Majda Juvan

Bili so časi, ko smo verjeli, da direktor ne more biti vsak. Da je za to, da si direktor potrebno veliko vedeti, poznati branžo,  poznati okolje v katerem delaš. Celo v času, ko smo bili vsi tovariši in tovarišice, so bili ti direktorji gospodje.

No, če jih zaradi partijskih knjižic tako ni bilo dovoljeno imenovati, so po spoštovanju, ki so ga v okolju, kjer so delali in praviloma tudi živeli uživali, to zagotovo bili.
Atelšek in Stanič iz Gorenja, Krkin in Hitov Kovačič, Murin Puharič, Kosmina iz Istrabenza, Lavrič iz Uniona, Turnšek iz Laškega, Deželak iz Kolinske…To  so imena- in ne le ta, seveda- ki so z vodenjem podjetij  zaznamovala ne le razvoj tovarn, temveč tudi krajev, kjer so delali. S kombinacijo – danes bi rekli- menedžerskega znanja, z občutkom za ljudi in kraje ter seveda z dobro oporo v takratni politični nomenklaturi, so Sloveniji zagotovili status daleč najbolj razvite jugoslovanske republike. In direktor, kljub vsem grdim rečem, ki jih danes poslušamo na račun takratne politike in časov, ni mogel biti vsak.
No, resnici na ljubo, tudi danes ne more biti. Marsikaj se je spremenilo, marsikaj pa tudi ni. Če za kaj to velja, velja za politično pogojenost menedžerja.. Šele sedaj vidimo kako nerodna reč je demokracija zaradi katere je zelo mogoče, da se barva oblastnikov menja na štiri leta. Zaradi tega po volitvah sledi pogrom povsod tam, kjer lahko država na tak ali drugačen način še vedno deli karte. Tudi zato je potrebno v tistih letih, ki jih imaš, nagrabiti čim več. Ker potem bodo naše zamenjali njihovi.
Je pa v današnjih časih težava, ki je v prejšnji državi oblast ni imela. Če ji je kak direktor le preveč presedel, mu je za vrat poslala partijo, ki je hitro naredila red. Danes, ko že domala dvajset let  sprejemamo zakone, ki naj bi politiki preprečili vpletanje v gospodarstvo, je težje. Tam, kjer se je politika- vsaj na videz- umaknila, je zaživelo podjetništvo. In to takšno, da zdaj ne zaslužnih posameznikov, ne podjetij , ne zaposlenih, brez odločnega posega politike ni mogoče več rešiti.
In zdaj berem bo politika morda ustanovila slabo banko, da bo podržavila lastnino, ki je novodobni, iz politike regrutirani menedžerji, niso uspeli olastniniti in stlačiti v lastne žepe. Verjetno res tudi zato, da jo bodo potem ponovno razdelili. Svojim. Tistim, ki bodo takrat ravno dobili volitve. In krog  se bo ponovno zavrtel. Do naslednje zamenjave na oblasti.
Saj nič ne rečem, a ta učna leta mladih slovenskih politikov in njih menedžerjev, nas drago stanejo. In kar je najhuje, prej bomo omagali davkoplačevalci kot oni. Saj vidite, politiki se vrtijo v krogu, menedžerji pa še to ne. Kar ostajajo. Je treba reči kaj več kot Bavčar?

Zapletom z južno mejo ni videti konca. Idej o tem, kako bi se s sosedi vendarle  lahko dogovorili, pa tudi ne. Menda bo res še najbolj poveden tisti časopisni naslov, ki je zadnje dejanje v tej zgodbi pospremil s trditvijo, da je Slovenija rekla DA zato, da bo na koncu lahko rekla NE!

