Majda Juvan

Prazniki so neizčrpen vir političnih manipulacij in prerekanj. Ne le pri nas, pač pa  marsikje, kjer so se v začetku 90-tih padali  v bron vliti diktatorji, njihova imena in prazniki. Gledati nazaj je bistveno manj odgovorno kot ukrepati za v naprej.

Če prav pomislim, jo je med prazniki, v zadnjih dveh desetletjih, v boju za preživetje, brez globokih brazgotin odnesel le Silvester. Politika mu, tudi če bi hotela, ne more do živega. Je pa res, da to že za tri dobre može ne velja.  Vsakemu od njih je v nekem času grozil izgon.
Vsi ostali prazniki pa nimajo takšne sreče. V Sloveniji smo jih morali pozabiti kar nekaj. Eden bolj čislanih je bil Dan republike. Bil je dvodneven in z nekaj sreče se ga je dalo združiti v pravi mali dopust.
Na smetišče zgodovine je šel tudi 4.julij. Bili so časi, ko se je zdelo, da bomo vse kar je povezano z antifašizmom kar izbrisali iz zgodovine.
A tako enostavno le ni šlo. Tisti, ki so tam na začetku 90-tih predlagali nekaj novih cerkvenih praznikov, v parlamentu niso imeli  tolikšne večine, da bi lahko zradirali čisto vse. In 27-ti april - sicer z drugim imenom iz katerega je izginila OF- je  ostal.
Dan upora proti okupatorju se zdaj imenuje. OF, Vidmarja in Rožne doline ne omenjamo več. Nekaterim je vseeno, drugi tako ali tako verjamejo, da se je slavna zgodovina začele leta 1991, tretji pa se bojijo, da jih bo kdo za vrat, če bi po nemarnem omenili karkoli pozitivnega o časih pred tem.
Osvobodilna fronta je bila vsega spoštovanja vredna zamisel in organizacija. Združila je vse antifašistično misleče organizacije v Sloveniji. Organizirala je narodni odpor, partizanske enote, udarne enote. Postavila je temelj narodovi samozavesti in današnji samostojnosti. Šele z Dolomitsko izjavo leta 1943  si je Komunistična partija podredila sokole in Krščanske socialiste. Od takrat  dalje o enakopravnosti političnih skupin znotraj OF, ne moremo več govoriti. A dejstvo, da je OF za večno umestila Slovenijo med zaveznike v boju proti okupatorju, ostaja. Za vedno.
In škoda je, da danes tega skorajda ne vemo več. Za mnoge je 27. april le dela prosti dan, ki  ga priročno povežemo s prvim majem.
Resnici na ljubo  pri nas kar v načelu ne vemo čisto dobro kaj bi s posvetnimi prazniki. Cerkev s svojo 2000 letno zgodovino svojim zna vdahniti vsebino in  pomen Božiču, Veliki noči in Šmarnu. Posvetna država, ki bi morala to isto storiti s posvetnimi prazniki pa kaj več kot prerekanja okoli proslav niti ne zmore. Je mar potem čudno, da danes večina tistih, ki so mlajši od 30 let ne ve kaj bi s tem 27- tim aprilom?

Bolj malo je tistih, ki zmorejo naenkrat početi dobro več reči. Menda je bil tak Napoleon, a tudi on ni bi pri tem tako dober, da bi se izognil kruti usodi izgnanca na oddaljenem otoku. A dokler je šlo je šlo. Do takrat je bil imperator.

