Majda Juvan

No, tam čisto blizu mojega doma so v rekordnem času, očitno brez večjih zapletov, na zemljišču, kjer so pred tem kmetje imeli travnike in njive, zgradili imenitno golf igrišče. Ob pomoči evropskih sredstev. Si mislim, da jih za stanovanjsko gradnjo ni mogoče dobiti, saj tam za poljanami po katerih se zdaj vozijo imenitni ljudje na imenitnih ekološko sprejemljivih avtomobilčkih, že nekaj let raste stanovanjsko naselje Brezovec. Pa nikakor ne zraste.
S kolesom na golf ne moreš. Torba v kateri so spravljene vse nujno potrebne palice je prevelika in preštorasta.
S kolesom gre človek lahko na izlet ali pa v službo. A potreben je pogum. Praviloma se je trebe voziti po ozkih in prometnih cestah. In občutki so vse prej kot prijetni. Če se ne bi sama pogosto vozila tudi z avtomobilom, bi bila prepričana, da so neprijetni samo za kolesarje. Tako pa vem, da smo drug drugemu napoti. Ne po svoji krivdi. Naši sosedje Avstrijci tako rekoč ob vsaki prometni cesti  posebej zgradijo še kolesarsko pot. Kako jim to uspe? Prepričana sem, da samo zato, ker so se odločili, da cesta  ni končana dokler nima tudi kolesarske poti. Če se ozrete po tej naši lepi Sloveniji boste hitro ugotovili, da je prepredena z makadamskimi potmi, ki bi jih z malo denarja lahko mirno spremenili v kolesarske. In ne bi se bilo potrebno več bati za preživetje na ozkih prometnicah. Tisti, ki se je proti Ljubljani kdaj vozil po nekdanji Nemški cesti, ve o čem govorim.
Poznam mladega očka, ki se je odločil otroka prevažati v kolesarski prikolici. Takšnih vidite pri sosedih  kolikor hočete. Saj so tudi pri nas. A dejstvo je, da jih vsi gledamo po strani. Kako neodgovorno! Kje pa ga bo vozil? Po ozki prometni cesti, mimo smrdljivih izpušnih cevi? Po pločniku, ki je ob enem tudi zasilna kolesarska pot – saj ste opazili te novodobne rešitve, kjer meni nikoli  ni jasno kako jih sploh uporabljati - in kjer lahko vsak hip izza nepregledno visoke  žive meje pripelje avtomobil, ki se nameni ustaviti šele pred voziščem, ne pa tudi pred pločnikom!? Po kolesarski poti, ki  je posejana  s prometnimi znaki, stebri za semafor, celo reklamnimi obvestili, mimo katerih take prikolice na noben način ni mogoče spraviti? Si predstavljate kako bi bilo, če bi se z otroško kolesarsko prikolico znašli pred  podvozom pri tovarni Zmaj v Ljubljani? Bi si jo skupaj s kolesom in otrokom zadegali na ramo?
Ja, prav res, standard in civilizacijsko raven države je mogoče soditi po marsičem. Še najmanj po besedah. Sloveniji dejstvo, da je pri nas očitno mnogo lažje zgraditi  golf igrišče  na kmetijskih površinah kot urediti kakšno kolesarsko stezo ni v čast.
Da vse skupaj kaj pove tudi o EU, ki tako golf igrišče podpre tudi s svojimi- beri našimi - sredstvi, je pa tudi zelo res.

