Majda Juvan

Igor Bavčar je odstopil. Čeprav se konzorcij bank še ni sporazumel o reševanju  nasedlega Istrabenza, je eden od najvplivnejših politikov iz začetka devetdesetih let moral priznati, da mu je v gospodarstvu spodletelo.

V televizijski oddaji o Istrabenzu, ki se je je udeležil tudi sam Igor Bavčar, je eden od legendarnih  t.i. rdečih direktorjev starega kova, ustanovitelj Mercatorja Miran Goslar izjavil, da si bomo Slovenci obalno poslovno avanturo Igorja Bavčarja zapomnili predvsem po tem kako imenitno je obnovil hotel Palace!?
Če bo hotel svoj blišč in sijaj ohranil 100 in več let, bo morda to celo res. Morda bodo takrat neki drugi turisti hodili tam okoli in govorili, da je hotel zgradil nekdo, ki je bil v davnih časih pomemben politik, ki pa je svojo kariero zavozil, ker se je precenil in verjel, da bo tako dober kot v politiki tudi v gospodarstvu.
Naša generacija in še kakšna za njo pa Igorja Bavčarja gotovo ne bo poveličevala zaradi Kempinskega.
Ko sem pred časom zapisala, da se brez Bavčarja Slovenija ne bi osamosvojila takrat in tako kot se je, da pa bi bilo slovenskemu gospodarstvu prizanešeno, če vanj ne bi vstopil takrat in tako kot je, je bil jezen. Jezen je bil tudi na vse druge novinarje, ki da  o Istrabenzu, dolgovih in njem poročamo netočno in tendenciozno.
Finančne inovacije, ki borze, banke, zavarovalnice in podjetja po svetu podirajo kot  hišice iz kart, so verjetno navadnemu umu res težko dojemljive, a razplet zgodbe o Istrabenzu vendarle kaže, da to ne bo zgodba o uspehu. Ne za Igorja Bavčarja, ne za  Istrabenzove družbe, ne za banke, ki so mu na pamet in brez potrebnega zavarovanja dajale posojila. To zadnje najtežje razumem. Ne razumem kako lahko nekdo, ki naj bi pametno in gospodarno upravljal s tujim denarjem - se pravi tudi z mojim in vašim-  ravna tako neodgovorno. Še težje pa razumem, da se nikomur od teh bogato plačanih bančnikov zaradi tega ne bo skrivil niti las na glavi.Češ kriva je kriza! Človek bi pričakoval, da so bančniki prvi, ki vedo, da gospodarski rasti vedno sledi padec. Morda niso mogli vedeti, da tako globok, a padec se je vendarle napovedoval. In Istrabenz ni bil edini, ki je dobival posojila na lepe oči. Tudi zasebni lastnik MIP-a , ki je stečaj napovedal včeraj, jih je dobil. In se zdaj- ups, sorry- umaknil, 700 delavcev pa prepustil državi in usodi. Če mene vprašate, je zanj in za dobrotljive bančnike umik preveč milostna rešitev.
Bavčar bo moral v Istrabenzu  napisati vsaj še sanacijski program in ga bomo novinarji lahko tja do sredine maja še naprej neusmiljeno vlačili po medijih. Če bo moral začeti prodajati Istrabenzove paradne konje in s tem izpostaviti delavna mesta v Drogo-Kolinski, energetiki in turizmu pa se mu  kaj lahko zgodi še ulica. In nikomur se ne bo pretirano smilil. Nihče več ne bo razlagal, kako dober politik je nekdaj bil in kako lep je Kempinski.

Sestanek koalicije na Brdu je izzvenel v spravnem duhu. Predsednik vlade,ki je do sedaj – ne povsem brez svoje kriveda- moral prevzeti vlogo strelovoda, jo je tokrat odnesel brez  večjih prask.

