Majda Juvan

Prazniki so neizčrpen vir političnih manipulacij in prerekanj. Ne le pri nas, pač pa  marsikje, kjer so se v začetku 90-tih padali  v bron vliti diktatorji, njihova imena in prazniki. Gledati nazaj je bistveno manj odgovorno kot ukrepati za v naprej.

Če prav pomislim, jo je med prazniki, v zadnjih dveh desetletjih, v boju za preživetje, brez globokih brazgotin odnesel le Silvester. Politika mu, tudi če bi hotela, ne more do živega. Je pa res, da to že za tri dobre može ne velja.  Vsakemu od njih je v nekem času grozil izgon.
Vsi ostali prazniki pa nimajo takšne sreče. V Sloveniji smo jih morali pozabiti kar nekaj. Eden bolj čislanih je bil Dan republike. Bil je dvodneven in z nekaj sreče se ga je dalo združiti v pravi mali dopust.
Na smetišče zgodovine je šel tudi 4.julij. Bili so časi, ko se je zdelo, da bomo vse kar je povezano z antifašizmom kar izbrisali iz zgodovine.
A tako enostavno le ni šlo. Tisti, ki so tam na začetku 90-tih predlagali nekaj novih cerkvenih praznikov, v parlamentu niso imeli  tolikšne večine, da bi lahko zradirali čisto vse. In 27-ti april - sicer z drugim imenom iz katerega je izginila OF- je  ostal.
Dan upora proti okupatorju se zdaj imenuje. OF, Vidmarja in Rožne doline ne omenjamo več. Nekaterim je vseeno, drugi tako ali tako verjamejo, da se je slavna zgodovina začele leta 1991, tretji pa se bojijo, da jih bo kdo za vrat, če bi po nemarnem omenili karkoli pozitivnega o časih pred tem.
Osvobodilna fronta je bila vsega spoštovanja vredna zamisel in organizacija. Združila je vse antifašistično misleče organizacije v Sloveniji. Organizirala je narodni odpor, partizanske enote, udarne enote. Postavila je temelj narodovi samozavesti in današnji samostojnosti. Šele z Dolomitsko izjavo leta 1943  si je Komunistična partija podredila sokole in Krščanske socialiste. Od takrat  dalje o enakopravnosti političnih skupin znotraj OF, ne moremo več govoriti. A dejstvo, da je OF za večno umestila Slovenijo med zaveznike v boju proti okupatorju, ostaja. Za vedno.
In škoda je, da danes tega skorajda ne vemo več. Za mnoge je 27. april le dela prosti dan, ki  ga priročno povežemo s prvim majem.
Resnici na ljubo  pri nas kar v načelu ne vemo čisto dobro kaj bi s posvetnimi prazniki. Cerkev s svojo 2000 letno zgodovino svojim zna vdahniti vsebino in  pomen Božiču, Veliki noči in Šmarnu. Posvetna država, ki bi morala to isto storiti s posvetnimi prazniki pa kaj več kot prerekanja okoli proslav niti ne zmore. Je mar potem čudno, da danes večina tistih, ki so mlajši od 30 let ne ve kaj bi s tem 27- tim aprilom?