Ne glede na to, da je po bitki lahko biti general, se mi vedno bolj zdi, da je trenutno ta kostanj prevroč. Prevroč za Slovenijo, prevroč za Hrvaško in prevroč  za Evropsko unijo. Za slednjo sploh. Treba je vedeti, da tam visoki politični uradniki niso nič bolj pametni in nič bolj sposobni kot so naši in sosedovi. Vsi po vrsti se delajo, da vedo kako bodo problem rešili, vsi po vrsti se trudijo narediti vtis, da za njihovimi potezami stoji premišljena strategija in vsi po vrsti blefirajo in kalkulirajo. In vsi kalkulirajo s političnimi dobički. Rehn bi želel nadaljevati  kariero, Češka bi rada kronala predsedovanje, Hrvati so pred volitvami, Pahor pa ta zaplet tudi potrebuje. V koaliciji ni vse tako kot bi moralo biti, pa še v krizi  smo.
A v resnici je meja popularna tema le za skrajneže. In ti so od nje  vsa ta leta tudi največ imeli. Leta in leta so z njo dobivalo volitve. Vsi se še dobro spomnimo, kdo vse je pred, pravočasno postavljenimi  kamerami, zganjal cirkus in padal  na slovensko hrvaški meji.
Vse, ki verjamemo, da ga ni problema, ki ga z dogovorom razsodnih ljudi ne bi bilo mogoče rešiti, seveda zanima, kaj državi, ki sta si za večno usojeni in pripeti ena na drugo, v sedanjih razmerah sploh še lahko naredita.  Naši politiki na videz hladnokrvno zagotavljajo, da imajo vse karte v svojih rokah, saj mimo Ljubljane Hrvaška ne more v Evropo, sosedje pa svoje mirijo z zagotovili, da bodo zdaj, zdaj  po Sloveniji udarili iz Berlina, Pariza in celo iz Washingtona. A oboje deluje le za domačo rabo.
V Sloveniji zelo dobro vemo, da ima Unija kar nekaj mehanizmov s katerimi lahko disciplinira  motečo članico. Najbolj učinkovita  je finančna prisila. Ste videli kako hitro smo uvedli kratkotrajne vinjete?
Slovenska blokada je za EU trenutno morda res le moteča muha, a princip, ko lahko vsakdo zavrne vsakogar, če se tako odloči, bi zavrl vse prihodnje širitve. Si predstavljate kaj bo, ko bo pred vrati Turčija? Ali pa Srbija?
Na drugi strani pa je hrvaškim politikom tudi jasno, da imajo  nedorečene meje z domala vsemi sosedami in še kopico drugih problemov, ki bodo zavrli njihov vstop v EU. In jasno jim je, da je mogoče celo zelo glasne in jasne ukore mednarodne diplomacije, ki naj bi zarohnela nad Slovenijo, tudi mirno preslišati. Pa zelo hudih zanesljivo niti ne bo. Kak namig gotovo, a dejstvo, da  bo Hrvaška  morala dobiti naš Da bo ostalo.
In v resnici me prav zanima kako bodo politiki to godljo rešili. Kako skleniti kompromis potem, ko zaradi domačih političnih razmer Zagreb in Ljubljana trdita, da ta ni možen. Nikoli in nikdar. Niti za centimeter! Le preko trupel!
Si mislim, da si prav s tem zelo razbijajo glavo tako v Ljubljani kot v Zagrebu!

Naše azprave o zdravstvu so nekaj najbolj nerazsodnega in neracionalnega. Tako uporabniki kot izvajalci so vkopani na okopih.  Uporabniki pravic ne damo. Nikoli in nikdar. Izvajalci pa ne svojih plač, privilegijev, dodatkov, dopustov…Nikoli in nikdar. In ni se še rodil minister, ki bi zmogel presekati ta gordijski vozel.