Primerjava je piškava, a vseeno se v teh dneh sprašujem ali je Pahor in ali so njegovi ministri Napoleoni? Kajti, da bi dobro delali toliko reči  kot naj bi jih v teh dneh, bi morali biti boljši od Napoleona.
Najprej gospodarska kriza.
Protikrizne ukrepe sprejemajo po tekočem traku. En paket nekaj sto milijonov, drugi, drugih nekaj sto milijonov. Sanirajo banke, ustanavljajo sklade za delavce brez dela, mirijo sindikate, obljubljajo delodajalcem. Za krepitev optimizma pa finančni minister Križanič obljublja še temeljni univerzalni dohodek. Samo tega ali bo 500 ali 1000 evrov še ni domislil.
Potem je tu vladna kriza.
Manekenska predsednika – nič slabega ne mislim, a resnično dobro izgledata-  si je skočila v lase. Kresalova brani  Veselinoviča, ki je Šrotu  reprogramiral  tajkunski dolg, Golobič meni, da je to nezaslišano, saj ostajajo brez posojil perspektivna podjetja. Da naj Banka Slovenije pove kaj si mili, da naj finančno ministrstvo napiše poročilo, zahteva Kresalova in upa, da se bo med tem že zgodilo kaj takega, da bo bolje. Golobič zahteva, da naj kar vlada pove, da so v NLB delali narobe. Pahor, tretji, ki tudi manekensko dobro izgleda, pa le malo poduhoviči in praviloma ne pove nič. Menda zato, ker mora misliti na stranko. Čim bolj se Zares in LDS koljeta, bolje gre njegovi SD.

Potem pa  je tu še meja s Hrvaško.
Dokler v Bruslju ne obelodanijo kakšnega dokumenta, smo najboljši. Ko pa Olli Rehn, ki pravi, da je vse  praznike študiral mejo med Slovenijo in Hrvaško napiše predlog, se vedno zdi, da so Hrvati korak pred našo diplomacijo. In Slovenci se potem vprašamo kaj šele bo, ko bo Hrvaška enkrat res v EU in bo tudi ona imela tam svoje uradne predstavnike in poslance. Ne le prijateljev in simpatizerjev. Res ne vem zakaj ne more  tudi Slovenija kakšnemu vplivnemu  diplomatu dodeliti kakšne vile na Pokljuki ali pa na Krasu. Na hrvaških otokih ima svoja počitniška domovanja kar nekaj  uglednih evropskih politikov.
Rožljanje z razpadom koalicije in predčasne volitve sta le dodatna kamenčeka v mozaiku. Z njimi bolj grozijo nam kot svojim. Razmere so trenutno takšne, da verjamem, da bi marsikateri od ministrov, ki si je pred letom morda to vroče želel biti, dal marsikaj, da bi se lahko vrnil v varno zavetje svojega  visokošolskega kabineta, kjer bi v miru snoval uničujoče kritike ravnanja neke druge vlade, nekega drugega ministra in nekih drugih ljudi. In to dobro vedo tudi v opoziciji, kjer bodo s ponovnim naskokom na oblast tudi raje  počakali, da bo najhujše mimo.

Vsak referendum, ne glede na udeležbo , stane davkoplačevalce 3 milijone evrov. Pobudo zanj lahko da kdorkoli. In tudi za karkoli. Skorajda. Zadošča 10 poslancev ali 4000 podpisov in kolesje se obrne. Pobudnikom se odprejo vse možnosti  za brezplačno samopromocijo. Nič jih ne bo stalo. Ne da bi hoteli, vsako udejanjanje demokracije plačamo davkoplačevalci.

