Majda Juvan

Domnevne zdravniške napake se vračajo na prve strani. V Mariboru se je začelo sojenje zdravnikoma pokojnega Bora Nekrepa, na zdravniški zbornici presojajo smrt 14- mesečne deklice na istem oddelku Kliničnega centa v Mariboru.

Zdravniške napake so del zdravniškega dela. Kot so tudi novinarske, del novinarskega dela. Pri vsaki obrti je tako.
Ne tako dolgo tega, smo lahko brali, da v EU vsak 1000 bolnik umre zaradi zdravniške napaka. Pri vsakem desetem postopku pride do napake, ki pušča posledice. V Italiji naj bi  zaradi napak dnevno umrlo 90 ljudi. Skratka številke so grozljive.
V razvitem svetu zdravniške napake priznavajo, jih obravnavajo in se- kar je najbolj pomembno – iz njih tudi učijo.
Samo v manj razvitih delih sveta se še zatekajo k prikrivanju. In Slovenija očitno, na tem področju sodi v ta tretji, manj razvit in manj civilizirani svet.Pri nas evidence o zdravniških napakah ni. Uradno jih domala sploh ni.
Doktorica Berta Jereb je odkrito zapisala, da v Sloveniji še nismo zreli za  razkrivanje zdravniških napak. Kaj šele za to, da bi zdravnik  prijavil kolega, ki jo je morda zagrešil. Ne zato, ker ne bi vedel, temveč zato, da mu oni kdaj »usluge« ne bi vrnil. Zapisala je tudi, da slovenski zdravniki ne mislijo, da so nezmotljivi in, da tudi ni res, da se obnašajo po načelu, da vrana vrani ne izkljuva oči.
Oboje  rada verjamem. Da bi kdor koli – ne glede na poklic- takole sam pri sebi verjel v svojo nezmotljivost, bi bilo nerazsodno. Da med seboj, takole po hodnikih, internih sestankih in zarotniških skupinah drug drugemu radi kljuvajo oči, je pogosto slišati.
A tisto, česar dr. Jerebova ni zapisala pa bi morala, če bi želela biti docela korektna je, da  vse to drži le dokler so zdravniki sami med seboj. Ko je treba zaplet, dogajanje, nepravilnost ali pa napako pojasniti, vedenja o zmotljivosti ni več in tudi vrane se za nekaj časa potuhnejo. Če ne bi bilo tako, ne bi  bilo zgodb, kot so zaostali histološki izvidi , smrt pred vrati urgentnega bloka, grobih kirurških napak, ki jih preprosto ni bilo mogoče skriti. Pa saj ne mislim, da se vse to v nekem belem svetu ne bi moglo zgoditi. Seveda bi se! Le epilog vseh teh zgodb bi  moral biti drugačen. Napake bi morale biti priznane. In postopki , ki sledijo,transparentni. Od opravičila, odškodnine, tudi kazni, če je treba. Tako pa saj vemo, najprej aroganca in apriorno zanikanje, zatem oviranje in zavlačevanje postopkov, potem z odvetniki okrepljen nastop Zdravniške zbornice, vzvišene izjave njene predsednice… in tako dalje in tako naprej. Vse s piedestala zdravniškega ceha tja nekam dol v nižave, kjer živimo neprostvetljeni in neuki smrtniki.
Na sodišču pa… saj vemo… zmaga tisti, ki ima  več denarja in bolj slavnega odvetnik. Bomo videli kako bo v Mariboru. Zelo upam, da se to pot  jaz motim. Konec koncev vsi smo zmotljivi.

Nagrada nekdanjemu predsedniku uprava NLB Marjanu Kramarju ima že brado. Pa je vedno znova aktualna. Milijon je pač milijon. In, če tudi ne bi živeli v časih, ko delavci niti plač ne dobijo, bi nas večino pustila z odprtimi usti.