In tudi zato je strah, da se bo nekega dne naš zdravstveni sistem kar sesul, utemeljen. Ne bo se zgodilo z velikim pokom. Tudi, ko nič več ne bo delovalo , bodo tisti, ki jih zelo dobro plačujemo, da bi ohranili sistem vzdržen in učinkovit, trdili, da je vse v najlepšem redu in, da primankljaji, ki bodo presegli 100 ali pa celo 200 milijonov evrov, ne ogrožajo nikogar. Pa to seveda ni res. Nemoč, ki se kaže v zatrjevanju kako je vse pod kontrolo, je napoved najbolj črnega scenarija. In tisti, ki bo hočeš nočeš moral prevzeti odgovornost, je sedanji minister Borut Miklavčič. Situaciji očitno ni dorasel. Čisto vseeno je ali je razlog v politični ujetosti ali v razmerah, ki so že preveč kaotične in neobvladljive.
V preteklosti je bilo narejenih preveč napak. Zdaj vemo, da je ena večjih ločitev dopolnilnega in obveznega zdravstvenega zavarovanja. Danes ga ni resnega analitika, ki se ne bi zavzemal za njuno ponovno združitev. Pred volitvami so to razglašali celo v posameznih stranka. Zavarovanci od te ločenosti nimamo nobene koristi. Samo zavarovalnice jih imajo.A vpliv zavarovalnic je očitno prevelik in nobena koalicija ni bila sposobna spremeniti zakona o zdravstvenem zavarovanju. Pa vsi vemo, da je ob politični volji to mačji kašelj. Zaradi bodočih pokrajin smo spremenili celo Ustavo. Gladko. Pa vemo, da brez pokrajin živimo še danes.
Drugi veliki greh- tudi ta je imel politične botre- je mešanje zasebnega in javnega zdravstva. To se je tako razbohotilo, da se danes  nikomur ne zdi sporno, da zdravniki rade volje delajo dopoldne, popoldne in ponoči. A samo nekaj ur za, že dolgo ne več slabo,  plačo. Nobenega dvoma ni, da trpi redno delo.
Tretja velika napaka so plače. O njih se je prejšnji minister  pogajal tako kot, da je omejitev nebo. Ni naključje, da se Fides v zadnjem času ni oglašal. Zdaj, ko so ponovno na tapeti razkošni dopusti, se zanesljivo bo. In spet bomo poslušali številke. Takšne kot je bila tista včeraj, da specializantka zasluži le 1200 evrov?! O dodatkih dr. Kenda ni rekel nobene.
Kaj mislite koliko zasluži diplomirani inženir v  proizvodnji? Tam kjer se ustvarja dohodek in od koder prihajajo prispevki za družbeno nadgradnjo?  A primerjava je – kakopak – nespodobna!
In na koncu še tisto kar je najhuje. V sedanjih razpravah ni nobene vizije. Čemu se lahko odrečemo in vseeno preživimo? Čemu nikakor ne? Tudi zato poslušamo kako manjkajoči milijoni naših pravic ne bodo okrnili niti za dlako! Lepo vas prosim!
Ali pa ministra, ki razlaga kako bodo vsi, ki bodo pijani povzročili nesrečo zase in za druge zdravljenje plačali iz lastnega žepa. Če gre za hude poškodbe govorimo o več 100 tisoč evrih visokih zneskih! In to pri nas, kjer smo jadikovali, da bi nekaj višje prometne  kazni lahko ogrozile družinski proračun in deco nemarnega voznika!  Le komu koristi takšna demagogija?

Menda ga ni med nami, ki se tu in tam ne bi vprašal kako je mogoče, da navadni smrtniki niti centa ne moremo nezasluženo speljati državi, tisti velikega formata, pa lahko zapravijo milijone, spravijo na kant cele tovarne in stotine delavcev, pa se jim zaradi tega ne skrivi niti las na glavi.

Nekaj let je že tega, ko nisem plačala prometne kazni. Čez nekaj mesecev so mi dolžni znesek z obrestmi vred odtegnili od plače. Brez debate. Normalno, mar ne!
Zdaj že znamenita družina Vovk je  potopila Mip in Pomurko. Za njimi je ostalo za 2 milijona in pol evrov dolgov. Skoraj polovico bo potrebno vrniti v Bruselj. Nemudoma. Hvala bogu za davkoplačevalce! Državi je treba plačati kar je državnega, Evropi  kar je evropskega. Dolg bodo posredno vračali tudi delavci, ki so ostali brez dela in nikoli ne bodo poplačani, ker  kot upniki iz stečajne mase pridejo na vrsto čisto na koncu. To pa pomeni, da verjetno nikoli.Ker lastnik nima denarja, smo slišali!
Neverjetno, v zadnjih mesecih, smo na ekranih nenehno gledali vile, ki so si jih ata, sin in menda še zet postavili v Podutiku pri Ljubljani. Kot se za zelo sposobne poslovneže spodobi, gre za nadstandardne vile. Menda je vsaka vredna dva milijona evrov. In zdaj pravijo, da nimajo denarja za poplačilo dolgov in delavcev?!
Tudi jaz vem, da je večina slovenskih mogočnežev in tajkunov  formalno  revna kot cerkvena miš. Vse kar imajo prepišejo na bližnjo in daljno žlahto. Ali pa spravijo v daljne davčne oaze. Princip je znan. A tisto česar ne morem razumeti, je nemoč države, ki ob neki tako preprosto notarski transakciji ostane brez moči. Saj ne bi bilo potrebno kaj več kot to, da bi kak davčni inšpektor teto ali pa strica katerega od teh mogočnežev povprašal kako sta prišla do nekaj milijonov vredne vile? In kako je z davki, ki sta jih plačala za zaslužke, ki bi bili za tak podvig potrebni?
Naivno? Seveda! Mi imamoosebne podatke, nihče o nikomur ne sme nič vedeti, nihče nikogar ne sme nič vprašati. Zato po socialno pomoč hodijo ljudje z mercedesi, vrtcev tudi tisti s terenci ne plačujejo. Deložacije, ki se menda v zadnjih mesecih množijo, so za neke druge ljudi. Za tiste, ki niso le revni ampak tako butasti, da niti ene najbolj navadne države ne znajo prelisičiti.
Tistim, ki imajo in so butasti samo, ko gre za druge, zase pa so hudičevo pametni, premeteni in pokvarjeni, se kaj takega ne bo nikoli zgodilo. Ti bodo nedotakljivi tudi, ko bodo pod vodo spravili tretjo, četrto ali pa peto firmo. In minister Pogačnik bo še enkrat skomignil z rameni. Kako pa naj ve kaj se bo zgodilo, saj se kaj podobnega še ni?
Čemu že služi pravna država? In zakoni? Da o ministrih, ki naj bi znali razmišljati vsaj od nosa do ust, sploh ne govorimo!
Kar razganja med od jeze!