Za mnoge je bilo včerajšnje televizijsko soočenje ministra za zdravje, ortopeda in predstavnice civilnega združenja več kot povedno. Vsi trije so govorili brez argumentov.
Že sedaj je jasno, da se bo vsa debata o zdravstveni dejavnosti vrtela okoli zasebnih ambulant. Zdravniki - to je povsem jasno - se temu delu ne želijo odreči.  V Sloveniji je še vedno dovolj ljudi, ki lahko plačajo 50 evrov za en obisk pri zasebniku. Iz izjav ortopeda in predsednice Zdravniške zbornice je bilo jasno, da se bodo spremembam uprli z vsemi sredstvi. Tudi na Ustavno sodišče bodo šli, če bo treba. Prepričani so, da človek v svojem prostem času pač lahko počne kar želi. Kar preprosto ni res. In je zelo odvisno od pogodbe o zaposlitvi. Si predstavljate, da bi razvojni inženir dopoldne delal  v matičnem podjetju, popoldne pa bi rešitve izpeljal pri konkurenci? Da bi direktor dopoldne vodil eno firmo, popoldne pa bi za dobro plačilo  posle speljeval h konkurenci! Da bi  ravnatelj dopoldne poskusil na vsak način pridobiti dovolj učencev za svojo šolo, popoldne pa bi istim svetoval vpis v zasebno šolo. Za lep denar seveda! Kako je s sodniki vemo.  Sicer je čisto mogoče, da kdo od prej omenjenih kakšne podobne nečednosti celo počne, a gotovo to počene na črno, ne pa z žegnom zakonodajalca, delodajalca in celo plačnika - se pravi davkoplačevalcev. Razlika je velika. V prvem  primeru si, če te dobijo, za malopridnost kaznovan, v drugem pa spoštovan in nagrajevan.
Tisto kar je bilo v omenjenem pogovoru zaskrbljujoče pa je bil vtis, da v te rešitve niti minister sam ne verjame. Kot, da mu je škoda časa za razlago. Slišali smo le, da  ne bo dovolil  mešanja zasebnega in javnega in, da to ne bo podaljšalo čakalnih vrst.
V zdravstvu se obračajo veliki denarji. Pri zasebnikih smo menda lani samo v ljubljanski regiji pustili 400 milijonov evrov. Gotovo ne zato, ker ne bi vedeli kam z denarjem. Dejstvo je, da nas v te obiske sili javni zdravstveni sistem, ki je namenoma – ali pač zaradi popolne neorganiziranosti- vedno težje dostopen. Pri čemer- to je pač treba poudariti - zdravnikov in zavarovancev ni nič manj ali več kot pred desetletjem!? In zasebnik je privlačen ravno zaradi tega, kar vsi vpleteni zanikajo. Plačaš pregled pri zasebniku in, če se izkaže, da potrebuješ takojšnji poseg ali zahtevno diagnostiko, boš te - preko siceršnje vrste v javnem sektorju- tudi deležen. Kdo pa bi zdravniku plačal 50 ali nekajkrat 50 evror samo zato, da bi mu ta rekel naj gre na polikliniko in se tam postavi v običajno vrsto?  Saj nismo otroci, neumni pa tudi ne!
Čeprav imam občutek, da vsaj v zdravstvu z nami ravnajo kot, da smo. Minister, ki nas prepričuje, da bo že nekako tako, da bo vse prav in dobro in zdravnik, ki nam med vrsticami pripoveduje, da bo, če ne bo zasebnikov,  hudo, ker bomo potem morali tistim, ki ne bodo več za svoj žep smeli delati popoldne, precej debelejše modre kuverte nositi kar v njihove uradne ambulante.
In to pove tako, kot, da sam ne bi bil eden izmed potencialnih prejemnikov. Kot, da se tudi sam ne bo branil! No, morda pa ga je le malo zaneslo. Gospod doktor je bil sicer videti povsem civiliziran!

Recesija je zdaj uradno potrjena. Zdaj jo bodo pač morali sprejeti tudi tam, kjer so se do sedaj delali, da je ni, oziroma- bolj točno-  so mislili, da se njih ne tiče. Prvi tovrstni signal je prišel iz brežiške bolnišnice. Gre za ustanovo, ki jo je domala vsak zdravstveni minister želel ukiniti ali pa vsaj temeljito prestrukturirati. Brežičani se nikoli niso dali in so v obrambo svoje bolnice vedno poslali vso artilerijo. Od politikov, gospodarstvenikov, do državljanske nepokorščine.

