Majda Juvan

Menedžerske plače so postale problem v vsem razvitem svetu. Večinoma šele sedaj vidimo kako zelo visoke so. Brez recesije, bi verjetno še kar nekaj časa veljalo, da so tudi upravičene.

Gotovo se tudi vi spomnite zagotovil nekaterih naših najvišjih predstavnikov delodajalcev in Gospodarske zbornice, ki so vedno, ko je prišlo na dnevni red vprašanje visokih plač upravam pojasnjevali, da gre za nerazumevanje njihove odgovornosti. Da lastniki teh podjetij  že vedo zakaj je nekaj 100 tisoč evrov visoka letna plača  primerna. In še enega poduka smo bili dvomljivci redno deležni. Plače naših menedžerjev še vedno nesramno zaostajajo za plačami  njihovih kolegov v razvitem svetu.
Danes vemo, da je to res. Vemo tudi, da to še zdaleč ne pomeni, da so naši ali njihovi menedžerji te silne denarje tudi zaslužili, saj se podjetja, banke in zavarovalnice z njimi vred potapljajo
Danes vemo, da so guruji liberalnega kapitalizma tako zelo zavozili, da celo Slavoj Žižek  napoveduje restavracijo nekakšnega socializma.
Tisto kar pa, vsaj mene, preseneča pa je vztrajanje naših in tujih uprav, da jim vse kar so si v dobrih letih izborili, pripada tudi zdaj, ko so se krivulje obrnile v smer prostega pada. Njihovi delavci so se morali čez noč sprijazniti z izgubo delovnega mesta ali pa vsaj z izgubo dela zaslužka. Niso se mogli sklicevati na to, da so v podjetje prišli zaradi dobrih delovnih pogojev in plač. Le še med vzemi ali pusti so se lahko odločali.
Menedžerji pač ne. Tu in tam se je kateri res odločil za kakšen odstotek nižjo plačo a pri zaslužkih, ki pri naših največjih letno segajo od preko 500 tisoč bruto pri Krkinem Colariču,  400 tisoč pri  Istrabenzovem Bavčarju ali preko 300 tisoč  pri Gorenjevem Bobincu, odrekanje ni ravno usodno.
Po svoje zelo povedna - kdo poreče, da celo zabavna-  je zgodba, ameriške zavarovalnice  AIG, kjer so si vodilni, kljub potopu firme, iz državne finančne injekcije  razdelili več kot 100 milijonov dolarjev nagrad, zaradi česar jim opeharjeni zavarovanci že grozijo s smrtjo. Okrožnica s katero svojim zaposlenim svetujejo, da naj prikrijejo kdo so in kje so zaposleni, pove vse. Turistični ogledi okolice njihovih razkošnih domov so le še dodatni dokaz, kje navadni smrtniki vidijo krivce za nastale razmere in po kom bo najprej padlo, ko bo stiska še hujša. In če drži, da na obrobjih velikih ameriških mest že nastajajo šotorišča kamor se selijo tisti, ki so zato, ker ne morejo plačevati hipotek izgubili domove, potem je strah upravičen.
Ni zaman rekel  eden od  brovkerjev njujorške  borze, kako  upa, da bo čez leto še imel toliko denarja, da bo za zaščito svojega doma in družine lahko najel najboljše varnostnike. Čisto jasno je zakaj Obama, ki zdaj vodi meko svetovnega liberalnega kapitalizma tako zelo hiti s sprejemanjem protikriznih ukrepov. Obvladovanje kaosa bi bilo veliko dražje. In veliko bolj krvavo.