Si predstavljate kakšna bi bila novodobna slovenska politika, če ne bi bilo opozicije. Bilo bi precej huje kot je bilo v prejšnji stari državi, ko smo imeli absolutno oblast ene same stranke. Je že res, da je njen politični vrh ohranjal neomajno avtoriteto, res pa je tudi da je, čeprav pod njenim nadzorom, znotraj takratne socialistične zveze le bilo slišati  tudi drugačna stališča. Mnoga so se postopoma tudi uveljavila. Če danes ne bi bilo opozicije, bi tisti, ki bi se enkrat prebil na oblast, tam ostal za večno. In o demokraciji ne bi bilo vredno izgubljati besed.

In zato, hvala Bogu, da jo imamo. Opozicijo. Pa čeprav je res, da vse naše opozicije- takrat ko jih ta zavrženi položaj pač doleti- bolj kot na karkoli drugega mislijo le nase in na to, kako lepo bo, ko bo krivica popravljena in bodo spet na oblasti.
Je pa res, da ima opozicija malo orodij za ponovni preboj na vrh.V resnici ima le dve. Prva je neusmiljena kritika tistih, ki so jim oblast nezasluženo prevzeli. Kar koli že oblast naredi, je vredno zgražanja in gnusa. In tako poslušamo:  »Le kako so lahko tako nesposobni? Mi bi recesijo rešili čez noč. Še več, če volivci ne bi bili tako kratkovidni in bi mi ostali na oblasti, je sploh ne bi bilo. Tako kot je ni bilo, dokler smo bili! Penzionisti bi imeli enkrat višje pokojnine, delavci pa plače« « je glasna sedanja opozicija. Zakaj pa ne? Saj opozicija lahko reče kar koli, narediti tako ali tako ne more nič, ker ima večino v parlamentu koalicija. Tako je bilo v prejšnjem mandatu in tako je tudi sedaj.
Druga možnost opozicije pa so skrajna stališča in predlogi, ki jih preprosto ni mogoče prezreti. Za prva je mojster Jelinčič.
Za doneče predloge pa Janez Janša. Niso sicer tako zanesljivi kot Jelinčičeva gromoglasnost, a na kratek rok zaležejo.
Tudi na predlog za drugo republiko in novo ustavo je potrebno gledati v tem kontekstu.
Je pa res, da takšni predlogi kot je ta, kažejo na našo splošno politično nezrelost. Čeprav prve resne napovedi slovenske osamosvojitve letos že odštevajo dvajseto leto, smo  še vedno v pripravnici. Ker so sodniki nekajkrat presodili drugače kot bi Janša želel, jim bomo odvzeli trajni mandat!  Poenostavili bi postopek za predčasne volitve, pokrajine bi ustanovili kar »na mus«. V ustavo bi zapisali še obvezno srednjo šolo?! Hm?!  Ne vem zakaj ne tudi brezplačnih malic in vrtcev?
Skratka ne ravno » kar neki » a blizu temu, vsekakor. Ustava je vendarle temeljni dokument vsake  države. In, če se delamo, da imamo demokracijo, res ne gre, da bi jo pisale politične stranke. Bog ne daj!
Ko so pobudniki za pisanje nove Ustave pred dvajsetimi leti ustanovili  Zbor za  Ustavo, so skupino sestavljali  nazorsko zelo različni ljudje. Od Bučarja, do Bavčarja do Tomšiča. Prvi predsedujoči zboru pa je bil Jožef Školjč, predsednik ene od takratnih oblastnih političnih organizacij. Predvsem pa so bili poleg pravniki, filozofi, misleci v najžlahtnejšem pomenu te besede.
Takšnih danes v aktualni  politiki, žal, ni več. Tudi – ali pa celo predvsem- v opoziciji jih ni. Zato, da bi danes ustavo pisali politični jurišniki, pa ni in ne sme biti nobenega razloga.