A kot kaže je recesija naredila svoje. Ker denarja ni, bi se kaj lahko zgodilo, da se to pot ne bi mogli obraniti. In  na zboru delavcev so sprejeli  ukrep, da si bodo vsi zaposleni znižali plače za 5 odstotkov. Ni veliko, a za dejavnost, kjer so si v zadnjih letih plače le dvigovali- zdravniki daleč najbolj- je  to novica. Morda celo obet, da so v javnem sektorju počasi le začeli dojemati, da smo vsi skupaj v istem čolnu. Če pada bruto družbeni produkt, pada vsem, ne le delavcem v neposredni proizvodnji. In morda je to celo obet, da  se tudi zaposleni v tem sektorju začenjajo zavedati, da poslabšanje razmer ne bo zadelo le bolnikov, ampak tudi njih same. Vsakršna drugačna pričakovanja, morda celo obljube so politične floskule, ki jih bo najbolje preslišati.
Saj nekaj podobnega velja tudi za preostali del javnega sektorja in uprave. Je pa res, da toliko kot zdravniški ceh, tam nihče ni izplenil. Pa tudi podjetništva s katerim si lahko posamezniki ob redni službi dohodke še podvojijo ali potrojijo, v šolstvu, policiji, vojski, na primer, ni.
Jesen bo gotovo pestra. Takrat  bo že povsem jasno kako globoko smo zdrsnili.  In treba bo ukrepati precej bolj odločno kot sedaj. In to na področjih, kjer smo vsi občutljivi. Dokler so prizadeti le najšibkejši, se nam zdi, da bo šlo. Saj jim bomo pomagali! A v jeseni gotovo pridemo vsi na vrsto!
Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja bodo gotovo na tapeti. Če  bodo tudi po spremembi med njimi obstali  nenujni zdravstveni prevozi, zdraviliška zdravljenja, posmrtnine, podvajanja preiskav, nepregledno predpisovanje gore zdravil, vse bolniške takšne in tako kot so sedaj, se nam slabo piše. Zmanjkalo bo za tisto, česar si nihče med nami ne more kupiti sam. Drage posege, drage terapije, drage intenzivne hospitalizacije. Si to žalimo? Jaz gotovo ne.
In pokojninski sistem! Kaj je lažje kot s polnim žepom hoditi po Sloveniji in razlagati kako se bodo pokojnine polovici slovenskim upokojencem, ki komajda držijo glavo nad vodo, povišale? Saj smo bogata družba, to bomo pa ja zmogli, pravijo v Desusu, pa v sindikatih in v zvezi upokojencev! In upokojitvene starosti tudi ne bomo povišali. Mi ne! Nam ni treba!
Najkasneje v jeseni bo prišel čas za streznitev. Če bo ta takšna, da bo naložila le mladim generacijam, se nam slabo piše. Pa saj niso nori, da bi delali le za druge in za svoja stara leta. Tudi oni imajo pravico živeti tukaj in zdaj. Vsak zamujen dan za reformo, se nam bo otepal.

Zdaj, ko so volitve mimo, zdaj, ko vsaj sami pri sebi  tudi v strankah že vedo, kako jim je v resnici šlo, se lahko lotimo tudi drugih tem. Ena od tistih, ki gotovo zbuja velike dvome v to, da živimo v pravem času, na pravem palnetu in pod okriljem prave  povezave, je tudi zelena trgatev. V teh dneh se je je lotilo nekaj več kot sto slovenkih vinogradnikov.

Saj mi verjetno ni potrebno posebej povedati, a bom vseeno. V šolo - od vrtca do diplome - sem hodila še v prejšnji državi. V sistemu, ki mu bom večno priznavala, da nam je otrokom  dal občutek relativne enakosti in vere v svetlo prihodnost. Odrasli, ki so morda že dvomili, pa so bili toliko pametni, da nas s svojimi strahovi niso zastrupljali.
Verjetno je bilo pri zgodovini. Ali pa pri naravi in družbi. Učiteljica nam je risala temačno podobo imperializma in pogoltnega kapitalizma. Da bi nam otrokom, pokvarjenost tistega sveta,  približala, je povedala zgodbo o ameriških veleposestnikih, ki pšenico, koruzo, kavo in kar je še takega, raje mečejo v morje kot, da bi jo poceni prodali lačnim. Otroci smo zgodbo poslušali z odprtimi usti. Da nekdo uničuje čisto dobro hrano!? Po večini lačni sicer nismo bili, smo pa prihajali iz družin, kjer se je vsako nagnito jabolko skrbno obrezalo in porabilo.
Nauk zgodbe je bil seveda premišljen in časom primeren. Kapitalisti so pokvarjeni, tak sistem nima prav nobenih možnosti. Prava sreča je, da mi živimo v socializmu!
Pa so leta minila. Socializem tudi in dobili smo tisti zavrženi in pokvarjeni kapitalizem. Ko je vstopal na velika vrata tudi v naše kraje, smo – čeprav ne več otroci - naivno verjeli, da bo naš tak s človeškim obrazom. Zdaj je tu. Obraz pa vedno bolj povampirjen, nič človeški, vedno bolj satanski se zdi.
Enim gre zelo dobro, drugi so obstali zadaj in ob strani. Pač kapitalizmu primerno.
Ko sem prvič slišala, sem mislila, da sem slišala narobe. Zdaj vem, da je res. Zelena trgatev. Kmetijsko ministrstvo bo vinogradnikom, ki bodo še v tem tednu potrgali zelene grozde in s tem zmanjšali presežke, plačalo  300 tisoč evrov. Toliko jim je v ta namen namenila EU. In kakšnih sto jih bo to tudi storilo.
In spomin na poučne zgodbe o pokvarjenosti bogatih se je prebudil. Vinogradniki, ki jih vsa slovenska novinarska, politična in gospodarska nomenklatura kuje v nebo, ker, da so tako strašansko dobri in sposobni, bodo pridelek uničili zato, da  bodo ohranili ceno vin, ki naj bi bila strašansko dobra, a očitno ne tako, da bi jih lahko prodali.
Ker gre za velike in pomembne vinogradnike, gre najverjetneje za tiste, ki so od  države že dobili tudi subvencijo za ureditev vinogradov. Za sodobno pridelavo. Za kakovost pridelka! In zdaj jih bodo še za njegovo uničenje!
Saj tudi jaz vem, da naši vinogradniki niso nič slabši od vseh, ki živijo od pridelkov in izdelkov. Vsi delajo vse, da bi na trgu dosegli višjo ceno. V Gorenju izdelajo manj hladilnikov, peki pečejo manj kruha, piščance pobijajo že pri osmih tednih. A se mi vseeno upira.
Vedno bolj mi je jasno zakaj je na svetu milijarda lačnih, medtem, ko pridelamo hrane kar za 12 milijard ljudi. Pa nas je šele okoli 7.
Če mene vprašate, je zelena trgatev neetična in nemoralna. Pa naj bi naredili sok, če se že vino ne prodaja!

