Majda Juvan

Prazniki so vedno lepi. Velika noč je velik praznik. Za nekatere je pač verski, za druge priložnost za srečevanje z sorodniki in prijatelji. In vsem je lepo. No, vsem žal ne! Pomurkinim delavcem gotovo ne!

V marsikaterem slovenskem domu se še vedno pripravlja tradicionalni velikonočni zajtrk. Zajtrk je pravi, pa četudi šunka ni žegnana. In četudi je potica kupljena v najbližji samopostrežni trgovini. Marsikatera gospodinja jo še peče doma, da po kuhinji prijetno zadiši. Ob pogledu na skladovnice cenenih industrijskih potic, o smotrnosti domače peke ne gre izgubljati besed. Če sodim po vzdušju za domačo mizo, mojim potica niti ne gre posebno v slast. Tudi doma pečena ne. A morda je to tako, ker ne jaz ne moja družina nikoli nismo bili lačni in nam nikoli  ni grozilo resnično pomanjkanje. Zares nikoli.
Kot kažejo posnetki iz skladišč Rdečega križa in Karitasa, danes  te sreče mnogi nimajo več..
Mnogi delavci uničene Pomurke imajo vsaj ohišnico, morda si zredijo tudi pujsa in kakšno kuro. A vsi gotovo ne. Tistim bo odtajano Pomurkino meso, namesto plač in odpravnin, še kako prav prišlo.
90 ton mesa je bilo v Pomurkinih hladilnicah.
In teh 90 ton, nekdaj prvovrstnega mesa, meni ne gre iz glave. Veste koliko je to? Če bi za en zelo  pošten praznični obrok štiričlanski družini dali slab kilogram mesa, bi s temi tonami nahranili 100 tisoč družin ali 400 tisoč ljudi! A kaj, ko je meso obstalo v hladilnicah, ki so jim električarji zaradi neplačanega računa pred 12-timi dnevi odklopili elektriko. Ker red pač mora biti, mar ne? Če bo zgnilo, bo pa zgnilo! Ker se po vrhu vsega, do tik pred zdajci, še upniki in dolžniki niso dogovorili o skrbništvu za to meso, je pač ostalo tam, kjer je bilo in nekaj ga bo gotovo končalo na odpadu. Koliko, ne vem!
Naša elektrogospodarska in distribucijska  podjetja so res vzor doslednosti in načelnosti. Pa mi je čisto vseeno, če organizacijsko ne gre za iste poslovne subjekte. Oboji dobro živijo. Medtem, ko eno od teh podjetij finančni družbi Zvon gladko posodi 21 milijonov evrov, ki jih zdaj ta ne more vrniti, drugo – ali pa isto, saj mi je spet vseeno- odklopi elektriko Pomurkini hladilnici, ker ji je ta- verjetno-dolgovala nekaj deset tisoč evrov.Razumete? Jaz ne!
In še nečesa ne morem razumeti. Medtem, ko smo agonijo zafurane Pomurke in njenega mesa spremljali v udarnih novicah vseh medijev, niti eden od naših ministrov- ne Lahovnik, ne Svetlik, ne Gaspari niti Pahor niti Turk – ni zahteval, da Pomurkini hladilnici nemudoma priklopi elektriko in tako prepreči  katastrofo.  In vse to se je dogajalo v času, ko je vlada morala Rdečemu križu in Karitasu za hrano lačnim, urgentno nameniti milijon evrov. Prav res, le zakaj jih imamo? In prav res, ali je  v tej državi sploh še ostalo kaj zdrave pameti?
Pa vseeno,vesele praznike, vam voščim!