Slovenska politika  si bo za presojo Rehnovega predloga vzela še nekaj dni časa. Predlog ,ki ga imajo na mizi, se ne bo spremenil. Morda bo drugačna le njegova razlaga.

Tudi stališča strank se  ne bodo bistveno spremenila. Zmago Jelinčič ga gotovo ne bo podprl. Tudi v Slovenski ljudski stranki bodo ostali zadržani. Janez Janša, ki naj bi se v minulih dneh o njem celo pogovarjal z Ivom Sanaderjem, bo tudi ohranil marsikateri zadržek. Je pač v opoziciji in si to lahko privošči.
Politikom,ki so v koaliciji je dosti težje. Oni morajo ravnati konstruktivno in v duhu dobrososedskih odnosov. Pa še na Bruselj, kjer so več kot očitno že siti balkanskih zdrah, ne smejo pozabiti. A tudi  to še ni najhuje. Najhuje  je ravnati tako, da  bo to dobrohotno razumela tudi najširša domača javnost. Tista javnost, ki je mesece dolgo poslušala kako odločno, da bo Slovenija, ko bo branila svoje meje in predvsem prost dostop na odprto morje.Predvsem pa, da se naši državi ni bati za vse prej omenjeno, saj je vendar članica velike Evropske unije kamor mora Hrvaška šele priti. Zaradi vztrajanja opozicije je Državni zbor sprejel celo  obvezujoče določilo, ki pogajalcem jemlje domala vsakršno možnost za kompromis.
Tako je pač pri nas, kjer je  strankarski prestiž vrednota od katere se ne odstopa. Ne glede na ceno.
Ko gre za spor med dvema stranema je  rešitev lahko le kompromis. Ali je ta , glede na prej omenjeni sklep državnega zbora, možen, je veliko vprašanje.  Za Slovenijo je prost dostop na odprto morje vitalnega pomena. Če tega ne bo, je vse skupaj izgubljanje časa, je bil odkrit in jasen Ivo Vajgl. Po mednarodnem morskem pravu  bo težko. Dobili bi ga le, če bi nam ga Hrvaška tako rekoč odstopila. Tako kot je to storila Francija v primeru Monaca. Pa mislite, da ga bo? V zdajšnjih napetih  razmerah? V pregretem političnem ozračju tako pri njih  kot tudi pri nas? Težko verjetno. Tudi sodno so si nekatere države izborile tak prehod. Nemčija v sporu z Dansko in Nizozemsko, na primer!
Realno gledano, se svet ne bo ustavil četudi  Slovenija  stika z odprtim morjem  ne bi dobila. Tudi tako geografsko  prikrajšane države so na svetu. Imajo morje, nimajo pa stika z odprtim morjem. Pa vseeno živijo, imajo luke in imajo ladje.
Morda pa bi res veljalo z dogovori počakati. Leto ali desetletje. Do takrat bi se glave ohladile in zamenjale. Takrat bosta obe državi imeli povsem druge skrbi. Zelo podobne skrbi, saj bosta obe članici iste povezave. Vsaj tako naj bi bilo. Vsekakor bi juho lažje pojedli, če je zaradi dnevnih potreb politike na obeh straneh ne bi stalno pregrevali. Politiki se bosta čez čas gotovo zamenjali, naroda pa bosta ostala ista. In ne manjka prav dosti, da se bosta sprla še  onadva.

Ni nas malo, ki nas topli dnevi in obet znosno mrzlega morja kar potegnejo k obali. Povečini kar k sosedovi. Daljša je in tudi lepša. Je bila!

