Majda Juvan

Dimitrij Rupel gotovo  sodi med prav posebne politike. Njegova srečanja z novinarji  so bila za slednje vedno nekaj posebnega, stresnega in nepozabnega.  Izžareval je nekakšno nestrpnost in prav nobenega dvoma ni bilo, da mu sedma sila ni bila po duši. Vsaj večina zanesljivo ne!

V življenju sem z njim imela kar nekaj intervjujev in čisto brez zapletov ni minil nobeden. Sem že rekla kaj, kar ga je zjezilo. Tak pač je. Aroganten, nadut in vzvišen. In to ne le zaradi telesne višine. Njegova nepotrpežljivost se je izkazala tudi s tem, da je kar nekaj mandatov  prekinil že na polovici. Najbolj smo si zapomnili, da se je županovanja v Ljubljani naveličal že po dveh letih in odšel za veleposlanika v Ameriko. On sije to lahko privoščil. Županovanje je bilo zanj vse premalo svetovljansko.
Rupel ljubi  lastno veličino na diplomatskem parketu. Tudi za ceno zamenjave stranke.
Ker je o sebi razmišljal kot o izjemnem politiku, diplomatu, intelektualcu in človeku nasploh, so se mu vedno dogajale izjemne reči. Prepričana sem, da tudi zato, ker je sam pri sebi verjel, da k njegovi izjemnosti sodijo tudi izjemni privilegiji. Od poceni nakupa stanovanja v Ljubljani do posebnega aviona ,ki ga je pripeljal na Zbor za republiko, do  osebnega šoferja za vse čase in primere.
Očitno se je tudi zato, ker se ni mogel sprijazniti z nepomembno in nevidno vlogo v zadnjih mesecih nenehno zatikalo. Če prav premislimo, se je o Ruplu govorilo le še, ko je šlo za kak zaplet. Ko so kolegi in javnost podvomili v Pahorjevo zdravo presojo,  ker ga je pripeljal v kabinet, ko se je ugibalo kje sploh je in kaj  počne, ko je predsednik države javno povedal, da ne  bo veleposlanik in podobno.
In seveda zdaj ,ko je ponovno prišla na plano Metina metla. Da gre za vihar v kozarcu vode, je več kot jasno. Mar res policija nima drugega dela? Gre za eno metlo in eno Meto in enega šoferja. In morda dva, tri kilometre s službenim avtomobilom.  Pri tem, da že vsa leta po osamosvojitvi gledamo kako so šoferji funkcionarjev s službenimi vozili razvažali otroke v šole in vrtce, žene v službo, ministre na dopust. Tudi s helikopterjem, če ni šlo drugače.
Zdaj pa tak cirkus zaradi ene  Metine metle. Prav res, tudi meni bi se zdelo več kot bedasto.
A nič manj ni bedasto pisanje Dimitrija Rupla ministrici Kresalovi. Lahko se ti zdi še tako neumno, a če imajo tisti, ki te preganjajo formalno zakon na svoji strani, bodi vsaj tiho. Žal pa je to nekaj česar Rupel ne zmore,.
Kako se bo končalo ne vem. Kje bo končal tudi ne. Da mu hudega ne bo verjamem. Da pa bo, dokler bo v senci, prepričan, da se mu godi krivica, pa tudi. Dimitrij Rupel je pač Dimitrij Rupel.
Me pa resnično bolj kot on skrbi usoda države, ki se v časih, ki jih živimo s tako ihto zaletava v metlo. Ne pa morda v krizo.

Junija bomo spet volili. Tokrat evropske poslance. Volilni roki že tečejo. V strankah hitijo. 8 maj je zadnji dan za vlaganje kandidatur.

