Majda Juvan

Domnevne zdravniške napake se vračajo na prve strani. V Mariboru se je začelo sojenje zdravnikoma pokojnega Bora Nekrepa, na zdravniški zbornici presojajo smrt 14- mesečne deklice na istem oddelku Kliničnega centa v Mariboru.

Zdravniške napake so del zdravniškega dela. Kot so tudi novinarske, del novinarskega dela. Pri vsaki obrti je tako.
Ne tako dolgo tega, smo lahko brali, da v EU vsak 1000 bolnik umre zaradi zdravniške napaka. Pri vsakem desetem postopku pride do napake, ki pušča posledice. V Italiji naj bi  zaradi napak dnevno umrlo 90 ljudi. Skratka številke so grozljive.
V razvitem svetu zdravniške napake priznavajo, jih obravnavajo in se- kar je najbolj pomembno – iz njih tudi učijo.
Samo v manj razvitih delih sveta se še zatekajo k prikrivanju. In Slovenija očitno, na tem področju sodi v ta tretji, manj razvit in manj civilizirani svet.Pri nas evidence o zdravniških napakah ni. Uradno jih domala sploh ni.
Doktorica Berta Jereb je odkrito zapisala, da v Sloveniji še nismo zreli za  razkrivanje zdravniških napak. Kaj šele za to, da bi zdravnik  prijavil kolega, ki jo je morda zagrešil. Ne zato, ker ne bi vedel, temveč zato, da mu oni kdaj »usluge« ne bi vrnil. Zapisala je tudi, da slovenski zdravniki ne mislijo, da so nezmotljivi in, da tudi ni res, da se obnašajo po načelu, da vrana vrani ne izkljuva oči.
Oboje  rada verjamem. Da bi kdor koli – ne glede na poklic- takole sam pri sebi verjel v svojo nezmotljivost, bi bilo nerazsodno. Da med seboj, takole po hodnikih, internih sestankih in zarotniških skupinah drug drugemu radi kljuvajo oči, je pogosto slišati.
A tisto, česar dr. Jerebova ni zapisala pa bi morala, če bi želela biti docela korektna je, da  vse to drži le dokler so zdravniki sami med seboj. Ko je treba zaplet, dogajanje, nepravilnost ali pa napako pojasniti, vedenja o zmotljivosti ni več in tudi vrane se za nekaj časa potuhnejo. Če ne bi bilo tako, ne bi  bilo zgodb, kot so zaostali histološki izvidi , smrt pred vrati urgentnega bloka, grobih kirurških napak, ki jih preprosto ni bilo mogoče skriti. Pa saj ne mislim, da se vse to v nekem belem svetu ne bi moglo zgoditi. Seveda bi se! Le epilog vseh teh zgodb bi  moral biti drugačen. Napake bi morale biti priznane. In postopki , ki sledijo,transparentni. Od opravičila, odškodnine, tudi kazni, če je treba. Tako pa saj vemo, najprej aroganca in apriorno zanikanje, zatem oviranje in zavlačevanje postopkov, potem z odvetniki okrepljen nastop Zdravniške zbornice, vzvišene izjave njene predsednice… in tako dalje in tako naprej. Vse s piedestala zdravniškega ceha tja nekam dol v nižave, kjer živimo neprostvetljeni in neuki smrtniki.
Na sodišču pa… saj vemo… zmaga tisti, ki ima  več denarja in bolj slavnega odvetnik. Bomo videli kako bo v Mariboru. Zelo upam, da se to pot  jaz motim. Konec koncev vsi smo zmotljivi.