Med zadnjimi prazniki sem tudi sama nekaj dni preživela ob obali hrvaške Istre. Nobene posebne gneče ni bilo. S prenočišči ni bilo težav. Ker vreme ni bilo za poležavanje, sva se z mojim najdražjim kolesarila ob obali in v notranjosti.
In treba je povedati, da nisem videla skoraj ničesar kar bi me spravilo v posebej dobro voljo. Res je, da so nekateri kampi, ki jih upravljajo tujci – vsekakor to velja za tiste za nekatere  med Umagom in Novigradom, urejeni  »v nulo« kot radi rečemo. Travica pristrižena, ob vsakem drevesu cvetoča deteljica, za vse je vzorno poskrbljeno.
A tisto, kar  je gotovo mnoge, ki že nekaj let niste bili v teh krajih neprijetno presenetilo, so gradnje.  Le nekaj metrov od obale se začenjajo nizi apartmajskih hiš.  Same novogradnje, prav nič istrske, prav  nič primorske , prav nič lepe. Le zelo na kupu in narejene zato, da bi investitorji z njimi zaslužili. Kakšno obmorsko idilo lahko sredi nekdaj romantične Lovrečice  ponudi takšno blokovsko naselje  je vprašanje. Da mnogi dvomijo potrjuje dejstvo, da jih večina še ni prodanih, pa čeprav je cena kvadratnega metra precej nižja od te v Ljubljani.
Še posebno boleče pa je, ko takšne in podobne nize gradenj zagledate tudi v  osrčju same Istre. Tiste  Istre, ki  bi jo naši sosedje tako zelo radi prodali  kot hrvaško Toskano. V vaseh, kjer je bila še pred letom ali dvema le gruča kamnitih hi, se danes šopirijo nenormalno velike vile. Če ob obali pred prej omenjenimi apartmaji stojijo v glavnem slovenski avtomobili, tu prevladujejo Italijani, Nemci in Avstrijci. Njim se očitno tam dopade, domačini pa pihajo od jeze. Tako kot pri nas, so trgovci z novci pokupili zemljo, obljubljali marsikaj, zdaj pa gradijo tisto, kar bo njim prineslo največji dobiček, krajem pa pobralo vse kar bi sicer lahko ponudili.
Dejstvo je namreč, da so apartmajska naselja smrt za turizem.  Lastniki ali najemniki vse prinesejo s seboj. Še vodo. Mnogi si niti kave v bližnjem bifeju ne privoščijo.Turistična taksa je vse kar kraj dobi.
Le zakaj se Hrvaška z morjem, ki ga ima in je med najlepšimi v tem delu sveta, ni zaščitila pred  koristolovci, ki bodo pobrali smetano in  domačinom pustili drobiž in nizkocenovni turizem. Gotovo bi s primerno okoljsko zakonodajo to lahko storila. Prav škoda, da so zamudili ta vlak. Res je, da je recesija zavrla gradnje in prodajo, a škoda je že bila storjena. In tudi tistim, ki so zaradi politikov  jezni na sosede, mora biti žal, ko gledajo kaj nastaja iz nekdaj idilične Istre. Okolje je namreč naše skupno. Uničenje se ne zmeni za meje.

Ne dogaja se prav redko, da kakšna tema zaradi katere se življenje v nobenem primeru ne bi ustavilo ali povsem zapletlo, v politiki in takoj za tem v medijih prevzame vso pozornost. Pri nas smo mojstri za te reči. Preteklost, gripa, zapleti s Hrvaško…Precej bolj po tihem pa se dogajajo reči, ki se še kako dotaknejo življenja mnogih posameznikov.