S temi evropskimi volitvami imamo državljani težave. Ne le v Sloveniji. Je že tako, da je za večino Bruselj daleč.
No, drugače  je v strankah. Pred štirimi leti so bili uspešni Jelko Kacin, Mojca Drčar Murko, Borut Pahor, Ljudmila Novak, Lojze Peterle in Romana Jordan Cizelj. Največ je iztržila že takrat šibka Nova Slovenija. Treba je pač najti ravno prav popularnega, ljudem všečnega kandidata, volilno bazo, ki rada voli in pridne aktiviste na terenu. Orglice ne škodijo.
Nekaj teh, ki bodo vodili svoje liste, je že znanih. Milan Zver bo prvi med kanidati SDS-a, Peterle ponovno v Novi Sloveniji, Vajgl v Zaresu, Erjavec v Desusu, Kacin v LDS-u. Pahor še razmišlja. Menda pripravlja akademsko presenečenje.
Delo v evropskem parlamentu je gotovo precej drugačno od tega doma. Da vse kar se sveti, ni nujno suho zlato potrjujeta Miha Brejc in Mojca Drčar Murko, ki se za ponovno kandidaturo ne bosta potegovala. Morda tudi zato, ker je vpliv poslancev  majhne države v evropskem parlamentu majhen. Slovenija ima med 785-timi le 7 poslancev. Po vrhu vsega pa se glasuje po strankarski in ne po nacionalni pripadnosti. O tem kakšen je vpliv naših poslancev v evropskem parlamentu smo se lahko prepričali prav pred dnevi, ko je parlament gladko podprl takšno besedilo o napredku Hrvaške za kakršnega se je zavzemala naša soseda. Pa seveda Hrvati še niti nimajo svojih poslancev. Slovenija jih ima, a so bili povsem neslišni ali pa vsaj neuslišani. Takšna je pač evropska politična realnost.
In v takšno bodo vstopili tudi poslanci, ki jih bomo izvolili 7.junija. 8 jih bo, saj bomo enega imeli v rezervi, če bi slučajno le bila sprejeta lizbonska pogodba, ki nam daje poslanca več.
In zakaj bi si kdo sploh želel biti evropski poslanec. Nekateri gotovo zato, ker se na evropskem parketu dobro počutijo. Lojze Peterle gotovo. Nikogar v Bruslju ne zanima zakaj je njegova stranka pogorela na domačih volitvah. Tam bo še naprej spoštovan. Tudi Erjavec bi želel biti svetovljan. Le zakaj bi se doma ubadal z razočaranimi penzionisti? Tudi Ivo Vajgl in Milan Zver bi iz domače zatohlosti rada šla v svet.
Tudi splača se. Plača je 7000 evrov bruto, dnevnica skoraj 300 evrov, za stroške pisarne in telefon še 4000 in za pomočnike 16 tisoč evrov na mesec. Ste sešteli? Bom jaz. 27 tisoč evrov. Po glavi. EU ni poceni. Samo teh nekaj manj kot 800 poslancev nas vsak mesec stane dobrih 20 milijonov evrov. Samo za poslance. Vedeti je treba, da jih servisira 4000 uradnikov!
Biti evropski poslanec ni slabo. Pa tudi preveč stresno ni, se mi zdi! V množici posameznik lahko ponikne.

Odkritja  prikritih grobišč se vrstijo. Zadnje v Hudi luknji pri Laškem gotovo sodi med najgrozlivejše. Že posnetke je težko gledati, kaj šele biti tam. In kako neki je šele bilo, ko se je dogajalo.