Tako kot še nekaj 100 tisoč Slovencev, tudi jaz dobivam plačo na transakcijski račun NLB. To pomeni, da je v  tej banki vse kar imam. Ni sicer veliko, a saj vemo, manj kot imaš, več je vredno. V tistem milijonu, ki ga je Kramar dobil ob odhodu iz banke je torej tudi delček mojega centa. Moj denar, torej. In sme  me zanimati zakaj ga je dobil.
A sodeč po sporočilo pooblaščenke Nataše Pirc Musar, je to tudi vse. Sme me zanimati, a izvedeti ne smem. Če sem jo prav razumela, niti tega , da jo je dobil, ne bi smela izvedeti. Kajti banka je pravna oseba zasebnega prava. Četudi ne razumem,vem,da ima država v NLB vendarle še nekaj več kot četrtinski delež, kar je zelo pomembno za njen vpliv na poslovanje, sestavo nadzornega sveta in imenovanje uprave. Zaradi tega relativno velikega deleža, je država pred dvema letoma  banko tudi pomagala dokapitalizirati.
O  tem, da ima Nataša Pirc Musar prav, ko pravi, da o tem kako  pravna oseba zasebnega prava nagrajuje svoje menedžerje, ne smem vedeti prav nič, sploh ne dvomim. Nataša Pirc Musar je odločna ženska, ki se spozna na svoj posel in se redko moti. Skratka verjamem, da je tako zapisano in, da tako velevajo zakoni.
A naj mi bo vendarle dovoljeno malo ponergati.
Težko razumem, da o nagrajevanju nekoga, ki je tako zelo odvisen od mene, mojega denarja in proračuna, ki ga tudi jaz polnim, ne smem izvedeti prav nič. Še težje razumem, da tega celo na finančnem ministrstvu naj ne bi smeli vedeti. Pa čeprav bo uprava te in še kakšne banke romala prav tja, če se ji bo zalomilo tako, da bi bilo ogroženo njeno poslovanje. Ne bi bilo prvič. NLB smo davkoplačevalci enkrat že sanirali, ne dolgo tega tudi dokapitalizirali! Se spomnite kako se je finančni minister zaklinjal, da se mu niti ne sanja kolikšno plačo ima Veselinovič? Pa se je potem ta, ko ni bil več v politični milosti, vendarle razkrila? Informacijska pooblaščenka takrat ni rekla nobene.
In tudi tega, da bi protestirala, ko vsi po vrsti – s sindikati na čelu- citiramo zelo bedno višino plač delavk v Muri, nisem zasledila. Pa je Mura tudi v večinski zasebni lasti.
Toliko o kmetu in direktorju, ki ju zakon enako ščiti. Saj ju, a samo v načelu!
Da takšne zgodbe tudi politika ne izpusti iz rok, je razumljivo. In protest iz SDS-a, kjer so zgroženi nad pooblaščenkino razlago, je  pričakovan. In za večino razumljiv Gre za prevelike denarje, prevelike zaslužke in prehud klientelizem s katerim so prestreljene domala vse uprave in nadzorni sveti podjetij, v katerih ima država delež, ki politiki omogoča nastavljati svoje ljudi..
Veste, že dolgo je tega, ko mi je eden od politikov rekel, da ga ne briga ne ministrsko ne sekretarsko mesto. Nadzorni sveti in uprave- to je to! Tam se  malo dela in veliko služi! Četudi tisto prvo morda povsod ni res, drugo drži kot pribito! In, ker se to ve, nedotakljivost informacij o nagrajevanju vodilnih mož v pravnih osebah zasebnega prava z odločnim pridihom državne lastnine, ni najbolj na mestu!

Ko bodo analitiki, ki ne bodo več iz teh časov analizirali prve korake samostojne Slovenije, bodo  našli nekaj velikih grehov. Denacionalizacijo zaradi katere bogati cerkev in že davno poplačani grofje in kronane glave,  certifikatno privatizacijo, od katere imajo nekaj le najbolj spretni preprodajalci in menedžerske odkupe, ki v zadnjem času spravljajo na kant podjetje za podjetjem. Vse to so grehi politikov. Vseh barv.