V časopisu Dnevnik so tako obelodanili, da letos za vpis na večino fakultet ne bo več potreba splošna matura ampak bo zadoščala tudi poklicna. In gimnazije, ki so se do sedaj otepale dijakov,  je zaskrbelo. Kaj pa, če se bodo poslej učenci raje odločili za lažje poklicne šole? Jim bo ostalo dovolj dijakov?
In zato so opozorili, da znanje tistih, ki bodo odhajali na fakultete s poklicno maturo, ne bo zadostno. Dejstvo je, da se na poklicnih  šolah matura izvaja le na nižji zahtevnostni stopnji in, da je v teh šolah veliko manj splošno izobraževalnih predmetov. Kljub temu naj bi maksimalno število doseženih točk na tej maturi – to je 28 – štelo toliko kot 34 točk na splošni maturi.
Če malo posplošimo, se bodo po novem na primerjalno književnost ali čisto filozofijo  ali farmacijo lahko vpisali tudi  zidarji, tesarji ali dimnikarji. V Ljubljani so izjeme le medicinska, pravna in pedagoška fakulteta ter fakulteta za družbene vede, ki te bližnjice ne omogočajo.
In zakaj so se na fakultetah odločili tako široko odpreti svoja vrata? Razlog verjetno ni posebno skrivnosten. Dejstvo je, da so vse naše Univerze v zadnjih letih zelo povečale vpis. Dejstvo, je da se po srednji šoli na visokošolske ustanove vpisuje več kot polovica generacije. Temu so se na fakultetah  prilagodili in zaposlili temu primerno veliko učiteljev in drugega potrebnega kadra. Financiranje visokošolskih programov je pri nas povsem odvisno od števila študentov. Če teh ni dovolj, potem je ogroženo preživetje fakultete. In tam zaposlenih.
Nobena skrivnost ni, da so na mnogih fakultetah v zadnjih letih prehodnost iz letnika v letnik zagotavljali z nižanjem kriterijev in pogojev za napredovanje. Le tako so imeli tudi v višjih letnikih toliko študentov, da so z denarjem zanje zagotavljali preživetje.
A zdaj so tudi do visokih šol začele prihajati številčno šibke generacije. Težava , ki je pred leti grozila zapreti vrata kar nekaj osnovnim šolam, ki niso imele dovolj vpisa, je sedaj pljusknila tudi do univerz. In zato le te zdaj k sebi vabijo vse in vsakogar. O tem kaj to dolgoročno pomeni za raven znanja in kakovost študija očitno ne razmišljajo. In res je, da bi o tem morali, prej kot one, razmišljati na obeh šolskih ministrstvih. Predvsem na tistem za visoko šolstvo, kjer minister Golobič  vedno znova poudarja pomen znanja. In ta se gotovo ne kaže v navidezni množičnosti vpisa , temveč zgolj in samo v resnični kakovosti diplomantov posameznih šol.

Demokracija je krasna reč. V načelu. Vsi lahko odločamo o vsem. V načelu. In si za ta privilegij tudi razdelimo stroške. Pravično in sorazmerno. V načelu. Vse to velja tudi za volitve. Tudi za te, ki jih bomo v vseh državah EU imeli med  4. in 7.junijem. Volili bomo poslance v evropski parlament.

Evropski parlament trenutno šteje 785 poslancev. V naslednjem mandatu naj bi jih bilo nekaj deset manj. A kljub vsemu je to gromozanski aparat. Pravo malo mravljišče v katerem pa vsi niso mravljice. Tudi troti so. Tako kot v vseh parlamentih tega sveta. Oddaljenost od tistih, ki jim podeljujemo mandat pač to omogoča. A to seveda na pomeni, da bi evropskim parlamentarcem odrekli njihovo veljavo in pomen. EU in s tem seveda parlament odloča o kar nekaj , za posamezne države, pomembnih rečeh. O monetarni politiki - vemo kako je z zadolževanjem-  o carinah, ki jih države tudi ne morejo krojiti po svoje, o konkurenci, ki jo morajo zagotavljati – spomnimo se jeze zaradi protekcionizma nekaterih držav v sedanji krizi, na primer. Skupno s članicami in z velikim vplivom kroji EU kmetijsko, okoljsko, prometno, zaposlovalno in še kakšno politiko. Vse to smo na lastnih plečih preizkusili tudi v Sloveniji. S prometom in vinjetami imamo jezo prav v teh dneh.
In o skupni politiki na teh in še na mnogih drugih področjih v imenu držav članic odloča prav  evropski parlament. Prav teh 785 poslancev.
In med njimi je -in bo- tudi 7 slovenskih poslancev. Realno gledano, njihov vpliv ni velik. Je natančno takšen kot je tudi sicer vpliv dvo milijonske države znotraj 375-tih milijonov prebivalcev celotne EU. Takole za predstavo povejmo, da ima Nemčija domala 100 poslancev, Velika Britanija, Francija in Italija po 70, Poljska pa 50 poslancev. Temu primeren je pač tudi njihov vpliv. In še za tolažbo. Malta, Ciper in Estonija imajo še manj poslancev kot Slovenija.
Poslanci majhnih držav se lahko zanašajo le na svojo osebno karizmatičnost, delavnost in prepoznavnost. Ali jo je kateri od naših predstavnikov premogel, lahko le ugibamo. Verjetno je med to množico ljudi veiko takih, ki zanjo poskrbeti za samopromocijo. Tudi z orglicami.
A tako pač je. Slovenija mora imeti svoje poslance v  evrospkem parlamantu. Nobenega dvoma ni, da gre pri njihovi izvolitvi tako za njihov osebni kot tudi strankarski prestiž. In tudi za čisto osebno karierno ambicijo. To pa ne spremeni dejstva, da o njihovem delu ne vemo dosti in, da njihov vpliv doma presojamo realno. In ne gre pričakovati, da bo na evropske volitve prišlo zelo veliko ljudi. V deželi, kjer celo na volitve za  državni zbor  pride le dobra polovica upravičencev, pa še sploh ne. A kot rečeno, demokracija je draga reč. In za njeno udejanjanje nikoli ne sme zmanjkati denarja. Tudi 4 milijone evrov, kolikor bodo volitve stale, bomo napraskali.