Skratka, pike dobim vedno, že, če kdo le omeni referendum.
V samostojni Sloveniji smo jih imeli do sedaj 12 . Vsak polovica jih je bilo povsem brezzveznih. Ampak res brezzveznih. Ker kaj pa vemo o železnicah, zavarovalnicah, termoelektrarnah, umetnem oplojevanju…
A referendumi so tako zelo privlačni. Samo v zadnjem mesecuso nam grozili vsaj s petimi. Kaj, ko bi imeli referendum o džamiji, pa o odvetnikih, pa o občinskih praznikih, pa o Titovi cesti, pa o Hrvaški , pa o meji v Istri….
Prav res, pike dobim…
In zgrozila sem se, ko sem se pred časom tudi sama začela poigravati z zamislijo o organiziranju referenduma. Morda pa se mi je zmešalo? A. čeprav premislim, druge res ni več.
Zdi se mi namreč, da bo v tej Sloveniji potrebno organizirati referendum o tem, da se dopolnilno zdravstveno zavarovanje ponovno priključi obveznemu zdravstvenemu zavarovanju. Po načelu enakega odstotka od vsakega dohodka. Tisti,ki imajo veliko, bodo dali veliko, tisti,ki imajo malo pa malo.To, da ga zdaj zbirajo tri zasebne zavarovalnice, ki lep kos tako zbranega  mojega zdravstvu namenjenega denarja, nekaznovano tlačijo v svoje zasebne žepe, se mi zdi zločin.  Javna blagajna se potaplja, zasebne pa kujejo dobičke.Za tajkune, za finančne povzpetnike, za novodobne pogoltne menedžerje. Vzajemna je pred kratkim del denarja, ki ji je ostal od naših doplačil mirno prelila v življenjska zavarovanja. Mirno, nič me niso vprašali, če sem za!
Zdaj beremo, da se vsem trem zavarovalnicah nabirajo prihranki, ker je javna blagajna v minusu in  mora zbijati stroške. Zasebne zavarovalnice pa si manejo roke. Ker prilive uravnavajo z dvigom premij, je vsako varčevanje zanje čisti dobiček. Samo za zbiranje  dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja zasebnim zavarovalnicam – Vzajemni, Triglavu in Adriaticu, zavarovanci letno plačamo  50 milijonov evrov, berem v današnjem Delu. Toliko bo tehtal drugi varčevalni paket ZZZS. Pa bodo sindikati gotovo ponovno na okopih.
Le zakaj njihovi vodje  svojih klubučkarjev ne pošljejo pred zasebne zavarovalnice? Naj od njih terjajo od zavarovancev pobrani denar!
Ja, prav res, v tem primeru  se  celo meni, ki sem zaprisežena nasprotnica brezzveznih referendumov, referendum zdi edina rešitev. Ker politiki, ministri, tudi sindikalisti imajo očitno vse preveč svojih računov. Očitno imajo od tega razsipništva vsi vsaj posredno korist.

Ni naključje, da vse pametne vlade tega sveta desetkrat premislijo preden se odločijo za širitev določene pravice, saj je jasno, da jo je kasneje skorajda nemogoče odvzeti. Po dokaze ni  treba prav daleč.

Medtem, ko je finančno ministrstvo šele  pomislilo, da bi staršem odreklo pravico do brezplačnega vrtca za drugega otroka, so se starši že zgrozili, sindikalni funkcionarji pa si gotovo tudi že natikajo kapice. Čeprav so to pravico uživali šele  nekaj mesecev, se jim zdi , da brez nje več ne bi mogli. Pa čeprav- resnici na ljubo- ni povsem jasno zakaj jo je bilo potrebno dodeliti prav vsem. Meni se le zdi, da bi bilo bolje bolj pomagati samo tistim, ki res nimajo. In to ne glede na število otrok. A pred volitvami si je prejšnja vlada pač obetala hvaležnost.
Podobno je z vinjetami. Že, ko smo jih uvajali je bilo jasno, da bodo finančni polom. Na Darsu imajo nekaj let stare študije, ki dokazujejo, da vinjetni sistem za Slovenijo ni finančno vzdržen. Vedeli so vsi, ki se na te reči spoznajo. A so morali biti tiho. Ni naključje, da je zdaj, ko je štala zaradi Bruslja, prejšnji minister Žerjav najbolj tiho. Še predobro je vedel, da se ne bo izšlo.
In zdaj zdravstvo.V zadnjih dvajsetih letih so se pravice v zdravstvu formalno samo širile. Kadarkoli se je pojavil varčevalni  predlog, se je dvignil vihar. Zaradi nekih manj pomembnih kapljic je pred leti  ena od političnih strank organizirala celo protestno zbiranje podpisov.
In, ker so ministri politiki uradno pravic ne krčijo.Vsake toliko kakšno celo dodajo. In tudi zato je kaos v zdravstvu vedno hujši.
Če hočete mirno spati, je najbolje, da se o razmerah sploh ne pogovarjate z zdravstvenimi delavci.
Sistem je vedno bolj požrešen, zdravila in storitve vedno dražja, za plače zdravnikov bo šlo letos 300 milijonov več kot lani,  diagnostika je zapletena, bolezni pa pogosto kronične, dolgotrajne. Stroški so postali neobvladljivi. Ministri so nebogljeni, predlogi pa papirnati. Boljša organizacija, racionalizacija ekonomičnost… to poslušamo že desetletja.
Sedanji minister se bo lotil še splošnih zdravnikov,ki ne bodo smeli več pisati toliko napotnic.Jaz sem takoj za! Neskončno sovražim čakanje pri zdravniku. Najsrečnejša bom, če mi bo že moja povedala kaj mi je in kako naj se pozdravim. Vendar, ali bo znala? Bo zmogla?  Saj najverjetneje do sedaj vseh tistih napotnic ni pisala zato, ker ji je bilo to v veselje. Le zakaj zdaj minister verjame, da bo lahko z dekretom zdravnikom vdihnil manjkajoče znanje in strokovno samozavest?  Bo to še ena od pravic,ki nam bo počasi spolzela iz rok? Ali pa- kar je še huje- bo to še ena od storitev do katere boste zanesljivo prišli le, če boste imeli denar za to, da jo plačate?