Jaz seveda ne vem ali drži, da imajo naše banke za 20 milijard evrov rizičnih dolgov, ki jih lastnine željni novodobni menedžerji ne morejo več vračati.. Morda je bolj res, da jih imajo le za 5 milijard. Za večino med nami sta obe številki enako nepredstavljivi. In obe ogrožata drobiž, ki ga v teh prezadolženih bankah mali človek hrani za slabe čase.
Priznam pa, da je težko tako na hitro sprejeti dejstvo, da Slovenija nenadoma ni več zgodba o uspehu. Da je Slovenija država, ki se ji lahko zgodi Islandija. Ali pa vsaj Madžarska, ki jo je EU že morala reševati..
Neodgovornost politikov, ki so omogočili takšno ali drugačno krajo nekdaj skupnega premoženja, je naravnost neverjetna. 80 odstotkov menedžerskih odkupov je bilo zastavljenih v prejšnjem mandatu. Le komu služijo doneči nastopi bivšega ministra Vizjaka, ki zdaj tako rad soli pamet naslednikom. Le komu služijo, vsaj na videz, bolj uravnoteženi Pahorjevi nastopi, ki nenehno daje vtis, da ne ve čisto dobro kaj naj naredi s to dediščino, ki jo plemeniti še globalna kriza.
Tudi tisti,ki o visoki politiki, poslih in bankirstvu nimamo pojma, seveda vemo, kje se na koncu napajajo sanatorji vseh teh sistemov. Če bo Šrot ostal brez denarja za financiranje menedžerskega odkupa, bo pač začel prodajata vse kar ima v skupini. Mercator, Delo, Radensko, Vital, Fructal….Zase in za svoje bo že nabral, za delavce pa bomo poskrbeli davkoplačevalci z jamstvenim skladom. On bo sicer veljal za barabo, a že vnuki in pravnuki bodo ugledni  poslovneži in lastniki. Vse največje bogataške dinastije so se tako začele. Ustanovitelj je moral veliko delati in veliko goljufati, na kant je moral spraviti na tisoče  tistih, ki so mu stali na poti. Brez milosti. A potomcem Rockefelerjev, Onassisov, Hiltonov, Fordov  in še mnogih, se danes klanjajo največji politiki in bankirji.
Skratka, naša zgodba o lastninskim preoblikovanju je v glavnem že napisana. Največji tajkuni imajo v rokah toliko kreditov in usodo tolikih delavcev in podjetij, da od njih  ni mogoče dvigniti rok. Precej vseeno je ali bodo Kolinske, pa Mercatorji, Radenske in Terme Čatež končale v rokah Bavčarja, Šrota, Petana ali pa v rokah države, ki bo slabe terjatve prevzemala zato, da bi reševala zaposlene. Ve se, in nobenega dvoma ni, da jih bomo poplačali davkoplačevalci. Ali kot sanatorji bank, ali pa kot plačniki socilanih transferjev za obubožane delavce. Je pa res, da se mi niti ne sanja kako bomo lahko slovenski davkoplačevalci, ki bomo letos plačali za manj kot 7 milijard davkov, poplačali 20 milijardni bančni dolg? Delanje bilanc je sicer umetnost, a na koncu vendarle šteje samo gotov denar. Si mislim, da tega tudi politiki ne vedo. Ne lanski ne letošnji. Če bi vedeli, verjetno nikoli več ne bi kandidirali na nobenih volitvah. Pa, verjemite, bodo!

Poslanci slovenske demokratske stranke so zelo darežljivi. Lansko leto so sprejeli kar nekaj zakonov zaradi katerih sedanje skrbnike proračuna boli glava. Malice, vrtci, vinjete, pokojninski dodatki….A volitve so kljub temu izgubili. Ljudje vendarle nismo nori in vemo, da ko politiki delijo, nikoli ne delijo svojega, vedno le naše. No zdaj so si spet zaželeli deliti  pokojninski denar.

Pred leti je v Prlekiji je živela kmetica, ki je pri svojih 65-tih končno dočakala svojo borno kmečko pokojnino.Skromni kot je bila, ji je zadoščala. Pa čeprav ni mogla več rediti ne prašiča, ne krave. Le maček, pes in nekaj kur so še hodili okoli hiše. A sadov svojega dela ni uživala dolgo. Garanje je terjalo davek. Neki večer so jo, od kapi zadeto, našli ob postelji.  Ostala je nepokretna in obnemela. Tudi, če bi imela otroke, za tako hudo invalidko doma ne bi mogli skrbeti. Oskrbe za dobrih 200 evrov, kolikor je znašala njena pokojnina, ni nikjer.
Poslanci SDS-a so v zakonodajni postopek vložili predlog s katerim bi kmečke pokojnine izenačili z najnižjimi pokojninami za polno delovno dobo. Iz sedanjih 277 na 455 evrov. S 5-timi milijoni evrov letno bi 1700 kmetom  tako olajšali življenje,.
Sliši se imenitno. Končno nekdo, ki misli tudi na majhne kmete. Brez njih  bi slovensko podeželje že davno izgubilo podobo. In dušo.
Torej hura za SDS in njihov predlog!?
Seveda ne! Gre za pokvarjen, poltikantski manever, ki bo kje kakšnemu ostarelemu kmetu celo vzbudil lažno upanje. Zakaj zavajati, zakaj obljubljati nekaj, česar ni!
Kmečke pokojnine so majhne  zato, ker so majhna tudi njihova vplačila. Mali kmetje niso tako kot veliki, ki z vedenjem kje in za kaj vse je mogoče dobiti subvencije, domala preživijo. Tudi, če trgajo zeleno grozdje zato, da cena vinu ne bi preveč padla!
Mali kmetje so bili in bodo ostali mali kmetje. Če bodo ob  velikih, sploh obstali. Ker te ljudi poznam, tudi jaz  upam, da  bomo kot družba, kdaj tako bogati, da bodo ti ljudje nagrajeni samo zato, ker vztrajajo.   A pokvarjeno jim je vzbujati upanje zdaj, ko za to ni nobene možnosti. Vsi vemo, da bodo zelo v kratkem morale iz pokojninske blagajne vse dajatve, ki ne temeljijo na vplačilih. Tudi borčevske, vojaške in zaslužne državne pokojnine. To seveda SDS-ovci dobro vedo.
Vas zanima kako se je končala zgodba z meni tako drago ostarelo in od kapi zadeto kmetico?
Oskrbnino za dom je prevzela občina, denar pa je zagotovila tako, da je  prodala  posestvo s hišo in gospodarskim poslopjem vred. Gospa je v domu dolgih deset let čakala na odrešitev. Zanjo so tam sicer lepo skrbeli, a nikoli nikomur  ni mogla povedati kako hudo je 24 ur strmeti v strop.
In čisto nič drugače ne bi bilo, če bi bila njena pokojnina 455 evrov.