Vsi smo veseli, da so za nami. Evropske volitve namreč. Stranke, ki jim je bilo škoda denarja za kampanije, kandidati, ki so vdano hodili iz studia v studio , iz vasi v vas in novinarji, ki tudi nismo več vedeli kaj bi koga še vprašali, da bi bilo vsaj malo podobno evropskim temam a, da bi – na drugi strani- povedano našlo vsaj kakšnega poslušalca ali gledalca. Težka je tale evropska, prav zares…

Rezultati so pričakovani. Kot smo se že navadili, so zmagale vse stranke. Le SLS in SNS nista. Prvi so priznali katastrofo, Jelinčič pa je povedal, da smo volivci pač bedaki.
Nasploh so strankarski prvaki poskušali vse skupaj  uporabiti predvsem za domačo rabo.
Janša je zmagal, ker je dobil največ glasov, Pahor pa, ker je glede na razmere dobil več kot bi sploh smel upati.
Ostali- recimo jim zmagovalci – so morali najti drugačno tolažbo. Še najbolj pristna je bila v stranki Zares, kjer je Vajgla skoraj gotovo rešila nenormalno pogromaško in medijsko razpihovana afera Golobič. Ne dvomim, da so ga odšli volit mnogi, ki bi sicer obsedeli doma. Leve stranke pač nimajo prav posebno prizadevnega volilnega telesa.
Če bi LDS kandidirala koga drugega in ne Jelka Kacina, bi tudi ne slavila tako prepričljivo. Katarina Kresal to ve. In širok nasmeh je bil namenjen kameram.
Veselje Nove Slovenije je bilo glasno, a v resnici  ne pomeni odrešitve za stranko, ki je postala »one man band«. Peterle bi stranko morda lahko rešil, če bi ostal doma, tako pa za vrnitev na politično prizorišče NSI nima skoraj nobenih možnosti.
Ob teh dejstvih je tudi vse tisto preračunavanje med levimi in desnimi, po katerem imajo eni štiri, drugi pa tri glasove, precej manj pomembno.Celo več! Glede na to, da odhajajo v Bruselj nekateri  karizmatični politiki, to za stranke na državnozborskih volitvah čez tri leta, ne bo nujno dobro. Odsotnost Milana Zvera, ki je eden redkih  iz SDS-a, ki zmore spregovoriti tako levim kot desnim, se utegne Janši celo maščevati. Nova Slovenija je na zadnjih volitvah že ugotovila kaj pomeni, biti brez vsem sprejemljivega Peterleta. Z Jelkom Kacinom bi Kresalova sicer težko vozila, a ljudje ga vendarle prepoznavajo kot zagrizenega  LDS-ovca in ga kot takega tudi volijo.
Zares ima kar nekaj zelo prepoznavnih članov. Vajgla bodo lahko pogrešili. A v stranki morajo tako ali tako razrešiti še nekaj bolj ključnih vprašanj. Vsa so povezana z usodo Gregorja Golobiča. To, da je prikrival je velik greh, priznanje pa je med slovenskimi politiki redka vrlina.
A pustimo to skrb Borutu Pahorju. On bo tisti, ki jo bo skupaj z Golobičem moral pretehtati. In prepričana sem, da je tisti hip, ko je zapustil tiskovno središče, tudi že pozabil na evropske volitve. Domače teme so mnogo usodnejše.