Slabega pol leta smo morali čakati in že smo dobili prvo vladno krizo. Takšno tazaresno. In sprožil jo je Zares. Slovencem nam je res lepo. In drago!

Svetli obeti so se začeli krhati kmalu po volitvah. Danes celo vodilni ekonomisti brenkajo vsak na svojo struno. Eni  so z eno nogo že v socializmu, drugi neumorno vzstrajajo v kapitalizmu.
In v takšnih razmerah ni lahko vladati. Očitno tudi v Zares razmišljajo o izstopu iz ponorelega vlaka. Nepredvidljivi solist  Borut Pahor, je  pravi izgovor za tak korak.
Ne glede na to, da je možnost izstopa iz koalicije napovedal Lahovnik, zamisel gotovo tudi Gregorju Golobiču ni tuja. Znano je, da je Golobič kot eden naših najspretnejših politikov, še pred volitvami  izjavil, da  bi bilo bolje, če bi stranka lahko en mandat preživela v opoziciji.
A zdaj so v koaliciji. Gregor Golobič je zanesljivo vedel v kaj se spušča. Ko so podpisovali dogovor, se je že vedelo, da bo kriza huda. Golobič je vedel  kaj vse so bodoči partnerji obljubljali pred volitvami. Vedel je kakšno doto prevzemajo od prejšnje garniture. Vedel je  kakšna stranka so Socialni demokrati in vedel je kakšen je domet Boruta Pahorja. Vedel je tudi kakšna stranka je Liberalna demokracija Slovenije. Ne nazadnje  je večina Zaresovcev pobegnila prav od tam. Vedel je tudi kakšen je Desus. Vedel je, da gre za stranko, ki postane izrazito dejavna šele v zadnjem letu pred naslednjimi volitvami, ko se zato, da jo ponovno izvolijo, prelevi v  upokojeniški sindikat. Vse to je vedel. In kljub vsemu podpisal koalicijsko pogodbo.
Davkoplačevalcem, ki tako ali tako moramo plačati vse te politične igrice in neznanja zdaj res manjkajo le še nove volitve. Kot, da v tej državi ne bi imeli drugega dela. Referendumi, volitve, pa spet referendumi… Od vsega tega imamo davkoplačevalci  le stroške. Tudi z izstopom Zaresa  bi jih imeli. Če bo Zares izstopil, bo izstopil s premislekom. S preračunljivim premislekom. Enkrat sem že zapisala. Tudi, če bi ta vlada vse delala najbolj prav, bi težko dobila naslednje volitve. Kriza je prehuda in prizadela bo preveč ljudi. Bi pa bilo fino, če bi ti, ki so sedaj v njej ohranili nekaj dostojanstva in se ne bi smešili s takšnimi izjavami kot je tista Pahorjeva, da bo Kramarja milo prosil, za  tisti milijonček, ki so mu ga požegnale vse zadnje generacije naših modrih politikov. Prav tako bi bilo fino, če Križanič ne bi na glas razlagal kako banke ne bodo več reševale tajkunskih kreditov, potem pa te isto popoldne to naredijo. Bilo bi tudi fino, če Veselinovič ne bi medtem, ko že odvija pero, v kamere zagotavljal kako jih ne bo  podpisal. Bilo bi tudi fino, če Kresalova ne bi  razlagala kako se politika ne sme vtikati v banke, obenem pa  njeni kriminalisti obračajo na glavo vse gospodarske firme, ki  jih vodijo bajno plačane uprave  blizu prejšnji vladi. In bilo bi fino, če Erjavec ne bi razlagal kako bo poskrbel za okolje, obenem pa upal, da ga bo te rabote odrešilo mesto poslanca v Bruslju!
Morda pa nas podcenjujeo samo zato, ker vedo, da nimamo več kaj izbirati?