V prejšnji državi je to bil praznik. Sicer ni bil dela prost dan, a proslavo je pripravila vsaka šola posebej, popoldne smo pred ekrani vsi spremljali predajo Štafete mladosti. In bilo je veselo. Danes je 25-ti maj dan kot vsak drugi. Le malo več spominov budi. Takšnih in drugačnih.

Današnja mlajša generacija  težko razume kako zabavno je bilo pred domala četrt stoletja gledati, kako takratna mladinska organizacija sesuva štafeto in kult že pokojnega Tita. Takrat je bilo  prav tako lepo biti mlad novinar. Če si podpiral ideje ZSMS, nisi mogel zgrešiti  in večini se nam zaradi tega ni skrivil niti las na glavi. Takrat za to, da si bil proti, kakšen zelo hud pogum ni bil več potreben. Pa naj danes tisti, ki svoje oporečništvo gradijo za nazaj, še tako trdijo drugače.
ZSMS je bila zatočišče ljudi z vizijo in idejami. Ukinitev štafete in plakat sta napovedali tektonske spremembe v državi. Mimogrede za tiste, ki ste pozabili, gre za plakat Novega kolektivizma, ki je zvezni komisiji za promoviranje štafete, podtaknil nacistični plakat. Le simbole so zamenjali. Nacistične so nadomestili socialistični. Za provokacijo tudi večina mladinskih funkcionarjev ni vedela. Anderlič, ki je bil takrat predsednik, priznava, da mu takrat ni šlo na smeh. A dejstvo je, da je mladinska organizacija imela široko podporo v javnosti. Tudi ZKS s Kučanom na čelu se ni posebno trudila za njeno politično smrt.
Leta 87 je bilo zadnje leto Titove štafeta. Njeno ohranjanje resnično ni imelo smisla. Maršala že 7 let ni bilo več med živimi.
A legenda je živela in živi še danes. In prav v teh časih se bolj kot kdajkoli kaže v dveh povsem različnih podobah. Zaradi krize, neverjetnih socialnih razlik, tudi dejstva, da smo nekdaj bili mladi, se  zbuja nostalgija po starih časih. Tudi po stari državi.
Na drugi strani pa se strankarski podmladki, pogojno rečeno, desnih strank na vse kriplje trudijo Tita demonizirati. Očitno ga je kot domnevnega zločinca lažje uporabiti v samopromotivne namene. Tudi mediji  jih tako bolje slišimo. Za Novo Slovenijo, ki ni več parlamentarna stranka, je to pomembno.
In v čem je razlika med tistimi, ki so kult osebnosti rušili pred petindvajsetimi leti in temi, ki ga rušijo danes?
Pred  25-timi leti je bilo to sredstvo zadoseganje precej bolj resnih ciljev. Za nacionalno emancipacijo, za demilitarizacijo, za odpravo verbalnega delikta in smrtne kazni, za ugovor vest, za politični pluralizem, na koncu celo za osamosvojitev.
In kaj danes stoji za glasnim nasprotovanje Titovi cesti? V resnici niti cesta ne! Večini nam je precej vseeno ali bo ali pa je ne bo. Saj ne odloča o ničemer. In v tem je težava. In v tem je bistvena razlika. Pa bi si želeli, da bi tudi današnji mladinci imeli  svetle cilje. Bi še mi starejši imeli kaj od tega!