V pripravi je že tretji paket protikriznih urepov. Mordakar malo zamujajo. Konec koncev, kriza  ni nikakršno presenečenja. Vsaj za tiste, ki morajo načrtovati in ukrepati strateško, ne bi smela biti.
Ko so zmagali na volitvah, so se prve domine že rušile. Iko pade prva, ji sledijo tudi druge. V Ameriki, kjer se je začelo, so razmere tako slabe, da mora Obama ljudi obujati iz malodušja z napovedovanjem luči na koncu tunela, ker, da borze že migajo, pa tudi tu in tam kakšno hišo že uspejo prodati.
Kakorkoli, da nas ta čaša pelina nas ne bo obšla, vemo že dolgo. Je pa res, da prave krize v Sloveniji niti še ni. Raziskave dokazujejo, da je skoraj tričetrtine Slovencev še ne čuti. A  to, da jo bomo, vemo domala vsi.
In kaj se je koalicija namenila narediti? Kopico reči! Nobeni ni mogoče oporekati tako na prvo žogo. Lotila se bo pokojninske reforme. O tem smo že kar kaj rekli in najbolje bo, da počakamo  kaj bodo v resnici predlagali. Zdravstvena reforma je eden od večjih projektov. A tako kot se zdaj zdi, Miklavčič ovacij z njo ni požel niti med svojimi, kaj šele med davkoplačevalci. Kaosa med izvajalci, ko lahko vsakdo počne domala vse, ne bo presekala.. Strahospoštovanje do zdravnikov, je očitno prevzelo tudi ministra in pisce predloga zakona o zdravstveni dejavnosti.
Pahor je napovedal tudi nov zakon o javnih naročilih. Ta bi bil več kot dobrodošel, saj so zaradi starega v lobije ali kar v zasebne žepe poniknili milijoni davkoplačevalskega denarja. Spomnimo se le cest in investicij v zdravstvu. Črnogledost ni vrlina, a, če se ministrstvo pri zdravstvni zakonodaji ni upalo upreti zdravniškemu lobiju, se upravičeno sprašujemo ali se bo gradbenemu?
Spremembe naj bi doživela tudi davčna zakonodaja. Obdavčevanje naj bi bilo bolj dosledno. Da bi bili bogati bolj na udaru, kot srednji sloj, za zdaj ni slišati.
In javni sektor. Ta se res zdi kot zlata jama za prihranke. A bo težko. Kdo ve  ali so visoki državni uradniki, ki bi morali pripraviti racionalizacije  svojih resorjev in so bili po večini bolj kot ne na ministrstva in urade pripeljani po politični liniji, sposobni takšnega podviga. Ali pa bodo tudi za to najemali zunanje sodelavce, ko bodo pobasali mastne honorarje, naredili pa kaj ali pa tudi nič.
Sindikalisti že napovedujejo  proteste, stavko, če bo treba.  Moč ulice pa se je do sedaj  pri nas še vedno izkazala. Vse vlade se je bojijo kot hudič križa.
Z ulico ni heca. Tudi zato ne, ker ta vedno razveseli tudi opozicijo,ki v takšnih razmerahnajlažje nabira politične točke. In letos bodo volitve v evropski parlament.

Zdravnico, ki je v mariborski bolnišnici pred več kot letom sprejela hudo bolnega Bora Nekrepa je razsodišče Zdravniške zbornice obsodilo na dvomesečni odvzem licence.Na dvomesečni plačani dopust, sta rekla starša. Za štiri mesece  je brez licence ostal tudi zdravnik iz Ljubljane. Zbornica je sporočila razloge, ne pa tudi njegovega imena!?

