našo slovensko zemljico, smo te spremembe doživljale na svoji koži. Sama moram prav premisliti kakšni so bili pogoji za vpis v gimnazijo v mojih časih, kakšna je bila moja matura in ali me je kdo kaj vprašal, ko sem se vpisovala na fakulteto. Ker sta kasneje vse to doživljala tudi moja sinova in jaz z njima, včasih že ne vem kaj je bilo v mojih, kaj pa v njunih časih.
Je pa seveda res, da se mi v času, ko sem jaz hodila v šolo ni niti sanjalo kdo je sedel v svetu šole. Verjetno učitelji, verjetno kdo z občine in zelo verjetno so bili vsi politično primerni, se pravi člani edine stranke..
V času, ko se je šolala generacija naših otrok, so se stvari začele spreminjati. Članstvo v stranki ni bil več edini pogoj, začela se je bitka za vsto cerkve v osnovne šole. Čisto ni uspelo, malo pa je. Razumljivo, cerkev je vedno vleklo v šole. Dokler bo lahko mesila mlade duše- tako ali drugače - bo ne le preživela, ampak tudi zelo dobro živela. Danes ustanavlja svoje zasebne šole in poskuša vanje pritegniti čim več učencev in čim več državnega denarja, pa čeprav je po denacionalizaciji tako bogata, da bi z lahkoto lahko te svoje šole financirala v celoti in le s 15-timi odstotki. 85 odstotkov namreč primakne država.
A tisto, kar se mi zdi v razpravah ob noveli zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja pomembnejše, je sestava svetov šol. To, da so bili v prejšnjem zakonu v svetu manjšina, je učiteljski ceh še dodatno potisnilo v kot. In to je  slabo. Če naj šola bo dobra, če naj bo okolje, kjer se otroci ne učijo le matematike ampak tudi sobivanja in socialnih veščin, morajo za katedrom stati spoštovani ljudje. Tega spoštovanja pa danes v šolah ni veliko. Gotovo tudi zaradi dolgoletne negativne selekcije pri odločanju za ta poklic, gotovo zato, ker so med njimi tudi taki, ki svoje obveznosti odpikajo in se veselijo dolgih in večkratnih kratkih počitnic, gotovo tudi  zato, ker plača ni posebno razkošna a gotovo tudi zato, ker smo se ne le kot posamezniki temveč tudi kot družba v resnici dolga leta trudili za njihovo razvrednotenje in slab ugled. Ker smo bili nespametni tudi starši. Mnogi še danes ne razumejo kakšno škodo delajo svojim otrokom, če doma na vsa usta razlagajo kakšni cepci so učitelji in, če to svojo omejenost izkazujejo tudi tako, da se pridejo nad učiteljico zdret kar v prisotnosti nadebudnega naraščajnika.
Bolj malo je šol, kjer se ne ubadajo s tožbami, ki jih starši sprožajo proti šoli. Zato, ker si je otrok pri telovadbi zvil gleženj, zato, ker ga je sošolec ugriznil, zato, ker malica ni prava, zato, ker so otroka v šoli v naravi gnali v hrib in podobno.
In bolj malo je ravnateljev, ki  ne počepnejo takoj, ko se kakšna takšna grožnja pojavi. Šola namreč za dolgotrajne spore in odškodnine nima denarja.
Če učiteljev ne ceni družba, jih ne cenijo niti posamezniki. Če jih ne cenijo starši, jih tudi otroci ne bodo.
In zato si mislim, da je kar prav, da so v svetih šol ponovno dobijo veljavo. Seveda pa to še zdaleč ni dovolj za povrnitev nekdanje vloge in ugleda. A res je, da za to učitelj več v svetu šole, ne bo dovolj.

Vse se vrti okoli denarja. Včeraj smo slišali kar nekaj številk. In vsaka je bila po svoje zelo povedna. Marsikatera nam je ostala v spominu. In pri nekaterih smo ostali mnogi pozabili zapreti usta…

