Majda Juvan

Vsi smo veseli, da so za nami. Evropske volitve namreč. Stranke, ki jim je bilo škoda denarja za kampanije, kandidati, ki so vdano hodili iz studia v studio , iz vasi v vas in novinarji, ki tudi nismo več vedeli kaj bi koga še vprašali, da bi bilo vsaj malo podobno evropskim temam a, da bi – na drugi strani- povedano našlo vsaj kakšnega poslušalca ali gledalca. Težka je tale evropska, prav zares…

Rezultati so pričakovani. Kot smo se že navadili, so zmagale vse stranke. Le SLS in SNS nista. Prvi so priznali katastrofo, Jelinčič pa je povedal, da smo volivci pač bedaki.
Nasploh so strankarski prvaki poskušali vse skupaj  uporabiti predvsem za domačo rabo.
Janša je zmagal, ker je dobil največ glasov, Pahor pa, ker je glede na razmere dobil več kot bi sploh smel upati.
Ostali- recimo jim zmagovalci – so morali najti drugačno tolažbo. Še najbolj pristna je bila v stranki Zares, kjer je Vajgla skoraj gotovo rešila nenormalno pogromaško in medijsko razpihovana afera Golobič. Ne dvomim, da so ga odšli volit mnogi, ki bi sicer obsedeli doma. Leve stranke pač nimajo prav posebno prizadevnega volilnega telesa.
Če bi LDS kandidirala koga drugega in ne Jelka Kacina, bi tudi ne slavila tako prepričljivo. Katarina Kresal to ve. In širok nasmeh je bil namenjen kameram.
Veselje Nove Slovenije je bilo glasno, a v resnici  ne pomeni odrešitve za stranko, ki je postala »one man band«. Peterle bi stranko morda lahko rešil, če bi ostal doma, tako pa za vrnitev na politično prizorišče NSI nima skoraj nobenih možnosti.
Ob teh dejstvih je tudi vse tisto preračunavanje med levimi in desnimi, po katerem imajo eni štiri, drugi pa tri glasove, precej manj pomembno.Celo več! Glede na to, da odhajajo v Bruselj nekateri  karizmatični politiki, to za stranke na državnozborskih volitvah čez tri leta, ne bo nujno dobro. Odsotnost Milana Zvera, ki je eden redkih  iz SDS-a, ki zmore spregovoriti tako levim kot desnim, se utegne Janši celo maščevati. Nova Slovenija je na zadnjih volitvah že ugotovila kaj pomeni, biti brez vsem sprejemljivega Peterleta. Z Jelkom Kacinom bi Kresalova sicer težko vozila, a ljudje ga vendarle prepoznavajo kot zagrizenega  LDS-ovca in ga kot takega tudi volijo.
Zares ima kar nekaj zelo prepoznavnih članov. Vajgla bodo lahko pogrešili. A v stranki morajo tako ali tako razrešiti še nekaj bolj ključnih vprašanj. Vsa so povezana z usodo Gregorja Golobiča. To, da je prikrival je velik greh, priznanje pa je med slovenskimi politiki redka vrlina.
A pustimo to skrb Borutu Pahorju. On bo tisti, ki jo bo skupaj z Golobičem moral pretehtati. In prepričana sem, da je tisti hip, ko je zapustil tiskovno središče, tudi že pozabil na evropske volitve. Domače teme so mnogo usodnejše.