Odvzem poklicne licenco ni mačji kašelj. Na ta način lahko človeka spraviš ob poklic in kruh. Trajni ali začasni odvzem licence je v zadnjih letih doletel pet zdravnikov. Homeopatinja Darja Eržen nikoli več ne bo zdravnica, drugi so jo izgubili le za krajši čas.zadnjasta bila torakalni kirurg ljubljanskega Kliničnega centra, ki je pri rutinski operaciji zakrivil smrt 14 letne bolnice in  Borova zdravnica Zlatka Kunič. O duhu,ki preveva slovenske bolnišnice veliko pove dejstvo, da nobeden od notranjih strokovnih nadzorov pri delu obeh zdravnikov ni odkril nepravilnosti. Zdravniki so se zganili šele zaradi zunanjega pritiska.
Ta pri homeopatinji Darji Eržen ni bil potreben. Zdravniška srenja se je zaradi 42-letnika,ki je umrl zaradi malarije takoj zgrozila. Erženovo je za večno izgubila licenco, sodišče pa jo je obsodilo  na pogojno kazen.
Pa čeprav je tudi ona zgolj zmotno presodila, da bodo homeopatska zdravila delovala. Tako kot je Kuničeva v Mariboru zmotno presodila  Borovo diagnozo. Tako kot so Erženovo na  sodišču v Kranju spoznali za krivo povzročitve smrti iz nezavedne malomarnosti, so tudi kriminalisti v Mariboru proti Kuničevi že sprožili postopek zaradi  suma povzročitve smrti iz malomarnosti. Kako bo naprej, seveda ne vemo.
Priznam, da se tudi meni zdi, da sta jo na zdravniški zbornici tako kirurg iz Ljubljane kot pediatrinja iz Maribora poceni odnesla. Morda tudi zato, ker nam je vsem ostal v spominu obup  Borovih staršev, ki so jo moledovali naj vendarle kaj stori za otroka. A  zdravnice ni bilo k postelji 12 letnika, ki je takrat že bil v komi. Morda pa si laiki dežurstvo zdravnikov res predstavljamo preveč naivno.
Pa še nekaj! Ste opazili kako močna odvetniška ekipa je bila ob strani Kuničeve?  Njen zagovornik  Boštjan Penko,ki se bo na razsodbo pritožil, nas je presenetil z izjavo, da zgrešena diagnoza in potem zgrešeno zdravljenje ne moreta biti temelj za obsodbo zdravnice.
Ko sem nekaj dni kasneje ob neki drugi zgodbi med odvetniki na zdravniški  zbornici zagledala že Francija Matoza, mi je postalo jasno, da  najbolj prodorne odvetniške pisarne že vedo kje se bosta v bodoče delala slava in denar. V Ameriki je to že dolgo tako.Tudi zato imajo tam najboljše in najdražje bolnišnice in zdravnike. A zajeten delež zdravstvenega denarja  konča prav v zavarovalniških in odvetniških žepih.Tudi zato si četrtina Američanov zdravstvenega zavarovanja sploh ne more privoščiti.
Gorje nam, če  stopamo po tej poti?

Odgovornost je pomembna reč. Od majhnega nas jo učijo. Kako jo prevzeti in  kako se z njo soočiti. Z leti se mnogi naučijo tudi kako jo zanikati, zanemariti in kako jo preložiti.

V časih, ko lastniki  in upravitelji njihovega premoženja  takorekoč vsak dan zaprejo kakšno tovarno, delavce po več mesecev puščajo brez plač, prodajajo vse kar je vrednega samo zato, da bi rešili lastno kožo in si kljub vsemu ustvarili dobiček, dokazov ni treba dolgo iskati. Zgodbe IUV Vrhnika, Labod Novo mesto, Sora Medvode, Mip Nova Gorica. LTH Škofja Loka, IBI Kranj, Elan Begunje govorijo same zase. V podrobnostih so različne, v dejstvu, da bodo brez vsega ostali samo delavci, so si zelo podobne. Lastniki tudi potem,ko se bodo znebili zadnjega delavca, ne bodo reževi. Če drugega ne, jim bodo ostale parcele na katerih vse te nekdaj ugledne tovarne stojijo. Morda ne danes ali jutri, a ko bo recesije konec, bo v zemljiščih spet pravo bogastvo.Če k tej jari kači o neodgovornosti dodamo še Igorja Bavčarja in Istrabenz, se moramo vsaj dotakniti tudi bank, ki so mu  za njegove megalomanske načrte namenile skoraj milijardo evrov posojil. Le kje je odgovornost bankirjev, ki so to počeli? In med njimi so bili tako ugledni bančniki kot je nekdanji guverner France Arhar in z zlatom plačani  Marjan Kramar.Po Bavčarju se v teh dneh strelja iz vseh topov, da bi kdo zaradi neodgovornosti žagal Arharja, mi ni znano. Še manj bo odgovarjal Kramar, ki se mu je mandat iztekel še  preden je Istrabenz dokončno klonil.
V sistem, kakršnega smo živel,  je bila neodgovornost kar vgrajena. Borzniki so obljubljali kot, da borza v resnici ni nekakšen poker, kjer lahko eni veliko dobijo le, če drugi izgubijo. Poker so s svojimi obljubami igrali tudi skrbniki  takšnih in drugačnih skladov, v neodgovorno početje so se vključevale cele države. Nekatere so že bankrotirale, druge še bodo. Vodilo podivjanega kapitalizma je, da kdor ne tvega, ta ne profitira.
In zakaj se potem čudimo, če se je neodgovrnost preselila tudi med nas navadne smrtnike. Če so ljudje najemali posojila za katera so morali vedeti, da jih ne bodo mogli vrniti. Če so na lizig kupovali avtomobile za katere so vedeli, da so zanje predragi, če so gradili  prevelike hiše, ki jih zdaj ne morejo ne vzdrževati , ne prodati? Če je sosed iz nič lahko postal tajkun, zakaj ne bi mogel jaz biti vsaj vaški mogul?
In tudi zato se ne gre čuditi, če je Zdravniška zbornica svojo članico, ki jo starši in zunanji strokovni nadzorniki sumijo, da je zakrivila hudo strokovno napako, ki je morda 12-letneg Bora Nekrepa stala življenje, obsodilo na dva meseca odvzema licence. Na dvomesečni plačani dopust, kot so pravilno ugotovili razočarani starši! V takšnih časih in svetu živimo. In upravičeno nas je lahko strah. Ne krize, nas samih bi se morali bati!

