Majda Juvan

Recesija je zdaj uradno potrjena. Zdaj jo bodo pač morali sprejeti tudi tam, kjer so se do sedaj delali, da je ni, oziroma- bolj točno-  so mislili, da se njih ne tiče. Prvi tovrstni signal je prišel iz brežiške bolnišnice. Gre za ustanovo, ki jo je domala vsak zdravstveni minister želel ukiniti ali pa vsaj temeljito prestrukturirati. Brežičani se nikoli niso dali in so v obrambo svoje bolnice vedno poslali vso artilerijo. Od politikov, gospodarstvenikov, do državljanske nepokorščine.

A kot kaže je recesija naredila svoje. Ker denarja ni, bi se kaj lahko zgodilo, da se to pot ne bi mogli obraniti. In  na zboru delavcev so sprejeli  ukrep, da si bodo vsi zaposleni znižali plače za 5 odstotkov. Ni veliko, a za dejavnost, kjer so si v zadnjih letih plače le dvigovali- zdravniki daleč najbolj- je  to novica. Morda celo obet, da so v javnem sektorju počasi le začeli dojemati, da smo vsi skupaj v istem čolnu. Če pada bruto družbeni produkt, pada vsem, ne le delavcem v neposredni proizvodnji. In morda je to celo obet, da  se tudi zaposleni v tem sektorju začenjajo zavedati, da poslabšanje razmer ne bo zadelo le bolnikov, ampak tudi njih same. Vsakršna drugačna pričakovanja, morda celo obljube so politične floskule, ki jih bo najbolje preslišati.
Saj nekaj podobnega velja tudi za preostali del javnega sektorja in uprave. Je pa res, da toliko kot zdravniški ceh, tam nihče ni izplenil. Pa tudi podjetništva s katerim si lahko posamezniki ob redni službi dohodke še podvojijo ali potrojijo, v šolstvu, policiji, vojski, na primer, ni.
Jesen bo gotovo pestra. Takrat  bo že povsem jasno kako globoko smo zdrsnili.  In treba bo ukrepati precej bolj odločno kot sedaj. In to na področjih, kjer smo vsi občutljivi. Dokler so prizadeti le najšibkejši, se nam zdi, da bo šlo. Saj jim bomo pomagali! A v jeseni gotovo pridemo vsi na vrsto!
Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja bodo gotovo na tapeti. Če  bodo tudi po spremembi med njimi obstali  nenujni zdravstveni prevozi, zdraviliška zdravljenja, posmrtnine, podvajanja preiskav, nepregledno predpisovanje gore zdravil, vse bolniške takšne in tako kot so sedaj, se nam slabo piše. Zmanjkalo bo za tisto, česar si nihče med nami ne more kupiti sam. Drage posege, drage terapije, drage intenzivne hospitalizacije. Si to žalimo? Jaz gotovo ne.
In pokojninski sistem! Kaj je lažje kot s polnim žepom hoditi po Sloveniji in razlagati kako se bodo pokojnine polovici slovenskim upokojencem, ki komajda držijo glavo nad vodo, povišale? Saj smo bogata družba, to bomo pa ja zmogli, pravijo v Desusu, pa v sindikatih in v zvezi upokojencev! In upokojitvene starosti tudi ne bomo povišali. Mi ne! Nam ni treba!
Najkasneje v jeseni bo prišel čas za streznitev. Če bo ta takšna, da bo naložila le mladim generacijam, se nam slabo piše. Pa saj niso nori, da bi delali le za druge in za svoja stara leta. Tudi oni imajo pravico živeti tukaj in zdaj. Vsak zamujen dan za reformo, se nam bo otepal.