Majda Juvan

Vedno, ko je žrtev nasilnega dejanja znana osebnost, je javnost na dogodek še posebno pozorna. Ko gre za znano osebnost ne verjamemo v naključje.Iščemo vzorec iz katerega bi lahko napovedali tudi dogodke, ki bodo sledili.

Vsi se še dobro spomnimo kako je bilo, ko so še vedno neznani storilci leta 2001 domala na smrt pretepli novinarja Mira Petka. » Tudi novinarje pretepajo mar ne«, je bil  eden od večkrat objavljenih naslovov. Storilcem je za ovratnih dihala vsa slovenska policija, a jih niso našli. Miru Petku je uspel preboj med poslance in zgodba počasi izveneva. Novinarji smo preživeli.
Po napadu na Franja Bobinca, predsednika uprave Gorenja se že pojavljajo ugibanja ali so sedaj na vrsti direktorji.V različnih ad hoc anketah so namreč prav oni največji krivci za stečaje in siromašenje nekdaj spoštovanega delavskega razreda. Svetovna kriza gor ali dol, domača javnost pač ve, da so se  mnogi, ki so si v minulih letih z nagradami in z na hitro pridobljenimi lastniškimi deleži nagrabili ogromno bogastvo, požvižgali na vse razen na lastne koristi.
Tudi nekdaj so ljudje velikim direktorjem zavidali, a so jih vseeno spoštovali. Praviloma so živeli v istem okolju kot večina zaposlenih, imeli so hišo, avto, morda počitniško hišico, a vse to so lahko – samo, da je bilo vse malo manjše in bolj skromno- imeli tudi njihovi delavci. Danes primerjave med enimi in drugimi niso več mogoče. »Nekdaj je direktor ostal v podjetju do upokojitve, danes pa pridejo za leto ali dve, poberejo vse kar se da in gredo drugam….« je razlagala obupana Pomurkina delavka.
Če bi jaz kupila in v stečaj zapeljala MIP in Pomurko, bi me tudi skrbelo.In minuli teden je odšlo v stečaj kar nekaj, nekdaj uglednih slovenskih podjetij.V vseh so direktorji ali pa lastniki še pred meseci obljubljali, zdaj pa delavcem dolgujejo po nekaj plač.
Stiske in še vedno prav nič obetavne napovedi o gospodarskih gibanjih, prilivajo olje na domačo črnogledost.
Ker uradni viri o razlogih za napad na Franja Bobinca še molčijo, so se razgovorili domnevni »poznavalci» na forumih. In večina  jih je prepričana, da gre za napad razjarjenih delavcev.
Sama dvomim. Obupani delavci, ki morajo skrbeti za lačna usta se ne oborožujejo s kiji, si obrazov ne zakrivajo s kapucami. Kruha s telefonom, ki so mu ga ukradli, ne moreš kupiti.
Na potezi so pač kriminalisti.
A dogodek ni nepomemben. Ni malo tistih, ki so v očeh razžaljenih in povsem obupanih ljudi, krivi. Veliko delavcev je še včeraj živeli dostojno življenje, šolalo otroke, hodilo na dopust, danes pa so, brez svoje krivde, ob vse. Nekdo mora biti kriv, da je tovarna, ki je previharila številne krize in recesije, prav zdaj propadla. Ljudskega razočaranja ne gre podcenjevati.