Gotovo še danes ne morete verjeti, da ste prav slišali kako lahko stečajni upravitelj za dva stečaja pokasira  več kot 600 tisoč evrov bruto. Bo sicer moral plačati davek, a še vedno mu bo ostalo dovolj, da si bo zgradil kakšno manjšo hišico. Da je vse skupaj še bolj neverjetno, mu je nagrado dodelilo sodišče. Minister Zalar je rekel, da bo naredil red. Ne prvič. Očitno ob dvomljivo sposobnih in izjemno plačanih menedžerjih, z zlatom nagrajevanih svetovalcih, dobivamo še neverjetno dragocene stečajne upravitelje.
Druga številka, ki vas je morda tudi malo presenetila so kazni, ki so jih zaradi usklajenega delovanja pri dvigu cen, dobili slovenski elektrodistributerji. Okoli 8 milijonov bodo morali vsi skupaj plačati. Lahko bi bili navdušeni, ker se bo za toliko obogatil povsem obubožani proračun. Če! Če ne bi vedeli, da bomo te kazni s ceno elektrike plačali  uporabniki. Skratka, najprej so nas obrali, ker so se tako lepo dogovorili o višji ceni elektrike, zdaj nas bodo pa zato, da bodo lahko plačali kazen za to početje.
In zdaj še tista ključna številka ob kateri zaboli. 120 tisoč  socialno najbolj ogroženih državljanov bo dobilo enkratno denarno pomoč. Od 80 do 150 evrov. Pa še to bodo dobili le tisti, ki imajo povprečno manj kot dobrih 300 evrov.
Priznam, da si ne znam predstavljati kako je mogoče preživeti s 300 evri. A tisto  kar je pri vsem skupaj res naravnost nedostojno je to, da je med temi, ki bodo dobili to enkratno pomoč tudi veliko tistih, ki delajo, a so njihove plače tako mizerne, da ne presegajo cenzusa. Ne bi rada ponovno po nemarnem omenjala  nesrečne tovarne, a v Muri je že tako.
Ob tem razmišljanju se mi ponovno postavlja vprašanje ali je res dobro in prav ohranjati delavna mesta kjer celo takrat, ko delo je, ni mogoče zaslužiti za preživetje. Je to perspektiva države in delavcev? Je to tisto, zaradi česar sindikalisti, župani in poslanci  poskušajo vse, da bi Mura obstala?  Mar ne bi bilo bolje pritiskati na državo zato, da bi v tistih krajih vzpodbudila  nove projekte, ki bodo tudi dolgoročno in ne le od ene do druge državne subvencije, delavcem vendarle zagotavljali dostojno preživetje. Bodisi z obdelovanjem zdaj  zaraščenih polj, v novih obrtno industrijskih conah ali pa v tekstilnih obratih, z  vodstvom, ki bi znalo izpeljati konkurenčno proizvodnjo.Vse evropske tekstilne tovarne tudi ne šivajo na Kitajskem. Če pa že, imajo doma vsaj tiste najbolj ustvarjalne oddelke, ki končnemu izdelku dajo visoko dodano vrednost.
Sedanja podoba je res črna. A dokler je v razmisleku Prekmurcev subvencija edini cilj, svetlejša ne bo. Res ne vem, čemu služi medijsko dolivanje olja na ogenj, ki je že opekel tako veliko ničesar krivih delavcev.
Ko je v začetku 90-tih pokleknil industrijski Maribor, se je tudi zdelo,da se nikoli več ne bo pobral. Pa se je. Tudi Prekmurje se bo. Najverjetneje pa nikoli več z Muro.

Na predvečer obletnice pokola v Srebrenici, so ga »sneli« z vlaka. Zaradi Šengenske meje, so vedeli, da je na vlaku človek, ki bi lahko bil nevaren. Pri sebi je imel pet bomb. Josip Zagajski jih je v Slovenijo nosil zato, da bi slovenskim politikom na svoj način povedal, da s Hrvati ni šale.

Nikoli ne bomo izvedeli kaj natančno se je pletlo v glavi hrvaškega veterana. Tudi tega ne, ali je čisto zares imel namen bombe aktivirati pred slovenskim parlamentom. A že to, da je eno poskusil na sami policijski postaji, govori o tem, da je bil njegov namen resen.
Josip Zagajski se je slovenskih politikov lotil zato, ker verjame, da so na poti njegovi državi. Tisti,ki so jo on in njegovi soborci z velikimi žrtvami izborili v zadnji vojni.
Po dokaze ni treba daleč. Sanader je odstopil zato, ker Slovenija blokira tako zelo želeni vstop Hrvaške v EU. Vse bi bilo lažje, če bi že bili tam, si verjetno mislijo mnogi Hrvati, mnogi državljani ene najbolj zadolženih držav v Evropi. Dobili bi pomoč, dobili bi subvencije, Evropa bi financirala nov investicijski zagon, Evropa bi poskrbela za nova delovna mesta, Evropa bi….. in tako dalje in tako naprej. Pa saj se tudi sami še spomnimo idealiziranih obetov izpred nekaj let.
Politiki so najhujši strup na tem svetu. Delujejo hitro, učinkovito in na velike množice. Bolj so učinkoviti in morilski kot vsi vojni strupi, ki so si jih kemiki izmislili do sedaj. Potrebujete kak boljši dokaz kot je Balkan. Ali, če hočete, potrebujete kak boljši dokaz kot je Srebrenica.Zaradi političnih interesov- domačih in vsesvetovnih- je umrlo 8 tisoč Bošnjakov.
In ni težko razumeti vojnega veterana, ki vse to ve, ki je vse to doživljal na svoji koži, da se je v njegovi- verjetno res bolni – glavi porodila zamisel o končni rešitvi.
Kajti iz ust politkov, naših in sosedovih, je v minulem letu slišal marsikaj. Predvsem pa to, da so krivi oni drugi. Da ne bodo odstopili niti za centimeter. Kar so državljani obeh držav glasno pozdravili. Vsak pač svoje.
Obe politiki sta se ujeli v past. Sodeč po mnenju poznavalcev evropske politike- recimo, da so to evropski poslanci,ki so se po prvem mandatu vrnili domov-  si je Slovenija z blokado, poslala strel v koleno. Saj morda bo spet shodila, a šepala bo še dolgo.Nismo si pridobili ugleda, pridobili smo si status povzročiteljice težav.
In hrvaški politiki, ki so očitno boljši diplomati, so to znali izkoristiti. In mediji so njihov gnev odločno prelivali v srca takih kot je Zagajski.
Ne vem ali Pahor in Kosorjeva mislita resno, ko obljubljata iskanje rešitve. Ne vem, kje bi jo lahko našla. Če želita obe politiki svojima narodoma dobro, bosta dogovor o meji  -uradno ali pa tudi ne- zamaknili za desetletje ali dve. Ko tisti, ki se zdaj najbolj repenčijo, ne bodo več v prvih vrstah. Kako bo Slovenija izpeljala deblokado, mi ni jasno. Predvsem zato ne, ker ga ni nacionalnega interesa, ki bi  zagovornike principa« čim slabše, tem bolje« prisilil v racionalni razmislek. Se mi pa tisti, ki bodo zdaj pihali kašo, nič ne smilijo. Saj so jo tudi kuhali.
A bombaš iz vlaka ima gotovo somišljenike. Čim dlje bodo politiki zastrupljali naroda, več jih bo.