Politik je poklic. Je poklic za katerega ni šol. Še več. Demokratični sistemi  morajo biti uravnani tako, da ima vsakdo možnost  postati politik. Vsaj v načelu. Mnogi to nikoli ne bi hoteli biti, drugi bi za to možnost dali vse!

Navadni smrtniki si predstavljamo, da je sprejemanje pomembnih odločitev  zelo stresno. Ne vem, ampak jaz bi zelo slabo spala, če bi vedela, da moram odločiti o neki, za mnogo ljudi, usodni reči.
Recimo: Zakaj še naprej blokirati Hrvaško? Koliko dati brezposelnim? Ali dati za patrije ali za zdravila? Do kod dvigniti upokojitveno starost ali reševati Muro, če pa strokovnjaki trdijo, da ji dolgoročno ni rešitve?
A te strahovite, velike in pomembne dileme, ki bi vsakemu normalnemu človeku pobrale ves spanec, politikov očitno le ne obremenjuje tako zelo. Če bi jih, se za ta status ne bi tako srčno borili.
Visoka politika je v resnici velik posel.To počasi dojemamo tudi pri nas. Dovolj je videti kako si delijo pomembne položaje. Tiste, kjer je mogoče vplivati na denar. Tiste, kjer je potem po hierarhiji mogoče poskrbeti za  »naše« in »nas«! Kdo ve ali bomo kdaj izvedeli zakaj je v resnici moral oditi presenečeni Veselinovič. Ponujeni odstop je očitno razumel kot folklorni običaj, ki ga vsi ohranjajo, da ne bi izumrl, a ga nihče ne jemlje resno. Kot  borovo gostuvanje, na primer!
Sama ne verjamem, da imajo naši politiki od politične tlake, razen plače, kakšne prav velike, neposredne materialne koristi. Ob osamosvajanju, trgovini z orožjem,  hitrih selitvah v gospodarstvo in potem odkupih podjetij so jih gotovo imeli, danes pa mislim, da tega ni več prav veliko. Morda zato, ker so tisti najbolj podjetni že zapustili vrste, nekaj pa zato, ker kak nadzorni mehanizem le deluje. Če ne drugi, pa tisti iz opozicije.
Vsekakor pa imajo moč in vpliv. In to veliko šteje. Dobro jim gre, ko gre za  ohranjanje privilegijev. Legalnih in nelegalnih. Saj vsi vemo kako enotni so bili naši poslanci, ko je bilo potrebno glasovati o odvzemu kakšnega privilegija. Recimo tistega o enoletnem nadomestilu plače po zaključenem mandatu. Tu strankarske razprtije niso štele.
In kako hudo je v teh dneh angleškim poslancem, ker so jih novinarji ujeli z roko v davkoplačevalskem žepu. En za drugim odstopajo, ker so z ukradenim denarjem plačevali zasebne vrtnarje, čistilce bazenov, saune in kar je še podobnega.
Pa ne odstopajo zato, ker jih je sram, ker so kradli! Sploh ne! Saj so to vendarle domala vsi počeli. Eni za malenkosti, drugi na veliko. K odstopu so jih prisilili tisti, ki vedo, da se bo vihar pomiril, afera pomirila in spet bo vse tako kot mora biti. V načelu bodo služili v dobro  naroda, a nase tudi  ne bodo pozabili. Tako preprosto je to. Lepo je biti politik. Pa še splača se!

Evropski parlament je zapisal deset tem za predvolilno kampanijo. Na prvo mesto je zapisal migracije. Razmere na finančnih trgih so šele na zadnjem mestu. Zanimivo! Nerazumljivo? Sploh ne!