Zgodovinarji in forenziki bodo lahko le domnevali kdo vse leži v tej jami.
A politiki jih, tako kot vedno, prehitevajo.Ni čudno, da so se najbolj glasno odzvali v Novi Sloveniji. Rehabilitacija domobranstva je rdeča nit posameznikov in stranke kot celote. Do tod vse lepo in prav. A kaj, ko je  vsako odkritje povojnih grozodejstev  povod za  diskreditacijo partizanstva kot celote. Narodno osvobodilni boj je temelj samostojne Slovenije. Koliko je bilo med ustanovitelji tistih, ki so bili za oblast in komunizem,  je vprašanje. Nekaj gotovo. A več je bilo tistih, ki so vedeli, da je prvo ohranjanje nacionalne identitete in prostora. Njim moramo kasneješe generacije izkazovati večno spoštovanje. Tudi s spomeniki in poimenovanji ulic, nad čemer se je pred dnevi na nacionalni televiziji zgražal neki moj mlajši novinarski kolega. Le kaj je fant imel v mislih? Le zakaj bi bilo nedopustno  nekaj poimenovati po Majdi Vrhovnik, ki  so jo fašisti ustrelili, ko je imela komaj 22 let ? Ali pa Slavi Klavora, ki so jo kot talko ubili leta 41, ko je imela šele 20 let? Le kaj naj bi ti, ki so bili  prav tako zločinsko pobiti, imeli s povojnimi poboji! Spomeniki  spominjajo. Postavljanja in rušenja pa imajo enak vzgib. Oblast! Ta postavlja in ta ruši.
Nobena vojna ni pravična. Povojni poboji so zločin. Nekdo jih je ukazal. Nekomu se je to zdelo prav. Ali pa najbolj enostavno. Morda pa le dovolj maščevalno?
Dresden. Februarja 1945 je bila Nemčija že potolčena. Dejansko, ne pa tudi formalno. Pa je vseeno Churchil  starodavno mesto do tal porušil in požgal. Umrlo je od 25 do 35 tisoč civilistov. A Churchil je ostal spoštovani vojskovodja in politik. Nekaj let kasneje je dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Nikoli se ni zagovarjal.
Tudi Tito ne. Tudi v tuji literature velja za enega večjih vojskovodij in politikov.
Ne razumem zakaj se politiki ne morejo, prav res, dogovoriti za skupni pomnik. Vsem ki, so padli v boju z okupatorjem in njegovimi sodelavci in vsem, ki so po vojni, svojo politično ali nazorsko  opredelitev ali  celo naključje plačali z življenjem. In se niso imeli pravice niti braniti, niti komu povedati kako jim je. To je del naše temne zgodovine. Ne smemo ga zamolčati. Nobenega dela. Ne tistega na katerega smo ponosni in moramo o njem vedno znova pripovedovati mladim generacijam, kot  tudi tega sramotnega, ne! Vse moramo narediti zato, da politikantom, ki vedno znova poskušajo  s travmnatsko izkušnjo naroda služiti politične točke, odvzamemo to možnost. Za vedno.

Še čisto malo pa bo minilo sto let odkar je Klara Zetkin dala pobudo za praznovanje Dneva žena. Leta 1911 je to bilo. Bili so časi, ko smo ta dan jemali resno, bili so časi, ko smo  ga pošiljali na smetišče zgodovine. In kaj je danes ta 8. marec?