V evrospkem parlamnetu je nekaj manj kot 800 poslancev Delajo same pomembne reči. Večina zakonodaje, ki jo potem z velikim pompom sprejemamo doma, je že zamejena z evropsko.Vpliv poslancev je pogojen z velikostjo nacionalnega paketa in z močjo politične skupine, ki ji pripadajo. Slovencev je za zdaj le 7. Za primerjavo Nemcev je skoraj 100.

Poslanci iz malih držav se lahko zanesejo le nase in na svojo prodornost. Pomaga, če kaj veš o temi o kateri teče beseda. Če govorimo o teh, ki so bili poslanci zadnjih pet let, velja omeniti, da je bil Jelko Kacin nepremagljiv, ko je šlo za Balkan, Mojca Drčar Murka pa, ko je beseda tekla o varovanju okolja, zdravja in podobnem. A ni dovolj, da si priden na odboru, še bolj pomembno je, da znaš to obesiti na velik zvon. Za Drčarjevo poznavalci pravijo, da tega ni znala in zato o njenem delu nismo vedeli kaj dosti.
Tudi po novem ne bo nič drugače. Če igraš orglice, hodiš po hiši široko nasmejan, potem te ljudje opazijo.Peterle bi vedel kaj povedati o tem. Če se zadovoljiš z znanostjo in tiščiš nos v fizikalne zakone, potem jih ni veliko, ki bi te razumeli. To dobro ve Romana Jordan Cizelj.
Ve tudi bodoča garnitura. Zanje bo skrbelo okoli 50 tisoč ljudi. Neposredno in posredno. Belgijci so veseli, da imajo sedež EU. Ogromno denarja in delovnih mest jim prinese. Politika je dober posel.
Tudi za poslance. Vsakemu navadnemu smrtniku se zdi možnost, da na leto lahko prihrani nekaj deset tisočakov evrov, privlačna. Doma ni dosti službi, ki bi  to omogočale. Menda so v minulem mandatu nekateri poslanci – ne naši, da ne bo nesporazuma- spali kar po pisarnah. Tako jim je ostala v žepu cela dnevnica. Sploh, če so si od doma prinesli termosko in sendvič. Skorajda 300 evrov. Deset dni v Bruslju, pa je ostalo v žepu 3000 evrov! Ni slabo, mar ne.Nekateri so tudi goljufali. Plačevali so namišljene asistente, na naše stroške hodili na Karibe, na sejo so se le prijavili, potem pa šli na lepše in podobno. A nič od tega seveda ne velja za naše! Bog ne daj!
V minulih dneh mi je bilo dano srečati se z nekaterimi našimi kandidati. Čisto vsakega sem vprašala ali ga Bruselj mika tudi zaradi denarja in vsi, vsi do zadnjega, so mi zagotovili, da jim kaj takega niti na pamet ne pade! Denar, lepo vas prosim, kdo pa lahko ob tako velikem poslanstvu kot je biti poslanec v Evropskem parlamentu sploh pomisli na denar! Ja prav res, saj mi je bilo kar nerodno, ker sem sploh pomislila…
Evropska  unija vsakega njenega državljana stane 19 evrov na mesec. Samo parlament pa 2 evra in pol. Namesto kavice in rogljička. Za nekatere  malo, za druge niti ne!
A tako smo se odločili. Že pred časom. Tudi zato imamo evropske volitve, da tja pošljemo tiste, za katere mislimo, da so tega vredni.

Takole smo zapisali včeraj še preden je Golobič priznal, da je pred javnostjo zavestno prikril lastniški delež v svojem bivšem podjetju :
»Golobič je težka utrdba. Vsi poskusi osebne diskreditacije so se –za zdaj-  klavrno končali. Celo pri nas biti sirota brez prebite pare in vsakršnega imetja, ni človek za katerim bi se zgrinjale prihodnosti željne množice. Tudi volivci ne. Da le ne krade! In nič ne kaže, da Golobič bi.«