Prazniki so vedno lepi. Velika noč je velik praznik. Za nekatere je pač verski, za druge priložnost za srečevanje z sorodniki in prijatelji. In vsem je lepo. No, vsem žal ne! Pomurkinim delavcem gotovo ne!

V marsikaterem slovenskem domu se še vedno pripravlja tradicionalni velikonočni zajtrk. Zajtrk je pravi, pa četudi šunka ni žegnana. In četudi je potica kupljena v najbližji samopostrežni trgovini. Marsikatera gospodinja jo še peče doma, da po kuhinji prijetno zadiši. Ob pogledu na skladovnice cenenih industrijskih potic, o smotrnosti domače peke ne gre izgubljati besed. Če sodim po vzdušju za domačo mizo, mojim potica niti ne gre posebno v slast. Tudi doma pečena ne. A morda je to tako, ker ne jaz ne moja družina nikoli nismo bili lačni in nam nikoli  ni grozilo resnično pomanjkanje. Zares nikoli.
Kot kažejo posnetki iz skladišč Rdečega križa in Karitasa, danes  te sreče mnogi nimajo več..
Mnogi delavci uničene Pomurke imajo vsaj ohišnico, morda si zredijo tudi pujsa in kakšno kuro. A vsi gotovo ne. Tistim bo odtajano Pomurkino meso, namesto plač in odpravnin, še kako prav prišlo.
90 ton mesa je bilo v Pomurkinih hladilnicah.
In teh 90 ton, nekdaj prvovrstnega mesa, meni ne gre iz glave. Veste koliko je to? Če bi za en zelo  pošten praznični obrok štiričlanski družini dali slab kilogram mesa, bi s temi tonami nahranili 100 tisoč družin ali 400 tisoč ljudi! A kaj, ko je meso obstalo v hladilnicah, ki so jim električarji zaradi neplačanega računa pred 12-timi dnevi odklopili elektriko. Ker red pač mora biti, mar ne? Če bo zgnilo, bo pa zgnilo! Ker se po vrhu vsega, do tik pred zdajci, še upniki in dolžniki niso dogovorili o skrbništvu za to meso, je pač ostalo tam, kjer je bilo in nekaj ga bo gotovo končalo na odpadu. Koliko, ne vem!
Naša elektrogospodarska in distribucijska  podjetja so res vzor doslednosti in načelnosti. Pa mi je čisto vseeno, če organizacijsko ne gre za iste poslovne subjekte. Oboji dobro živijo. Medtem, ko eno od teh podjetij finančni družbi Zvon gladko posodi 21 milijonov evrov, ki jih zdaj ta ne more vrniti, drugo – ali pa isto, saj mi je spet vseeno- odklopi elektriko Pomurkini hladilnici, ker ji je ta- verjetno-dolgovala nekaj deset tisoč evrov.Razumete? Jaz ne!
In še nečesa ne morem razumeti. Medtem, ko smo agonijo zafurane Pomurke in njenega mesa spremljali v udarnih novicah vseh medijev, niti eden od naših ministrov- ne Lahovnik, ne Svetlik, ne Gaspari niti Pahor niti Turk – ni zahteval, da Pomurkini hladilnici nemudoma priklopi elektriko in tako prepreči  katastrofo.  In vse to se je dogajalo v času, ko je vlada morala Rdečemu križu in Karitasu za hrano lačnim, urgentno nameniti milijon evrov. Prav res, le zakaj jih imamo? In prav res, ali je  v tej državi sploh še ostalo kaj zdrave pameti?
Pa vseeno,vesele praznike, vam voščim!