Meni osebno nikoli ni kaj dosti pomenil. Še najbolj so me razveselile čestitke,ki sta jih morala za ta dan v vrtcu risati in lepiti moja sinova. Nekatere so preživele in so varno spravljene v domačih predalih. Bili so časi, ko so delavke 8. marca lahko prej zaključile z delom, sledila je sindikalna zabava in je pijača tekla v potokih. In ulice so v poznih popoldanskih  urah ponujale prav žalostno podobo emancipiranih moških in žensk. Še danes pred našo samopostržno ob 8. marcu na pločnik postavijo čeber z vrtnicami. In jih tudi prav dobro prodajajo.
8. marec pač ostaja dan žena.Na simbolni ravni , morda celo pridobiva na veljavi.
Kaj neki bo ženskam prinesla recesija? Dvomim, da kaj dosti dobrega. Ženske so že tako ranljiva delovna sila, v recesiji bodo ranljive še bolj. Pod krinko ekonomske stiske in  nemoči, bo marsikatera pravica zanemarjena. Lani je v Sloveniji dobilo delo nekaj več kot 23 tisoč žensk. Od tega jih je skoraj 19 tisoč dobilo zaposlitev za določen čas. Če se bodo te ženske odločile za materinstvo, bodo zanesljivo ostale na cesti. Ker podjetja niso socialne ustanove, v težkih časih pa sploh ne. Že samo zaradi tega ženske niso kunkurenčne svojim moškim partnerjem.Čeprav so povprečno bolje izobražene- to je podatek iz EU – dobivajo za 15 odstotkov nižjo plačo. Na vodstvenih delovnih mestih jih je malo, v politiki še manj. V Sloveniji je ta delež med najmanjšimi v Evropi. Politka za Slovenke ni zanimiva in še manj so Slovenke zanimive za volivce in volivke.
Prihajo neprijazni časi. Socialna  vprašanja bodo ponovno  v ospredju. Filozofija se bo ponovno umaknila preživetju. Zanesljivo se bodo ponovno obudile razprave o tem, da bi bilo dobro, če bi se ženske vrnile k štedilniku in s tem sprostile delovna mesta za moške in pritisk na domači proračun. Položnic za vrtec ne bi bilo več, otroci pa bi imeli toplo ognjišče.Ne verjamete? Na Češkem se močno zavzemajo za manj otrok v vrtcih. Češ bolje jim bo z mamami doma. Češka ima izrazito konzervativno vlado. Podobne težnje smo v začetku 90-tih slišali tudi pri nas. Tudi takrat je bila kriza. Ostali smo brez jugoslovanskega trga. Se lahko zgodba ponovi? Kdo ve!  V vsakem primeru ni res, da so pridobljene pravice večne in neodtuljive. Tudi za tiste, ki so si jih v zadnjih 100-tih letih izborile ženske, to velja. In tudi zato na 8 marec ne gre povsem pozabiti. Pa četudi  je brez vrtnic.

Medtem, ko se strah pred prihodnostjo seli v vse pore, se naša politika in nekateri pomembni posamezniki še vedno delajo kot, da se to njih ne tiče. Z neskončno vnemo se delajo, da delajo in delajo probleme, s katerimi narod nima kaj dosti in ga tudi ne zanimajo. In  posebne razlike med vladajočo koalicijo in opozicijo pri tem niti ni.

Saj vem, da se ponavljam. Ampak prav res, zamegljevanju resničnih izzivov ni videti konca. Eni mrzlično iščejo magnetograme po predalih, ki naj bi dokazali, da ona ni rekla tistega kar je on rekel, da je ona rekla. Druge bolj moti Vajgl, ki je rekel, kar je rekel, če je rekel. V Beogradu o izbrisanih  in kot poslušalec v radijskem programu o Hrvaški. Ker poslanci očitno nimajo kaj početi bodo o Vajglovih grehih govorili kar na izrednem zasedanju Državnega zbora. Da pa ne bo izrednega zasedanja DZ sklicevala samo opozicija, ga bo še koalicija. Pahor je prepričan, da je Univerziada za sedanje čase povsem zgrešen projekt- in v tem prepričanju zanesljivo ni osamljen, a ker je demokrat in se morajo z vsem vsi strinjati, jo bo še enkrat vlekel v parlament. Kot, da bo ponovno mlatenje prazne slame dalo kaj več denarja zanjo.
Tudi civilna družba ne zaostaja. Zavod za oživitev civilne družbe je pisal kar Baracku Obami , da naj nujno podpre načelo pravičnosti pri razmejevanju Slovenije in Hrvaške. Prav zaradi odsotnosti pravičnosti so na Balkanu divjale vojne, so ga podučili. In pod pismo se je podpisal večji del modrega vodstva nacionalne televizije.
Res je, da če že ne koristi, škodilo ne bo. To je pa tudi vse kar je res.
A res je tudi, da so ta čas mnogi mislijo, da ti naši politiki in funkcionarji izgubljajo stik z resničnostjo. Da niti ne vedo, da je za veliko ljudi je tudi osnovna oskrba že resen problem. Kakšna Univerzijada, lepo vas prosim? Skladišča humanitarnih organizacija so prazna. Res verjamete, da bi ljudje hodili po kilo moke in sladkor, če obojega ne bi krvavo potrebovali? Kot je rekla ena od humanitark, ljudje si težko priznajo, da je lakota hujša od načetega človekovega dostojanstva. A vendar. Lakota odpira vsa vrata. Magnetogram, ki so ga našli pri neki tajnici v predalu,prav malo briga delavce v škofjeloškem LTH in novomeškem Labodu, ki niti januarskih plač še niso dobili. Direktorji velikih slovenskih firm, ki poskušajo rešiti kar se rešiti da, si z Univerzijado gotovo ne razbijajo glave. Tudi s tem, da bi jo sponzorirali, ne! Ta nekaj pomeni le še nekaj štajerskim županom, ki bi za prestiž in naslednje lokalne volitve, projekt nujno potrebovali.
A kar je res, je res! Mnogo lažje je narediti vtis s politiziranjem marginalnih tem, kot z reševanjem velikih in resničnih problemov. Predvsem je pa tisto prvo mnogo, mnogo lažje!

