Majda Juvan

Ena od značilnosti današnjega časa je tudi obveščenost. Nič se ne more zgoditi, da o tem ne bi danes ali jutri že pisali časopisi in poročali na televiziji. In, ko se takole po truda polnem  dnevu zleknemo pred televizor in upamo na miren večer, se šele začne. Bolj redki večerna poročila  preživijo brez povišanega pritiska.

Vinjete. Minister se brani.Vse smo naredili, da bi bili oni v Bruslju zadovoljni, a ni nujno, da bo dovolj. Po Sloveniji se hočejo voziti  še ceneje. A ne gre, saj potrebujemo denar za povračilo dolgov.Vinjete  so bile pač napačna rešitev.
Nasproti mu sedi prvak opozicije Janez Janša. Z viška mu deli levite. Mi smo poskrbeli zato, da se naši ljudje vozijo poceni, vi pa zdaj klečeplazite v Bruslju. Sramota! Na referendum bomo šli!
Mi pa doma, pred televizorji. Pred manj kot letom je lansiral sistem za katerega se je vedelo, da bo pokopal  gradnjo naših cest in za nekaj generacij naprej zadolžil naše potomce, danes pa pametuje, kot, da ga sploh ne bi bilo poleg! Niti enega odgovora na vprašanje kje vzeti denar, kako se umestiti v evropski pravni red nima, a na referendum bo pa veeno šel. Ve, da na oni stani ekrana sedijo ovce, ki se bodo odzvale na vsako blejanje!
Mercator. Z žegnom in dejavno asistenco Janeza Janše so si ga razdelili. Z namenom. Kar dva ključna človeka takratnega mešetarjenja Šrot in Bavčar, sta danes v škripcih. Njuna tajkunska kariera visi na nitki. Prodajata, da bi lahko poplačala kredite. Istrabenzov del Mercatorja je že v rokah Uni Credita, Šrotov Infond holding naj bi ga  isti banki prodal danes ali jutri. Italijani bi tako dobili tretjino najboljšega soseda. Banka bi bila le vmesni člen, na koncu bi Mercator pristal v rokah italijanske trgovske verige. Skratka, najboljši sosed, bi postal le še sosed. Z zelo pomembnim deležem bi ga iz sosednje države upravljali Italijani. In ne pozabimo, vir vsega zla je bilo politično mešetarjenje. Slovensko predelovalno industrijo bomo pač reševali davkoplačevalci.
Hrvaško-slovenska meja. Jara kača. Vsakokratna izraba problema za domače politične cilje. Pred volitvami je retoriko zaostril tudi Pahor. Svetovalci so mu očitno zagotovili, da se bo z nekaj kvadratnimi metri zemlje in škafom vode sredi zaliva ubadala vsa Evropa. Pa se ne. Siti so nas in Hrvatov. Balkancev. Le kaj bi radi? Naj bodo srečni, da sploh smejo v tako imenitno druščino! In kaj zdaj? Kaj storiti, če Hrvati ne bodo popustili? Razen medsebojnega obmetavanja levih in desnih, kakšnega koristnega nasveta ni. Kot otrok, ki polomi igračo potem pa čaka, kdo mu jo bo popravil!
Morda pa bi res že bil čas, da bi nekdo izračunal koliko nas davkoplačevalce vsa ta neodgovornost, morda tudi nesposobnost stane.Koliko nas stanejo politiki brez znanja in vizije in, kar je še huje, brez morale in odgovornosti. Politiki, ki jim je edini cilj poguba nasprotnika in zmaga na naslednjih volitvah. Milijonske izgube in stroški pa le kolateralna škoda, ki ob njihovih osebnih epohalnih zmagah, ni niti omembe vredna.
Naivno kaj? Saj vem, a ne bi bilo slabo, če bi se dalo. Morda bi jih pa le bilo vsaj malo sram! Njih in volivce.