Po eni od analiz finančnega ministrstva- danes jo je objavilo Delo- nam v primeru dolgotrajnosti krize grozi  finančni zlom. Zaradi vse manjšega priliva v javnofinančne blagajne na eni strani in zaradi vse večjih odlivom na drugi, bi se primanjkljaj do leta 2013 podvojil.

Tudi, če bi se takrat gospodarske razmere začele popravljati, bi nastale dolgove plačevalo še kar nekaj generacij. Slika iz začetkov 90-tih, ki jih mnogi še danes štejejo za leta, ko smo vsi skupaj plačevali zapitek, ki ga je z nezmernimi dolgovi pridelal naša prejšnja skupna država, bi se ponovila. Le dolg bi bil še večji. Grožnja, da se bosta poleg državnega proračuna zlomili tudi zdravstvena in pokojninska blagajna, je resna. Čemu torej služi zavračanje vsakršnega poskusa reševanja tistega kar se morda rešiti še da?
Opozicijo in sindikate je mogoče razumeti. Biti proti je pač daleč najlažje in všečno. Za zdaj. Glasno kritiziraš in verjameš, da ti bodo ljudje verjeli, saj ljudje ne razmišljajo in slišijo samo tisto kar radi slišijo. Kaj mislite, da bi Grims in njegovi čez dobra tri leta, če bili ponovno v sedlu,  naredili s prazno pokojninsko blagajno. Zagotavljam vam, da bi poleg tega , da bi za to dejstvo okrivili predhodnike – v politiki je to eden od pripomočkov za preživetje-   nemudoma povišali  upokojitveno starost in znižali že tako nizke pokojnine. Saj vse druge evropske države tega istega niso naredile iz zlobe, temveč zato, ker ob demografskih gibanjih kakršna imamo, drugače pač ne gre! Zožili bi tudi  nabor pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Morda uvedli čakanje na bolniško, iz zdravstva izločili posmrtnine in podobno. Znižali bi tudi plače v javnem sektorju. Če tega nebi  naredili, bi za vračanje dolgov- če bo takrat sploh še kdo komu lahko dal kakšno posojilo - zadolžili še nekaj več naslednjih generacij. In, ker je tisto kar je zoprnega treba storiti, vedno bolje storiti prej kot kasneje, bi se meni, ki imam otroke in mi ni vseeno kako bodo živeli oni in njihovi otroci, zdelo prav, da v kislo jabolko zagrize že ta vlada. Ob nekem normalnem socialnem dialogu, seveda. A za  kaj takega so potrebni pametni predlogi in pametni sogovorniki. Za zdaj, se mi zdi, nimamo ne enih in ne drugih.
Veste nekdo bolj pameten od mene je rekel: » sedanja koalicija naslednjih volitev že zaradi recesije ne more dobiti. Je čisto vseeno, če  jih bo še malo manj dobila zaradi pokojninskih sprememb.«
A do konca mandata je še dolga. Sedanja opozicija  si – verjemite- vajeti sedaj  ne želi prevzeti, Ker kaj pa bi drugega, kot dela ta, sploh lahko naredila. Predlagala bi spremebe in se branila pred očitki.
Problem je le to, da se vlade menjajo, plačniki njihovega dobrega ali slabega dela pa ostajamo isti.

Politiki radi preusmerjajo pozornost. Tudi  Ljubljani pa so nam vrgli  kost. Reče se je Titova cesta. In dvignil se v vihar.