Moč medijev je gromozanska. Vodenje držav brez njih danes ni mogoče. Za vse pridejo prav. Slovenko-hrvaški odnosi uspešno speljujejo pozornost ljudi od katastrofalnih gospodarskih obetov. Nacionalni zanos lahko nadomesti tudi kak dnevni obrok.

O tem kar je slovensko se ne bomo pogajali, pravimo mi. Svojega, niti za ceno članstva v Natu in EU ne damo, so odločni Hrvati. In mediji politiki trdno stojimo ob strani. Tisti, ki ste naleteli na  HTV jevo oddajo Škrinja, novinarke Branke Šeparovič, veste o čem govorim. Premišljena dokumentarna oddaja v kateri ni o temi spregovoril niti en strokovnjak in niti en človek, ki živi ob meji, je skozi  prizadeto besedilo avtorice prepričala gledalce, da  Hrvatom grozi nova krivica. Da so skozi vso zgodovino svoja ozemlja  izgubljali in, da je zdaj čas -citiram-,  »ko njihovi ptici« – nanjo naj bi asociirala oblika države – »ki bo Hrvate, ko bo konec sveta, ponesla v nebesa, ne sme odpasti več niti peresce.« Bila pa je - po svoje- oddaja pomirjujoča za Slovenijo. Bolj jasno, kot si je avtorica verjetno želela, je pokazala, da Slovenija še zdaleč ni edina soseda, ki domnevno steguje kremplje po Hrvaški. Pokazala je, da je razmejevanje nekdanjih jugoslovanskih republik zelo težavno početje. Pokazala je, da je dobro, da Hrvaški pred vstopom v EU  ni potrebno doreči meja z vsemi sosedami, kar  je Sanadarjev argument proti Sloveniji, češ meje s Hrvaško bi morali doreči prej preden ste vstopili v EU. Hrvati imajo namreč  z vsemi sosedami kar veliko obmojnih sporov. Poleg tistih s Slovenijo, se na Donavi dajejo s Srbi, saj bi, kot na Muri, želeli poseči prek reke, Črnogorcem ne želijo prepustiti Prevlake, Bosancem pa ne dostopa do morja pri Neumu. Tudi na kopenskih mejah imajo z BiH in Srbsko krajino ob reki Uni  nekaj velikih sporov. A po trditvah avtorice gre- kakopak-  v vseh primerih za poskus prilaščanja hrvaške zemlje.
Če bi bila Hrvatica in, če ne bi bila povsem neobčutljiva za politično propagando, bi beseda vzela za suho zlato. In mnogi Hrvati jih. Tako kot večina Slovencev ne dvomi o zahtevah Slovenije, ko gre za naša  obmejna pričakovanja.
Skratka, resnica je pač takšna, da mediji močno vplivamo na mnenje državljanov. In delamo uslugo svojim politikam. Zelo pa življenje grenimo ljudem, ki živijo na teh spornih območjih. Predstavljam si, da se morajo kar potruditi, da preslišijo vse, kar jim eni in drugi natresemo v takšnih in podobnih razlagah.
Ke, kljub temu, da novinarji, od kar so pobudo prevzeli tabloidi, nismo več na posebno dobrem glasu, je res, da nam ljudje še vedno verjamejo. Sploh , če pridejo iz ust sicer spoštovanih novinarjev, ki delajo za spoštovane medije. Kakšne velike  razlike med nami in Hrvati tu ni.