Od nekdaj so se ljudje selili. Od nekdaj so odhajali s trebuhom za kruhom. Domala vse države tega sveta poznajo te selitve. Najbolj seveda, najbolj ubožne. Tudi Slovenija. Zahodne evropske države so že dolgo obljubljena dežela. Samo v zadnjem desetletju je v tja prišlo 5 milijonov delavcev iz t.i. tretjih dežel. Največ iz srednje in vzhodne Azije, tudi iz Afrike.
Pred mnogimi leti so nas na fakulteti učili, da se  nestrpnost med domačim in priseljenim prebivalstvom sproži, ko je slednjih več kot 4 odstotke. Danes je to število preseženo v večini zahodnih državah. Zelo poveden je podatek, da je v teh državah v kar desetini šol, več kot 40 odstotkov otrok iz priseljenih družin. Prilagajajo jim hrano, spoštujejo njihove običaje, tudi praznike. Da imajo veliko težav z zunanjim izkazovanjem verske pripadnosti, vemo.
Sobivanje z drugačnostjo ni enostavno. Multikulturnost je princip, ki se dobro sliši, a ga v resničnem življenju ni tako zelo lahko živeti. Ljudje smo praviloma obdarjeni z mnogoterimi predsodki. Ko imamo zaščito večine pa tudi  s fobijami, diskriminacijami in sovraštvom.V nekaterih okrajih velikih  evropskih mest so razmere podobne sodu smodnika. Veseli so jih politični skrajneži  ki z sejanjem nestrpnosti, neresnic in laži z lahkoto zapeljejo  tudi sicer zmerno, a  nezadovoljno prebivalstvo. Saj se še vsi spomnimo razbijanja po Franciji, na Nizozemskem, v Nemčiji in v Londonu.
Zakaj torej države bolj ne omejijo priseljevanja?  Gotovo ne zaradi dobrote temveč zato ker si tega ne morejo privoščiti. V prihodnjih 30-tih letih  se bo moralo v Evropo priseliti vsaj še 40 milijonov ljudi. Za toliko se bo namreč zmanjšalo število avtohtonega prebivalstva. Poleg tega pa marsičesa domači, tudi brezposelni delavci nočejo delati, ker raje živijo od  denarnih nadomestil za brezposelnost. Tu pa je še  demografska komponenta.
Samo tri države v Evropi imajo  naravni prirast prebivalstva. Francija, Nizozemska in Velika Britanija. V veliki meri gre za to zasluga priseljencem. Njihovi otroci bodo  zagotavljali razvoj držav in polnili pokojninske blagajne.
Sobivanje  različnih kultur in ras ni enostavno. S številom priseljencev, z njihovo izobrazbo, samozavedanjem  in emancipacijo se  večajo njihova pričakovanja. In večina je tista, ki jim jih mora udejanjiti, če ne želi, da bi se nezadovoljstvo na obeh straneh  razraslo v politične in rasne nemire. V večini od teh dežel se namreč že nekaj let krepijo neonacistična in skrajno nacionalistična gibanja. Marsikje so tudi že v parlamentih. In s postavljanjem meja  skrajnim nacionalistom bo imela Evropa še veliko dela. Upajmo, da bo bolj uspešna kot je bila v prejšnjem stoletju. Zato so migracije na prvem mestu aktualnih  tem za letošnje volitve.

Daleč je še čas, ko se politika ne bo vpletala v posle. O tem ni dvoma. Bolj zapleten pa je odgovor na vprašanje ali je to dobro ali pač slabo.

Tajkunska posojila niso od danes. Lahko se  zgodi, da bodo t.i. tajkuni začeli prodajati  najbolj vitalne dele svojih holdingov in si tako podaljšali finančno preživetje. Ker je jasno, da bi podjetja, ki zaposlujejo tisoče delavcev nekdo kupil zaradi svojih in ne naših interesov, je razumljivo, da se mnogi zavzemajo za reprogramiranje teh dolgov. Na nitki  visi celotna slovenka predelovalna in živilska industrija. V resnici že dolgo ne gre več za Bavčarja in Šrota. Njuni slej kot prej podružbljeni gromozanski dolgovi so njun osebni rešilni pas. In gledano iz tega zornega kota je res malo verjetno, da teh dolgov banke ne bi  reprogramirale. In , da tega močno ne bi podprla tudi politika.Enostavno so preveliki. Za banke  kreditojemalce in nacionalno gospodarstvo. Tako je mogoče razumeti tudi guvernerja, ki zelo previdno govoril o trdnosti naših bank.  Da vse to slišijo tudi varčevalci, brez katerih nobena banka ne more preživeti, je jasno.
Da so se nekako tako pogovarjali tudi ministri in odstopljeni direktor NLB, pa tudi. Drugače si njegovega presenečenja sploh ni mogoče razložiti. Veselinovič odstopa gotovo ne bi ponudil, če mu nekdo ne bi zagotovil, da gre le za slepilni manever. Zapleta ni povročil, poskusil ga je le rešiti. Konec koncev se je s to ponudbo odrekel tudi odpravnini. In gotovo je to vedel, saj je finančnik.
A politikom pač ne gre zaupati. Politiki so silno odvisni od razpoloženja volivcev. Dokler smo vsi počez vpili kakšna svinjarija so tajkunski krediti, so politiki povdarjali, da jih  banke nikoli ne bodo reprogramirale. Ko se je začelo kazati, da bi zaradi tega lahko bilo ob delo na tisoče ljudi v Drogi- Kolinski, v Laškem, morda Mercatorju,  ki bi jih lastniki brez premisleka prepustili  usodi samo zato, da bi rešili lastno kožo, je protitajkunska retorika popustila. Če je politika v primeru Istrabenza in Laškega domnevno dvignila roke, zakaj jih ne v primeru Mure? Zakaj bodo tam državne finančne družbe posegle, drugje pa niso? Ali ponovno  pridobljeni državni deleži prej omenjenih podjetij ne bi bili  nič vredni? Bi bila tista delovna mesta kaj manj dobrodošla kot so ta v Muri?
Si mislim, da so odgovori na takšna vprašanj velika uganka za vsakogar, ki bi se in se bo podal na izpraznjeno mesto v NLB. Ni čudno, da poznavalci že ugibajo ali se bo sploh  našel junak, ki bo zagrizel v to kislo jabolko. In tudi ni čudno, da se je med prvimi pojavilo ime  zelo razvpitega politika, ne pa morda preverjenega bančnika!
Kot rečeno, upam, da gospodje vedo, da vse skupaj pozorno spremljamo tudi čisto navadnoi , mali varčevalci. Celo v majhni Sloveniji je vendarle kar nekaj bank!