In tole zadnje drži tudi danes. V njegovem premoženju, kolikor je že vredno, ni davkoplačevalskega denarja. Celo tisti posli, ki jih je Ultra dobila v javnem sektorju – menda jih je bilo malo, ker je bila pri prejšnji oblasti na črni listi - so bili pridobljeni preko javnega razpisa. Kakršne pač pri nas imamo. Mojega denarja torej ni v Golobičevem žepu. In, ko gre za politike in tiste, ki so ji blizu, mi je to spoznanje vedno v tolažbo. Kajti  najslajši je prav ta denar. Zato, da ga kanaliziraš v svoje žepe, potrebuješ le dobre zveze. To potrjujejo premnoge investicije v zdravstvu, številni sumljivi posli pri cestnih gradnjah, premnoga svetovanja s katerimi si plače popravljajo pravniki in profesorji.
Gregor Golobič je priznal. Za politika, ki je svoj in strankin imidž gradil na novih moralnih standardih in poštenosti, je napaka velika. Katastrofalna. Meni, priznam, povsem nerazumna. Ne glede na to, da je pravno formalno ni, saj je premoženja prijavil Kosovi komisiji.
Nadaljnje poteze so za zdaj neznanka. Premislil bo o vsem, je rekel, O ministrovanju, o predsedovanju stranki, o obstanku v politiki sploh. Ne glede na privoščljivost, ki jo je slutiti tudi v večini odzivov koalicijskih strank, bi njegov umik z vrha stranke, lahko pomenil začetek konca sedanje koalicije. Naj si premier še tako upa, brez Golobiča napadom iz sedanje opozicije ne bo kos.. Tudi zato je včerajšnji Pahorjev nastop za mnoge presenetljiv. Svojega ministra niti z besedico ni vzel v bran.
Skratka vse skupaj se bo morda dobro končalo za kakšno politično opcijo, za Slovenijo pa zagotovo ne. Z marsičem drugim bi se naši politiki morali ubadati v teh časih.
Pa še na nekaj velja spomniti. Afera Golobič se je začela in končala z lažjo. Prva je bila tista o nezavarovanih Ultrinih kreditih, ki jo je javnosti uslužno posredovala nacionalna televizija, druga je bila Golobičeva o deležu v tem podjetju. Prva ne zanima nikogar več. Tisti, ki jo je lansiral, bo zanjo nagrajen. Za drugo bo Golobič nedvomno kaznovan. Pa čeprav je prva taka, da bi zaradi nje lahko avtorja preganjali  na sodišču , druge pa v pravno formalnem smislu sploh ni.
Je pa nekaj vendarle dobro. Če bo ta visoki etično moralni standard za naše politike tudi v prihodnje nenapisan zakon, smo lahko le veseli. Potem se nam res lahko celo zgodi, da bomo kdaj izvedeli tudi kje so končali milijoni iz orožarskih poslov. Če je sploh še kje kdo, ki ima tako čiste roke, da to lahko pove

Slovenci imamo rek, da se samo za dobrim konjem prah dviguje. Če bi sodili po tem reku, jih v naši politiki ni veliko.Dobrih konjev namreč. Le tu in tam je kakšen, ki se pred vsakimi volitvami dobesedno duši v tem imenitnem prahu.

A nekaj takih iskrih vrancev vseeno imamo. Eden od teh je gotovo Janez Janša. Brez njega  Slovenske demokratske stranke ne bi bilo. Je sicer res, da je ta stranka v svoji zgodovini premogla še nekaj članov, ki so dvigovali prah. A očitno je v njej prostor samo za enega pravega žrebca. Pavle Rupar, Ivo Hvalica, tudi Pukšič, so morali oditi.
Sedanji premier Borut Pahor se v tem pogledu z Janšo ne more kosati, poniknil je celo iz LDS-a prebegli Cvikl, ki je nekdaj rad veliko govoril in nastopal, Tone Ropbi hotel biti bolj strokovnjak kot nastopač, a vsem trem bolj kot na strokovnih področjih, uspeva pozornost vzbujati s zasebnim življenjem. Morda se bo kaj z Vlačičem, postavnim, polnokrvnim, morda tudi podjetnim…..A za zdaj  očitno še nikogar ni ogrozil.
V LDS izstopa predsednica. Lepa, mlada, bogata in bistra. Morda se mora za prizanesljivost zahvaliti  slovenskemu tradicionalizmu, kjer z ženskami- vsaj javno- vendarle ravnamo malo bolj v rokavicah. Ali pa morda le ni tako zelo vplivna kot se zdi?
Potem je tu Jelinčič. Brez dvigovanja prahu ga že desetletje in več  ne bi bilo v politiki. S svojimi nastopi, vulgarnostjo in žaljivkami je domala desetini Slovencev pisan na kožo. A preko te meje ne more. In zato ni razloga, da bi ga druge stranke pribijale na križ. In ga ne.
Gregor Golobič pa je druga pesem. On marsikoga ogroža. Dolgo je že poleg, veliko ve. Je izjemen retorik. Puščice nasprotniku bliskovito vrača. Ni naključje, da sta bila z Janezom Drnovškom nepremagljiva.
Gregor Golobič je nasprotnik, ki si ga bojijo tako v opoziciji kot v koaliciji. Tudi zato je tako zelo pogosta tarča. O njegovem zasebnem življenju ne vemo nič. Očitno tam ni mogoče najti kaj zelo pikantnega. In tudi zato njegovi nasprotniki tako vneto brskajo po Ultri, kjer je bil potem, ko je za nekaj let zapustil politiko, v službi. Najnovejša zgodba zadeva njegov lastniški delež v tej družbi. Vse kaže, da tudi iz te afere ne bo kaj dosti, saj naj bi solastništvo, tako kot to zahteva zakon, prijavil pristojnim.
Golobič je težka utrdba. Vsi poskusi osebne diskreditacije so se –za zdaj-  klavrno končali. Ali mu nihče ni kos, ali pa pač- pristaši zarot in afer to neradi priznajo- ni najti česar, kar bi bilo zares dovolj zavrženo. Saj pravzaprav niti ne vem kaj naj bi bilo tako zelo narobe pri tem očitanem lastništvu? Celo pri nas sirota brez prebite pare in vsakršnega imetja, ni človek za katerim bi se zgrinjale prihodnosti željne množice. Tudi volivci ne. Da le ne krade! In nič ne kaže, da Golobič bi.
Zgodba bo –kot so to že povedali v Ultri- po volitvah izzvenela. Sodni epilog bo takrat, ko nikogar več ne bo zanimal.
Ja, tako je pač, prah se dviguje za dobrim konjem in Golobič bi moral tistim, ki  skrbijo, da se ne poleže, reči hvala!