Mihael Jarc je že nekajkrat poskušal z referendumom o gradnji džamije v Ljubljani. Do sedaj je vedno pogorel. Zdaj mu je  upravno sodišče, ki je zavrnilo Jankovičevo pritožbo dalo novo upanje. A žal to ni edina pobuda za referendum ta hip.V Miklavžu bi se z njim uprli novogradnjam, v Mengšu bi se odločali o vodi, v Postojni pa o prazniku. Dr Bučar pa predlaga referendum v obmejnih zaselkih. Prav res le zakaj imamo politike, če se o ničemer niso sposobni sami odločiti in dogovoriti? In od kod jim denar?

Da z našo referendumsko zakonodajo nekaj ni v redu, vemo že dolgo. Razumnejši politiki in tudi nekateri naši priznani pravniki že nekaj časa tuhtajo  kako preurediti zakonodajo tako, da ne bo mamila  medijske pozornosti željnih posameznikov in avanturistov, da pa bo na drugi strani vendarle omogočala sodobno in demokratično preverjanje ljudske volje takrat, ko bi se ta morala izkazati zaradi zaščite temeljnih človekovih pravic. Zdaj je namreč tako, da poskušajo z referendumskimi pobudami ljudje, ki bi na vsak način želeli pravice manjšine zanikati, ne pa jih zaščititi. Jarčevi poskusi z džamijo vsekakor sodijo med takšne.  O tem, da smo v Sloveniji morali preživeti in plačati že kopico neumestnih referendumov, vemo vsi vse. In vemo tudi, da referendum ni obvezujoč. Spomnimo se odpiralnega časa trgovin.
A kot rečeno referendumski evforiji ni videti ne konca ne kraja.
Celo starosti slovenske politike, spoštovani dr.Bučar predlaga enega. Izpeljali naj bi ga v spornih zaselkih in občinah ob slovensko- hrvaški meji. Kolikor je meni znano gre za majhne zaselke, kjer praviloma ne živi več kot nekaj deset ljudi. Predstavljam si, da gre tudi za nacionalno mešane zaselke. Predstavljam si, da bi v trenutku, ko bi do take odločitve prišlo, nastal neskončni mednarodni zaplet o tem kdo so stalni prebivalci, kdo sme odločati, kdo ne. Če se državi ne moreta dogovoriti o tem kje je meja, bi se lahko o tem do kod sežejo meje neke občine, nekega zaselka? Verjamete, da ne bi v naprej prešteli koliko je enih in koliko drugih! Verjamete, da bi se sploh lahko dogovorili v katerih zaselkih odločati? Saj zdaj obe vztrajata, da so sporni zaselki nesporno hrvaški oziroma slovenski! Si predstavljate kaj bi pred odločilnim dnem doživljali in preživljali ljudje, ki naj bi odločali. Že sedaj se ogibajo vsem in vsakomur. Kam bi se sploh lahko umaknili, ko bi agitatorji hodili od vrat do vrat in obljubljali kule i gradove ali pač gradove v oblakih.
Upam torej , da bo to grenko pilulo namesto nič krivih ljudi ob meji, le pogoltnila politika. Naša in sosednja. Pravna stroka  pa naj končno enkrat začne  pisati novo zakonodajo o referendumih. Ta, ki jo imamo zdaj je vse preveč privlačen poligon za politične populiste. Očitno vsaj nekaj let ne bomo tako bogati, da bi davkoplačevalci lahko financirali njihove zasebne igrice in veselja.