Ljudi evropske volitve ne zanimajo prav dosti. Pred petimi leti, ko smo jim imeli prvič in je bilo naše članstvo v EU še povsem sveže, se je na volišča odpravila le dobra četrtina volivcev. Domala pol manj kot je bilo povprečje v celotni EU.

Ampak dobro, saj ni važno koliko jih bo volilo, važno je da bodo eni dobili več glasov kot drugi. In za to gre. Po zadnjih anketah najbolje kaže Slovenski demokratski stranki in Milanu Zveru. To ne preseneča. Zver je eden bolj popularnih slovenskih politikov.
Sledi mu Zoran Thaler. Priznam, da mu bolje kaže, kot sem pričakovala. Konec koncev je zamenjal stranko in se iz nekoga, ki se je naveličal politike, spet prelevil v prizadevnega agitatorja.,
Jelko Kacin je na tretjem mestu. Pričakovano. Res  ga doma nismo videli pogosto, a ko je bil, je dokazoval, da je še vedno eden boljših govorcev in poznavalcev razmer na Balkanu.
Tudi Lojze Peterle je stalnica v naši politiki. Nikoli  mu ni bilo težko vzbuditi pozornosti.
Še najbolj aktualno angažiran pedigre ima Ivo Vajgl, ki ima po anketah tudi precej možnosti za sedež v evropskem parlamentu. Bolj negotova je izvolitev Karla Erjavca. To niti ne preseneča. Njegovi volivci res ne morejo biti posebno navdušeni nad Brusljem, saj od tam redno prihajajo opozorila, da naš pokojninski sitem ne bo zdržal in, da bomo morda morali pokojnine  celo znižati.
Skratka SDS bo zanesljivo dobila dva sedeža, Pohorjevi socialni demokrati pa na to lahko le upajo. Tako ankete.
Dejstvo je, da je nezadovoljstvo z izborom Thalerja in Fajonove v strani veliko. Pa ne zato, ker bi se bali, da nalogi ne bosta kos. Sploh ne. Mimogrede Tanja Fajon je med vsemi, ki kandidirajo daleč najboljša poznavalka razmer in dela v evropskem parlamentu. Tudi boljša od sedanjih poslancev. A saj ne gre za to!
Evropski  parlament ni le karierna priložnost, ni le možnost za odhod v okolje, kjer se ti ni treba dnevno spopadati  s politikantstvom in vsevednostjo dvomljive vrednosti.V skoraj 900 glavem evropskem parlamentu pač niso stalno na očeh.
Dejstvo je, da v strankah takšno kandidaturo člani razumejo kot nagrado za zvesto in prizadevno strankarsko delo. Kajti oditi v evropski parlament pomeni tudi imenitno zaslužiti. Plača 7500 evrov bruto, vsak mesec še 4000 za stroške, pa 4000 letno za potne strošek in dnevnica v višini 300 evrov za vsak dan, ko se pokažete na zasedanju delovnega telesa ali parlamenta.
Veste jaz povsem razumem  jezo tistih, ki niso bili pripuščeni! Tudi zato znotraj stranke potekajo akcije za dodeljevanje preferenčnih glasov članom stranke. Ti zato, ker so nizko na listi sicer ne bodo izvoljeni.A sporočilo Borutu Pahorju je jasno. On  bo kriv, če bodo socialni demokrati imeli v Bruslju le enega poslanca.

