Majda Juvan

V prejšnji državi je to bil praznik. Sicer ni bil dela prost dan, a proslavo je pripravila vsaka šola posebej, popoldne smo pred ekrani vsi spremljali predajo Štafete mladosti. In bilo je veselo. Danes je 25-ti maj dan kot vsak drugi. Le malo več spominov budi. Takšnih in drugačnih.

Današnja mlajša generacija  težko razume kako zabavno je bilo pred domala četrt stoletja gledati, kako takratna mladinska organizacija sesuva štafeto in kult že pokojnega Tita. Takrat je bilo  prav tako lepo biti mlad novinar. Če si podpiral ideje ZSMS, nisi mogel zgrešiti  in večini se nam zaradi tega ni skrivil niti las na glavi. Takrat za to, da si bil proti, kakšen zelo hud pogum ni bil več potreben. Pa naj danes tisti, ki svoje oporečništvo gradijo za nazaj, še tako trdijo drugače.
ZSMS je bila zatočišče ljudi z vizijo in idejami. Ukinitev štafete in plakat sta napovedali tektonske spremembe v državi. Mimogrede za tiste, ki ste pozabili, gre za plakat Novega kolektivizma, ki je zvezni komisiji za promoviranje štafete, podtaknil nacistični plakat. Le simbole so zamenjali. Nacistične so nadomestili socialistični. Za provokacijo tudi večina mladinskih funkcionarjev ni vedela. Anderlič, ki je bil takrat predsednik, priznava, da mu takrat ni šlo na smeh. A dejstvo je, da je mladinska organizacija imela široko podporo v javnosti. Tudi ZKS s Kučanom na čelu se ni posebno trudila za njeno politično smrt.
Leta 87 je bilo zadnje leto Titove štafeta. Njeno ohranjanje resnično ni imelo smisla. Maršala že 7 let ni bilo več med živimi.
A legenda je živela in živi še danes. In prav v teh časih se bolj kot kdajkoli kaže v dveh povsem različnih podobah. Zaradi krize, neverjetnih socialnih razlik, tudi dejstva, da smo nekdaj bili mladi, se  zbuja nostalgija po starih časih. Tudi po stari državi.
Na drugi strani pa se strankarski podmladki, pogojno rečeno, desnih strank na vse kriplje trudijo Tita demonizirati. Očitno ga je kot domnevnega zločinca lažje uporabiti v samopromotivne namene. Tudi mediji  jih tako bolje slišimo. Za Novo Slovenijo, ki ni več parlamentarna stranka, je to pomembno.
In v čem je razlika med tistimi, ki so kult osebnosti rušili pred petindvajsetimi leti in temi, ki ga rušijo danes?
Pred  25-timi leti je bilo to sredstvo zadoseganje precej bolj resnih ciljev. Za nacionalno emancipacijo, za demilitarizacijo, za odpravo verbalnega delikta in smrtne kazni, za ugovor vest, za politični pluralizem, na koncu celo za osamosvojitev.
In kaj danes stoji za glasnim nasprotovanje Titovi cesti? V resnici niti cesta ne! Večini nam je precej vseeno ali bo ali pa je ne bo. Saj ne odloča o ničemer. In v tem je težava. In v tem je bistvena razlika. Pa bi si želeli, da bi tudi današnji mladinci imeli  svetle cilje. Bi še mi starejši imeli kaj od tega!