Ena od značilnosti današnjega časa je tudi obveščenost. Nič se ne more zgoditi, da o tem ne bi danes ali jutri že pisali časopisi in poročali na televiziji. In, ko se takole po truda polnem  dnevu zleknemo pred televizor in upamo na miren večer, se šele začne. Bolj redki večerna poročila  preživijo brez povišanega pritiska.

Vinjete. Minister se brani.Vse smo naredili, da bi bili oni v Bruslju zadovoljni, a ni nujno, da bo dovolj. Po Sloveniji se hočejo voziti  še ceneje. A ne gre, saj potrebujemo denar za povračilo dolgov.Vinjete  so bile pač napačna rešitev.
Nasproti mu sedi prvak opozicije Janez Janša. Z viška mu deli levite. Mi smo poskrbeli zato, da se naši ljudje vozijo poceni, vi pa zdaj klečeplazite v Bruslju. Sramota! Na referendum bomo šli!
Mi pa doma, pred televizorji. Pred manj kot letom je lansiral sistem za katerega se je vedelo, da bo pokopal  gradnjo naših cest in za nekaj generacij naprej zadolžil naše potomce, danes pa pametuje, kot, da ga sploh ne bi bilo poleg! Niti enega odgovora na vprašanje kje vzeti denar, kako se umestiti v evropski pravni red nima, a na referendum bo pa veeno šel. Ve, da na oni stani ekrana sedijo ovce, ki se bodo odzvale na vsako blejanje!
Mercator. Z žegnom in dejavno asistenco Janeza Janše so si ga razdelili. Z namenom. Kar dva ključna človeka takratnega mešetarjenja Šrot in Bavčar, sta danes v škripcih. Njuna tajkunska kariera visi na nitki. Prodajata, da bi lahko poplačala kredite. Istrabenzov del Mercatorja je že v rokah Uni Credita, Šrotov Infond holding naj bi ga  isti banki prodal danes ali jutri. Italijani bi tako dobili tretjino najboljšega soseda. Banka bi bila le vmesni člen, na koncu bi Mercator pristal v rokah italijanske trgovske verige. Skratka, najboljši sosed, bi postal le še sosed. Z zelo pomembnim deležem bi ga iz sosednje države upravljali Italijani. In ne pozabimo, vir vsega zla je bilo politično mešetarjenje. Slovensko predelovalno industrijo bomo pač reševali davkoplačevalci.
Hrvaško-slovenska meja. Jara kača. Vsakokratna izraba problema za domače politične cilje. Pred volitvami je retoriko zaostril tudi Pahor. Svetovalci so mu očitno zagotovili, da se bo z nekaj kvadratnimi metri zemlje in škafom vode sredi zaliva ubadala vsa Evropa. Pa se ne. Siti so nas in Hrvatov. Balkancev. Le kaj bi radi? Naj bodo srečni, da sploh smejo v tako imenitno druščino! In kaj zdaj? Kaj storiti, če Hrvati ne bodo popustili? Razen medsebojnega obmetavanja levih in desnih, kakšnega koristnega nasveta ni. Kot otrok, ki polomi igračo potem pa čaka, kdo mu jo bo popravil!
Morda pa bi res že bil čas, da bi nekdo izračunal koliko nas davkoplačevalce vsa ta neodgovornost, morda tudi nesposobnost stane.Koliko nas stanejo politiki brez znanja in vizije in, kar je še huje, brez morale in odgovornosti. Politiki, ki jim je edini cilj poguba nasprotnika in zmaga na naslednjih volitvah. Milijonske izgube in stroški pa le kolateralna škoda, ki ob njihovih osebnih epohalnih zmagah, ni niti omembe vredna.
Naivno kaj? Saj vem, a ne bi bilo slabo, če bi se dalo. Morda bi jih pa le bilo vsaj malo sram! Njih in volivce.