Prav neverjetno je kako prav pride. Evrovizija namreč. Mislim, da ga ni bilo medija, ki se v minulih dneh ne bi ubadal z njo. Televizije so z njo zapolnile svoje najbolj elitne termine. Televizijske ekipe so na glasbenike čakala kar na letališču. Kot, da bi se vračali svetovni prvaki ali pa minister Žbogar s celim Piranskim zalivom v žepu.

Morda o Evroviziji ne bi smela pisati. Iskreno moram povedati, da je nikoli nisem prav zvesto spremljala. Nikoli ni bilo spektakel za mojo generacijo. Nekdaj sem bila zanjo premlada, danes sem morda prestara.
Sem včeraj poslušala tri modrece, ki naj bi o muziki in Evroviziji vedeli domala vse. Dva nekdanja udeleženca in enega, ki je v zadnjih letih postal tako zelo kritičen. Do vsega in vseh. Popoviča, Dežana in Uršiča.
Z Dušanom Uršičem sva skupaj službovala na na nekdanjem RGL-u. Nikoli, ampak res nikoli, ne bom pozabila oddaje v kateri sta  Dušan  in Primož Hieng  kot pobesnela volkova zavijala in tulila  v ritmu do danes ne povsem pozabljene Popovičeve Džuli. S smehom, ki ju je pri tem lomil sta si prislužila hud ukor urednika. Pa nista zavijala zaradi navdušenja, temveč zato, ker sta bila globoko zgrožena nad »podnom«, ki smo ga- takrat še Juga - poslali na Evrovizijo. Pa se je  Džuli zelo solidno odrezala, Popovič pa od njene slave še danes živi.
Verjemite, tudi o Dnevu ljubezni takratna trendovska publika ni imela dobega mneja. Tako kot ga pravzaprav ni imela o celotni slovenski popevki. Pa menda ja ne misite, da smo, kot mularija, prepevali Poletno noč, pa Med iskrenimi ljudmi in Moj črni konj! Pa, verjemnite, tudi  Slakove V Dolini tihi, ne! Vse to se je v pevsko navdušene pivskih druščin, veseljaških avtobusnih izletov in v taborniške pesmarice naselilo mnogo kasneje. Iskreno povedano šele takrat, ko je začela na kitare brenkati že generacija naših otrok. In od njih smo se pesmi ponovno učili tudi starši. Res, prav neverjetno!
In priznam, šele zahvaljujoč remaku slovenke popevke, zdaj, ko znam slišati tudi besedilo in sporočilo, jo šele dojemam. A takrat pač ni bila naravnana na našo mladost. Ker mladost marsičesa ne more, marsičesa pa tudi noče slišati.
Je tako tudi s sedanjo glasbo? Morda pa je ta danes taka, da jo lahko slišijo le mladi, za nas druge pa bo večna in nikoli razkrita uganka? Morda!? Morda pa  v resnici o njej ni vredno izgubljati besed. Je pač produkt časa, ki je narejen le za danes in za zdaj. Jutri bo na trgu že nov izdelek.
Živimo v časih, ko je vse instant. Instant so juhe, instant so radijski in televizijski programi in instant je tudi zabava. Tudi glasbena. Takšna na prvo žogo. Če je za to potrebno po odru prekopicavati prevale in delate premete, akrobati to pač počno. Vse ostalo lahko danes naredi elektronika. Lahko igra, lahko poje, lahko programira, lahko popravi, lahko pokvari… Ko se bodo ljudje tega naveličali- in bodo se- pa bodo na oder spet stopili pevci in glasbeniki. Menda letošnji zmagovalci že napovedujejo ta trend. Njihova pravljica bo gotovo mednarodni hit. In morda bo celo preživela več kot le teden ali dva…
Naj Slovenija počaka, da se to zgodi? Bi lahko tistih 100 tisoč evrov, kolikor nas je stala Evrovizija, pokurili bolj pamatno? Če mene vprašate, gotovo! A enkrat v življenju sem se pri presoji glasbe že zmotila. Naj to pot torej sodijo drugi.