Vsi se še dobro spomnimo s kakšno ihto so v mestni hiši pred domala dvema desetletjema brisali sledi  za našo prejšnjo skupno državo. Tako imenovani jambori, ki so stali ob Poti spominov in tovarištva so izginili preko noči. Sledile so polemike o spomenikih. Večina jih je preživela. V arhiv je odromal le pomnik na medvojne ženske demonstracije pred ljubljansko stolnico. Škofje niso popustili. Sledila so imena šol, pa ulic, tudi  nekatere ustanove so ostale brez imen velikanov revolucije  revolucionarje in Narodno osvobodilnega boja. Tudi Titova cesta je odšla na smetišče zgodovine. Namesto nje smo dobili Dunajsko. Seveda je res vprašanje zakaj se je nekomu zdelo manj sporno spominjati na čase domnevnega hlapčevanja  Dunaju kot na dolgoletnega skupnega maršala, a politična odločitev ni dopuščala dileme.
In zgodba se očitno ponavlja. Sedanja oblast, oziroma neumorni Peter Božič, je Titovo cesto vrnil na dnevni red. In malo je tem o katerih se znamo  Ljubljančani in Slovenci nasploh tako glasno in udarno kregati kot  ravno o Titu. Če na eno stran postavite srboritega Petra Božiča, na drugo pa  mlečnozobega mladega Slovenca – o stranki govorim, da ne bo pomote- potem o dialogu sicer ni mogoče govoriti, o zabavi pa gotovo.
Peter Božič ne izbira besed. Njega ni mogoče utišati. Prepričati pa tudi ne. Sploh pa ne, če pred njim stoji nekdo, ki je prejšnjo državo doživel kvečjemu kot dojenec, danes pa neumorno našteva kaj vse hudega sta njemu in človeštvu nasploh naredila Tito in njegov totalitarni režim.
Mene seveda Titova cesta v kar naj bi preimenovali del Štajerske vpadnice ne bo motila. Tito je del naše zgodovine. Tiste na katero smo upravičeno ponosni kot  tudi tiste, ki bi jo nekateri še vedno najraje pomedli pod preprogo.
A brez politikantskega obkladanja ne bo šlo. Zaradi politike je Titova cesta izginila iz Ljubljane, zaradi politike se vrača. Zaradi politike jo je Nova Slovenija pograbila z obema rokama. Stranka ni več v parlamentu in krvavo rabi medijsko promocijo. Zakaj pa ne na račun Tita in njegove ulice?

Letošnji svetovni dan zdravja je namenjen reševanju izrednih razmer.V resnici so te izredne razmere razumljene kot urgentna stanja, kjer žiljenje ohranijo le hitri posegi in pravilno  ukrepanje, a pri nas, ko gre za zdravstvo, že nekaj časa izredne razmere zaznavamo precej širše.

Zdravstvena blagajna se prazni.To so skrbniki napovedali še pred recesijo.Z vsakim stečajem je le še slabše.
Manj bi nas skrbelo, če bi vedeli, da skrbniki slovenskega zdravstva imajo vizijo. Da vedo kako zagotoviti dolgoročno vzdržen sistem v kakršnega bodo lahko vstopali vsi, ki bodo pomoč resnično potrebovali.
A mene do sedaj niso prepričali. Spremembe, ki jih napoveduje ministrstvo ne obetajo mirnega spanja. Bolj kot čemur koli drugemu služijo zaslužka željnim izvajalcem. Predvolilne obljube so vedno bolj prazne.
Primer. Mlado žensko nenadoma zaboli v križu. Zaboli tako zelo, da ne more ne stati ne ležati. Nujen pregled pri ortopedu ne more pojasniti vzroka. Naroči dve preiskavi. Slikanje skeleta čez tri, magnetno resonanco pa čez  šest mesecev. Kaj pa do takrat? Če ne bo bolje, počivajte! Si predstavljate, nekdo, ki svoje delo in profesionalno poslanstvo resno jemlje, naj ostane doma pol leta zato, ker ne more prej na preiskavo. No, čisto tako ni. Na vrsti bi lahko bila že jutri, če bi preiskavo plačala. Nekaj manj kot 500 evrov. Je potreben komentar? Trdim, da se takšno stanje nekomu splača. Pa to zanesljivo nismo zavarovanci.
Drug primer. Koleno boli 14 dni. Ker je čas zlato, se zavarovanec odloči za obisk pri zasebniku. Na oko zdravnik ne more presoditi. Nujno je slikanje. Cena pregleda 60 evrov. Da pa obiskovalec ne bo imel občutka, da za ta denar ni nič dobil in , da bo še kdaj prišel, ga bodo preko vrste pregledali še v javnem sektorju. Le napotnico naj si pridobi.
Tretji primer. Zavarovalnica Vzajemna je bila ustanovljena zato, da bi zbirala prispevke za dodatno zdravstveno zavarovanje. Dobro ji je šlo. Če je zmanjkalo, je dvignila premije. Celo ostalo ji je nekaj deset milijonov. A jih ne bo vložila v skrajševanje vrst, sodobno opremo ali kaj podobnega. Ne, dobiček bo porabila za  postavitev veliko donosnejšega življenjskega zavarovanja. Menda se vlada strinja. Skratka naš denar bodo lepo prelili v svoje plača, nagrade in donosne posle. Se zdaj čudite zakaj nihče noče slišati, da bi to farso z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem bilo najbolje  končati in prispevke ponovno priključiti obveznemu zavarovanju. Tako bi vzdrževali le en birokratski aparat, ne pa štiri. In še: tisti, ki imajo malo, bi prispevali malo, tisti, ki imajo več pa več. Menda smo temu včasih rekli solidarnost. A bilo je to v časih, ko smo še verjeli v zdravstveni sistem.

