Majda Juvan

Prav neverjetno je kako prav pride. Evrovizija namreč. Mislim, da ga ni bilo medija, ki se v minulih dneh ne bi ubadal z njo. Televizije so z njo zapolnile svoje najbolj elitne termine. Televizijske ekipe so na glasbenike čakala kar na letališču. Kot, da bi se vračali svetovni prvaki ali pa minister Žbogar s celim Piranskim zalivom v žepu.

Morda o Evroviziji ne bi smela pisati. Iskreno moram povedati, da je nikoli nisem prav zvesto spremljala. Nikoli ni bilo spektakel za mojo generacijo. Nekdaj sem bila zanjo premlada, danes sem morda prestara.
Sem včeraj poslušala tri modrece, ki naj bi o muziki in Evroviziji vedeli domala vse. Dva nekdanja udeleženca in enega, ki je v zadnjih letih postal tako zelo kritičen. Do vsega in vseh. Popoviča, Dežana in Uršiča.
Z Dušanom Uršičem sva skupaj službovala na na nekdanjem RGL-u. Nikoli, ampak res nikoli, ne bom pozabila oddaje v kateri sta  Dušan  in Primož Hieng  kot pobesnela volkova zavijala in tulila  v ritmu do danes ne povsem pozabljene Popovičeve Džuli. S smehom, ki ju je pri tem lomil sta si prislužila hud ukor urednika. Pa nista zavijala zaradi navdušenja, temveč zato, ker sta bila globoko zgrožena nad »podnom«, ki smo ga- takrat še Juga - poslali na Evrovizijo. Pa se je  Džuli zelo solidno odrezala, Popovič pa od njene slave še danes živi.
Verjemite, tudi o Dnevu ljubezni takratna trendovska publika ni imela dobega mneja. Tako kot ga pravzaprav ni imela o celotni slovenski popevki. Pa menda ja ne misite, da smo, kot mularija, prepevali Poletno noč, pa Med iskrenimi ljudmi in Moj črni konj! Pa, verjemnite, tudi  Slakove V Dolini tihi, ne! Vse to se je v pevsko navdušene pivskih druščin, veseljaških avtobusnih izletov in v taborniške pesmarice naselilo mnogo kasneje. Iskreno povedano šele takrat, ko je začela na kitare brenkati že generacija naših otrok. In od njih smo se pesmi ponovno učili tudi starši. Res, prav neverjetno!
In priznam, šele zahvaljujoč remaku slovenke popevke, zdaj, ko znam slišati tudi besedilo in sporočilo, jo šele dojemam. A takrat pač ni bila naravnana na našo mladost. Ker mladost marsičesa ne more, marsičesa pa tudi noče slišati.
Je tako tudi s sedanjo glasbo? Morda pa je ta danes taka, da jo lahko slišijo le mladi, za nas druge pa bo večna in nikoli razkrita uganka? Morda!? Morda pa  v resnici o njej ni vredno izgubljati besed. Je pač produkt časa, ki je narejen le za danes in za zdaj. Jutri bo na trgu že nov izdelek.
Živimo v časih, ko je vse instant. Instant so juhe, instant so radijski in televizijski programi in instant je tudi zabava. Tudi glasbena. Takšna na prvo žogo. Če je za to potrebno po odru prekopicavati prevale in delate premete, akrobati to pač počno. Vse ostalo lahko danes naredi elektronika. Lahko igra, lahko poje, lahko programira, lahko popravi, lahko pokvari… Ko se bodo ljudje tega naveličali- in bodo se- pa bodo na oder spet stopili pevci in glasbeniki. Menda letošnji zmagovalci že napovedujejo ta trend. Njihova pravljica bo gotovo mednarodni hit. In morda bo celo preživela več kot le teden ali dva…
Naj Slovenija počaka, da se to zgodi? Bi lahko tistih 100 tisoč evrov, kolikor nas je stala Evrovizija, pokurili bolj pamatno? Če mene vprašate, gotovo! A enkrat v življenju sem se pri presoji glasbe že zmotila. Naj to pot torej sodijo drugi.