Majda Juvan

Nad ministrom za zdravje Borutom Miklavčičem se zbirajo temni oblaki. Čeprav je minister že več kot 100 dni, se na področju, kjer bi bilo potrebno ukrepati hitro in učinkovito, še ni zgodilo kaj dosti. Tisto kar pa se je, postavlja več vprašanj kot odgovorov.

Tri velike dileme nam je za zdaj ponudil minister. Vse oči so bile uprte vanj, ko smo čakali kaj bo rekel o bolniških, kot enem od varčevalnih ukrepov  v zdravstvu. Sindikati so sicer grozili z delavskim uporom, a nekateri smo upali, da se bo vseeno odločil za rez. Da bi bili kasnejši manj boleči in usodni. A je ravnal tako kot drugi ministri pred njim. V pridobljene pravice odkrito ni posegel. Politiki tega ne upajo.
Raje  je malo bolj prikrito poskusil pri zobozdravnikih. Glavarino zanje so si sicer zamislili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, a ker se niso mogli dogovoriti, je sklep sprejela kar vlada. Vrstijo se zborovanj, jeza izvajalcev in opozorila, da bomo Slovenci postali brezzobi narod. Fronta je še odprta.
Tretji projekt od katerega smo  največ pričakovali pa je  osnutek novega zakona o zdravstveni dejavnosti. In za mnoge je bil prav ta največje razočaranje. Kljub temu, da je javnost zelo skeptični do dosedanje privatizacije zdravstvenega sistema, kljub temu, da se  zgodbe o neverjetni podjetnosti  kar precejšnjega dela slovenskih zdravnikov bohotijo, kljub temu, da je minister še pred nekaj tedni glasno zagotavljal, da bo poskrbel za ločitev zasebnega in javnega v zdravstvu, se to ni zgodilo. V največji koalicijski stranki ne skrivajo razočaranja. Zakon je tak kot, da bi ga pisal nekdanji minister Bručan, pravijo. Zdravniki so očitno zadovoljni, saj protestov ni slišati.
Osnutek bodo gotovo doletele spremembe. Morda tudi kakšna,ki vendarle ne bo  požegnala vseh inovacij, ki so si jih zdravniki zamislili, ko so združevali delo v javnem in zasebnem sektorju. Morda bo celo kakšen od direktorjev zdravstvenih domov, ki so redno na samem vrhu najbolje plačanih uslužbencev v javnem sektorju, dobil kak evro manj. Morda, a pogajanja bodo trda.
In, če dobro premislimo, ali ni zavlačevanje  tisto kar si tisti izvajalci, ki znajo najbolje oplemeniti razmere v katerih lahko vsi počnejo vse za svoj žep, tisto kar si lahko le želijo. Zdravniški lobiji so delo dobro opravili. Ker denarja za korenite spremembe ne bo, se bodo sedanje inprovizirane rešitve le še bolj udomačile. IN vedno več denarja  za zdravstvo bo krožilo iz enih v druge zasebne žepe. Iz naših v njihove Težava je le v tem, da bodo ti naši vedno bolj plitvi, nekateri pa celo prazni.
In obet? Ne nujno dober. Še manj solidarnostno socialen.
Ne bi bili prva država, kjer bi bilo za zdravljenje resne bolezni potrebno prodati  hišo. Je potrebno tvegat?