Majda Juvan

Odgovornost je pomembna reč. Od majhnega nas jo učijo. Kako jo prevzeti in  kako se z njo soočiti. Z leti se mnogi naučijo tudi kako jo zanikati, zanemariti in kako jo preložiti.

V časih, ko lastniki  in upravitelji njihovega premoženja  takorekoč vsak dan zaprejo kakšno tovarno, delavce po več mesecev puščajo brez plač, prodajajo vse kar je vrednega samo zato, da bi rešili lastno kožo in si kljub vsemu ustvarili dobiček, dokazov ni treba dolgo iskati. Zgodbe IUV Vrhnika, Labod Novo mesto, Sora Medvode, Mip Nova Gorica. LTH Škofja Loka, IBI Kranj, Elan Begunje govorijo same zase. V podrobnostih so različne, v dejstvu, da bodo brez vsega ostali samo delavci, so si zelo podobne. Lastniki tudi potem,ko se bodo znebili zadnjega delavca, ne bodo reževi. Če drugega ne, jim bodo ostale parcele na katerih vse te nekdaj ugledne tovarne stojijo. Morda ne danes ali jutri, a ko bo recesije konec, bo v zemljiščih spet pravo bogastvo.Če k tej jari kači o neodgovornosti dodamo še Igorja Bavčarja in Istrabenz, se moramo vsaj dotakniti tudi bank, ki so mu  za njegove megalomanske načrte namenile skoraj milijardo evrov posojil. Le kje je odgovornost bankirjev, ki so to počeli? In med njimi so bili tako ugledni bančniki kot je nekdanji guverner France Arhar in z zlatom plačani  Marjan Kramar.Po Bavčarju se v teh dneh strelja iz vseh topov, da bi kdo zaradi neodgovornosti žagal Arharja, mi ni znano. Še manj bo odgovarjal Kramar, ki se mu je mandat iztekel še  preden je Istrabenz dokončno klonil.
V sistem, kakršnega smo živel,  je bila neodgovornost kar vgrajena. Borzniki so obljubljali kot, da borza v resnici ni nekakšen poker, kjer lahko eni veliko dobijo le, če drugi izgubijo. Poker so s svojimi obljubami igrali tudi skrbniki  takšnih in drugačnih skladov, v neodgovorno početje so se vključevale cele države. Nekatere so že bankrotirale, druge še bodo. Vodilo podivjanega kapitalizma je, da kdor ne tvega, ta ne profitira.
In zakaj se potem čudimo, če se je neodgovrnost preselila tudi med nas navadne smrtnike. Če so ljudje najemali posojila za katera so morali vedeti, da jih ne bodo mogli vrniti. Če so na lizig kupovali avtomobile za katere so vedeli, da so zanje predragi, če so gradili  prevelike hiše, ki jih zdaj ne morejo ne vzdrževati , ne prodati? Če je sosed iz nič lahko postal tajkun, zakaj ne bi mogel jaz biti vsaj vaški mogul?
In tudi zato se ne gre čuditi, če je Zdravniška zbornica svojo članico, ki jo starši in zunanji strokovni nadzorniki sumijo, da je zakrivila hudo strokovno napako, ki je morda 12-letneg Bora Nekrepa stala življenje, obsodilo na dva meseca odvzema licence. Na dvomesečni plačani dopust, kot so pravilno ugotovili razočarani starši! V takšnih časih in svetu živimo. In upravičeno nas je lahko strah. Ne krize, nas samih bi se morali bati!