Medtem, ko se stara dama Evropa sooča z demografsko krizo, je globalna podoba sveta povsem nasprotna. Na svetu je je po mnenju demografov že preveč ljudi. Danes nas je 6,8 milijarde, čez 30 let nas bo 9 milijard.. Največja skupina prebivalcev so otroci stari od 0 do 4 leta. Domala 10 odstotkov jih je. Za primerjavo – v Sloveniji malčkov ni niti 5 odstotkov.

Na svetu je podhranjena domala ena milijarda ljudi. Vsak dan zaradi lakote še vedno umre 24 tisoč ljudi, 10 odstotkov otrok ne dočaka petega leta starosti.
Hrane na tem svetu ni premalo. Le porazdeljena ni pravično. To je stara in znana resnica. Ali bo veljala tudi čez desetletja, ko se bo število zemljanov približalo 10-tim milijardam, pa je že vprašanje.
Je odgovor gensko spremenjena hrana? Z odpornimi rastlinami bi lahko z manj  vseh mogočih –cidov ohranili planet in pridelali več. Za pristaše eko gibanj je to bogokletna trditev. Po njihovem bi gensko spremenjeni organizmi povzročili nepopravljivo škodo,  saj bi izrinili cele verige rastlin in živali, ki danes zagotavljajo življenski krogotok na naši obli. Človeku pa bi prinesle nove bolezni o katerih se nam danes niti ne sanja.
Zanimivo je poslušati ankete med navadnimi smrtniki. Takorekoč vsi ostro nasprotujejo gensko spremenjenih organizmom.
Tisto, kar je pri vsem skupaj res zanimiva pa je to, da na vprašanje kaj prinašajo slabega in kaj dobrega, znajo utemeljeno odgovarjati le redki. Iz lastne izkušnje vam povem, da celo mikrobiologi in agronomi, ki z njimi delajo v istih ustanovah a na drugih delovnih področjih, niti v prijateljskih omizjih ne upajo z gotovostjo trditi enega ali drugega.
Na tem svetu je danes zelo malo neodvisnih referenčnih centrov, kjer bi vrhunski raziskovalci lahko delali neodvisno od interesov naročnika te ali one raziskave. In na vprašanje, kaj bo to našo oblo na dolgi rok bolj onesnažilo, ali vsi mogoči -cidi s katerimi polivamo, na vedno več škodljivcev neodporne rastline, ali gensko spremenjeni organizmi, ni pravega odgovora. Tudi zato, ker bodo morala preteči desetletja, da bo teorijo lahko zamenjala empirija. Žal naravi prijazno kmetovanje, kjer lahko paradižnik ščitiš s koprivami, paprike z rabarbaro, krompir pa z bezgovo brozgo, ni odgovor za 10 milijard lačnih ust.
Zakon, ki ga je pred kratkim sprejel naš parlament je omejevalen, pravijo pristaši gensko spremenjenih organizmov, za eko kmete je celo premalo strog. A dejstvo je, da cela Slovenija, zelena in ena najbolj vodnatih dežel pod Alpami, lahko zase pridela le polovico hrane. Ostalo moramo uvažati. In menda, neumni in pogoltni kot smo, vsako leto izgubimo za eno kmetijo obdelovalne zemlje. Kam nas torej pelje prihodnost? Katere rastline bodo tudi v Sloveniji slej kot prej dobile domovinsko pravico? Tiste, ki bodo na čim manjšem koščku zemlje dale največ hrane. Hrana je velik posel. Res verjamete, da je kje kak zakon, ki se lahko upre tem trendom?
In zato bi si jaz želela pametnih pogovorov in pametnih pojasnil o pasteh in prednostih, ki jih prinašajo gensko spremenjeni organizmi. Od današnje demagogije naši potomci ne bodo imeli prav nič!