Majda Juvan

Evropski parlament je zapisal deset tem za predvolilno kampanijo. Na prvo mesto je zapisal migracije. Razmere na finančnih trgih so šele na zadnjem mestu. Zanimivo! Nerazumljivo? Sploh ne!

Od nekdaj so se ljudje selili. Od nekdaj so odhajali s trebuhom za kruhom. Domala vse države tega sveta poznajo te selitve. Najbolj seveda, najbolj ubožne. Tudi Slovenija. Zahodne evropske države so že dolgo obljubljena dežela. Samo v zadnjem desetletju je v tja prišlo 5 milijonov delavcev iz t.i. tretjih dežel. Največ iz srednje in vzhodne Azije, tudi iz Afrike.
Pred mnogimi leti so nas na fakulteti učili, da se  nestrpnost med domačim in priseljenim prebivalstvom sproži, ko je slednjih več kot 4 odstotke. Danes je to število preseženo v večini zahodnih državah. Zelo poveden je podatek, da je v teh državah v kar desetini šol, več kot 40 odstotkov otrok iz priseljenih družin. Prilagajajo jim hrano, spoštujejo njihove običaje, tudi praznike. Da imajo veliko težav z zunanjim izkazovanjem verske pripadnosti, vemo.
Sobivanje z drugačnostjo ni enostavno. Multikulturnost je princip, ki se dobro sliši, a ga v resničnem življenju ni tako zelo lahko živeti. Ljudje smo praviloma obdarjeni z mnogoterimi predsodki. Ko imamo zaščito večine pa tudi  s fobijami, diskriminacijami in sovraštvom.V nekaterih okrajih velikih  evropskih mest so razmere podobne sodu smodnika. Veseli so jih politični skrajneži  ki z sejanjem nestrpnosti, neresnic in laži z lahkoto zapeljejo  tudi sicer zmerno, a  nezadovoljno prebivalstvo. Saj se še vsi spomnimo razbijanja po Franciji, na Nizozemskem, v Nemčiji in v Londonu.
Zakaj torej države bolj ne omejijo priseljevanja?  Gotovo ne zaradi dobrote temveč zato ker si tega ne morejo privoščiti. V prihodnjih 30-tih letih  se bo moralo v Evropo priseliti vsaj še 40 milijonov ljudi. Za toliko se bo namreč zmanjšalo število avtohtonega prebivalstva. Poleg tega pa marsičesa domači, tudi brezposelni delavci nočejo delati, ker raje živijo od  denarnih nadomestil za brezposelnost. Tu pa je še  demografska komponenta.
Samo tri države v Evropi imajo  naravni prirast prebivalstva. Francija, Nizozemska in Velika Britanija. V veliki meri gre za to zasluga priseljencem. Njihovi otroci bodo  zagotavljali razvoj držav in polnili pokojninske blagajne.
Sobivanje  različnih kultur in ras ni enostavno. S številom priseljencev, z njihovo izobrazbo, samozavedanjem  in emancipacijo se  večajo njihova pričakovanja. In večina je tista, ki jim jih mora udejanjiti, če ne želi, da bi se nezadovoljstvo na obeh straneh  razraslo v politične in rasne nemire. V večini od teh dežel se namreč že nekaj let krepijo neonacistična in skrajno nacionalistična gibanja. Marsikje so tudi že v parlamentih. In s postavljanjem meja  skrajnim nacionalistom bo imela Evropa še veliko dela. Upajmo, da bo bolj uspešna kot je bila v prejšnjem stoletju. Zato so migracije na prvem mestu aktualnih  tem za letošnje volitve.