Vedno, ko je žrtev nasilnega dejanja znana osebnost, je javnost na dogodek še posebno pozorna. Ko gre za znano osebnost ne verjamemo v naključje.Iščemo vzorec iz katerega bi lahko napovedali tudi dogodke, ki bodo sledili.

Vsi se še dobro spomnimo kako je bilo, ko so še vedno neznani storilci leta 2001 domala na smrt pretepli novinarja Mira Petka. » Tudi novinarje pretepajo mar ne«, je bil  eden od večkrat objavljenih naslovov. Storilcem je za ovratnih dihala vsa slovenska policija, a jih niso našli. Miru Petku je uspel preboj med poslance in zgodba počasi izveneva. Novinarji smo preživeli.
Po napadu na Franja Bobinca, predsednika uprave Gorenja se že pojavljajo ugibanja ali so sedaj na vrsti direktorji.V različnih ad hoc anketah so namreč prav oni največji krivci za stečaje in siromašenje nekdaj spoštovanega delavskega razreda. Svetovna kriza gor ali dol, domača javnost pač ve, da so se  mnogi, ki so si v minulih letih z nagradami in z na hitro pridobljenimi lastniškimi deleži nagrabili ogromno bogastvo, požvižgali na vse razen na lastne koristi.
Tudi nekdaj so ljudje velikim direktorjem zavidali, a so jih vseeno spoštovali. Praviloma so živeli v istem okolju kot večina zaposlenih, imeli so hišo, avto, morda počitniško hišico, a vse to so lahko – samo, da je bilo vse malo manjše in bolj skromno- imeli tudi njihovi delavci. Danes primerjave med enimi in drugimi niso več mogoče. »Nekdaj je direktor ostal v podjetju do upokojitve, danes pa pridejo za leto ali dve, poberejo vse kar se da in gredo drugam….« je razlagala obupana Pomurkina delavka.
Če bi jaz kupila in v stečaj zapeljala MIP in Pomurko, bi me tudi skrbelo.In minuli teden je odšlo v stečaj kar nekaj, nekdaj uglednih slovenskih podjetij.V vseh so direktorji ali pa lastniki še pred meseci obljubljali, zdaj pa delavcem dolgujejo po nekaj plač.
Stiske in še vedno prav nič obetavne napovedi o gospodarskih gibanjih, prilivajo olje na domačo črnogledost.
Ker uradni viri o razlogih za napad na Franja Bobinca še molčijo, so se razgovorili domnevni »poznavalci» na forumih. In večina  jih je prepričana, da gre za napad razjarjenih delavcev.
Sama dvomim. Obupani delavci, ki morajo skrbeti za lačna usta se ne oborožujejo s kiji, si obrazov ne zakrivajo s kapucami. Kruha s telefonom, ki so mu ga ukradli, ne moreš kupiti.
Na potezi so pač kriminalisti.
A dogodek ni nepomemben. Ni malo tistih, ki so v očeh razžaljenih in povsem obupanih ljudi, krivi. Veliko delavcev je še včeraj živeli dostojno življenje, šolalo otroke, hodilo na dopust, danes pa so, brez svoje krivde, ob vse. Nekdo mora biti kriv, da je tovarna, ki je previharila številne krize in recesije, prav zdaj propadla. Ljudskega razočaranja ne gre podcenjevati.