Minilo je 100 dni vlade Boruta Pahorja in njegove ekipe. Mandatar je bil deležen številnih kritik. Iz opozicije in iz koalicije. Obojih se je za relativno kratko obdobje nabralo veliko.

Čas v katerem je Pahor prevzel vlado je neprijazen. Kdo ve ali bi se pred letom sploh spustil v kampanijo, če bi vedel kaj ga čaka. Samo spomnimo, v letu 2007 je imel  mesto predsednika države tako rekoč  v žepu. Zato, ker naj bi ga v stranki pregovorili naj se raje poteguje za vlado, se je predsedniški kandidaturi odrekel. In ni skrival, da mu je bilo žal. Da se žrtvuje. Za stranko. Za Slovenijo. In takrat še ni vedel, kako slabi časi prihajajo.
Danes se Slovenija, kot ves ostali svet, pogreza v krizo kakršne še ni bilo.Tudi strokovnjaki so v krču.
Domet slovenske pameti ne presega analize stanja. O viziji ni ne duha, ne sluha.  Sicer pa, le kako naj bi nam ljudje, ki so še pred pol leta trdili, da krize k nam sploh ne bo in, da bo zaradi konzervativnosti našega finančnega sistema Slovenijo obšla, zdaj nenadoma znali kazati luč na koncu tunela. In res je, da tega tudi znanost in politiki drugod po svetu ne vedo. Vse bolj se zdi, da nismo  le v veliki  ekonomski, temveč tudi družbeni krizi, saj tudi tako imenovana družbena nadstavba tava v temi. Kako in kam naprej ne vedo ne misleci, ne filozofi , ne ekonomski teoretiki in ideologi. Bo potrebno pokopati kapitalizem bodo novodobni ideologi začeli na novo zlagati nekakšen socializem ali  pa kaj podobnega drugače poimenovanega? Nič ni jasno, svet nima nobenega zagotovila, da se bodo največje ekonomije izvlekle brez svetovne kataklizme. In, da bo Slovenija poleg, ni nobenega dvoma.
V takšnih razmerah, ko je kriza v Sloveniji šele začela podirati domine, Pahor ne more pričakovati kakšne velike hvale. Nasploh ga ni predsednika vlade, ki bi v kateri koli državi v teh časih užival iskreno spoštovanje in hvalo.V svojih vladah državljani večine držav, ki jih je zajela resecija vidijo grešnike za razmere v kakršnih so se- ne po svoji krivdi- znašli. Izjema je za zdaj le Obama. A tudi zanj bodo lepi časi minili.
Pahor pa ima poleg splošnih , na vesti še nekaj nepotrebnih grehov. Od soliranja pri svetovalcih, do varčevanja s kavicami, popuščanja izsiljevanju zdaj tega zdaj onega,  zapleta s Hrvaško in še bi se kaj našlo. Čeprav vsaj za te zadnje reči ni mogoče reči, da je kriv, pa drži, da si tudi zaslug za to, da bi se vse skupaj odvijalo malo bolj gladko, niti sam ne more pripisati. Jasno je, da mu jih državljani tudi ne bomo.
In, četudi drži, da bi se nam vsem skupaj lahko s kakšnim drugim predsednikom, s kakšno drugo koalicijo godilo še slabše, drži tudi to, da tega nikoli ne bomo vedeli. In, da je tisti,ki mora zaradi naše jeze in strahu zdaj nastaviti grbo, prav Borut Pahor.