Življenja  si brez medijev dandanašnji ni več mogoče predstavljati. Ne le zato, ker nam povejo kakšno bo vreme, tudi na nevarnosti nas opozarjajo. A pri tem včasih malo pretiravajo. Tudi zato, ker se to splača. Medijem. A ne le njim!

V teh dneh me ni bilo doma. Nisem šla na drugi konec sveta. Dež in plohe sem nekaj dni preganjala v turističnem raju sosedovega škornja in kasneje še na meni tako ljubi obali naše drage sosede, kamor naši najbolj patriotično gromoglasni politiki hodijo le še na skrivaj. In odločitev ni bila slaba..
Če bi namreč ostala doma, bi si od petka dalje razbijala glavo kam naj se skrijem pred novo grožnjo človeškemu rodu. Kajti šele, ko sem v soboto prišla domov sem ugotovila, kako je nekaj dni veljalo, da se človeštvu bliža strašna katastrofa. Da bo umrlo nekaj 10  milijonov ljudi. Ali pa še več!
No, če si na potovanju in, če si vsaj približno normalno zvedave sorte, potem v hotelski sobi ne gledaš televizije. Potem tudi radia ne poslušaš in potem tudi dnevnega časopisja ne kupuješ. V krajih kjer si, je praviloma toliko lepših in bolj zanimivih reči.
Si mislim, da se je podobno godilo tudi potnikom, ki so potovali po Mehiki. Slišim, da celo tam od koder naj bi nova gripa odšla po svetu, ni bilo nobene panike. Slišim, da so bili turisti precej bolj kot z gripo zaposleni z rečmi zaradi katerih so tja odšli.
Gripa je očitno najbolj prestrašila tiste, ki so ostali doma. Tiste, ki so vsak večer sedali pred televizijske ekrane in z odprtimi usti poslušali grozljive napovedi.O cepivu, ki ga ni in o tamifluju, ki je, vendar ga je potrebno plačati iz lastnega žepa pa čeprav gre za edino učinkovito zdravilo proti smrtonosni infekciji. No, od danes dalje menda ne več, a že, to da je do sedaj tako bilo, je naravnost neverjetno za naš zdravstveni sistem. A pustimo to zgodbo za kakšno drugo priložnost.
Skratka, napoved  gripe, ki morda sploh ne bo tako zelo huda, kot so nam sprva obetali, je  najbolj prestrašila ljudi, tiste, ki so bili tudi v teh dneh na milost in nemilost izpostavljeni medijem.
Tisti, ki si z njimi služimo kruh sicer razumemo, da je napoved nove bolezni  pred prazniki zlata vredna. Slabe vesti se dobro prodajajo. A, po tistem, kar slišim, so vsaj televizije le malo pretiravale. In kot, da to še ni dovolj, danes poslušam, da se je možnost za vnos virusa v Slovenijo z včerajšnjim dnem močno povečala. Več sto Slovencev se je namreč vrnilo iz dežel ,kjer je ta že razširjen. Pa je res razširjen?  V Mehiki je okuženih 300 ljudi, 19 jih je umrlo. V ZDA je umrl en človek. Si predstavljate kakšne bi bile številke, če bi govorili o okužbah in smrtih zaradi tuberkuloze ali aidsa?
Mediji prav res naredimo marsikaj za paniko in strah. A tudi za blagor lastnikov in delničarjev farmacevtske industrije!