Urad za makroekonomske analize in razvoj je v najnovejši napovedi napovedal 4 odstotni padec bruto družbenega proizvoda. Če se ne bo zgodilo kaj posebno dobrega –v duhu Haškovega Švejka- bolje verjetno ne bo, je bil realen  direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj magister Boštjan Vasle.

Tej napovedi je sledila Pahorjeva dramatična najava protikriznih ukrepov. Verjetno niti ne zadnja. Dovolj pove podatek, da so v Nemčiji od katere je naše gospodarstvo najbolj odvisno, že napovedali kar 7 odstotni padec domačega proizvoda. Malo verjetno je torej, da bi naš lahko bil le 4 odstoten. Konec koncev so razmere v svetu takšne, da nihče, ampak res nihče, ne upa povedati  kdaj in kako bo,če in ko se bo kriza končala.
Če smo Pahorja prav razumeli, bodo ukrepi posegli v vse pore našega življenja. Vlada bo pohitela s pokojninsko reformo, spremembe bo doživela delavska zakonodaja, na udaru bo ponovno tudi javni sektor. Morda je za pokojninsko reformo sedaj, ko vsi po vrsti dojemamo, da je vrag odnesel šalo, čas celo pravi. Če bodo pripravljavci  reforme- mimogrede, se spomnite kako so še  pred mesecem akterji socialnega dialoga govorili kako reforma sploh ne bo potrebna- ujeli pravo razmerje med sedanjimi in bodočimi pogoji, jo bodo morda celo spravili pod streho. Večji problem bo ob manjšem prilivu zagotoviti finančno vzdržnost pokojninske blagajne. Ob sedanjih prilivih in odlivih skoraj gotovo ne bo šlo.
Tisto kar pa preseneča je zalotenost naše vladne ekipa, ki kot da do včeraj za recesijo še niti slišala ni. Nasprotno! Miklavčičev zakon o zdravstveni dejavnosti je tak kot, da bi po tej Sloveniji hodili sami bogataši, ki bodo z veseljem in lahkoto polnili žepe zaslužka željnim svobodnim in malo maj svobodnim, pa zato nič manj podjetnim, zdravnikom. Lukšiču pa se je, časom navkljub, zdelo potrebno napovedovati kar brezplačne vrtce. Na primer!
Gospodarstvenikov, ki že od prejšnjega poletja napovedujejo slabe čase,  do pred mesecem,niti slišati niso hoteli.  Gorenjev Bobinac ni skrival skrbi. Samo Hribar Milič je že lani napovedal, da bo letos na novo ob delo v Sloveniji 50 tisoč ljudi. Da sploh ne ve kaj govori, da seje paniko, smo lahko prebrali! Dragim Patrijam pa se še do danes nismo odpovedali! Raje smo preganjali tajkune. Upravičeno, a žal veliko prepozno! Ti  danes s polnimi žepi in brez skrbi za svojo kožo, čakajo potop. Ribe je mogoče loviti tudi na Karibih!
Marsikaj kar se nam danes dogaja, res  ni odvisno od nas. Tudi od naših bolj ali manj modrih politikov ne. A čim prej nam bodo nalili čistega vina in čim prej bodo priznali, da vsaj prehodno vsi ne moremo k državnim jaslim, ker pač vanje ne polagamo dovolj, prej bomo dojeli, da se na državo ne gre pretirano zanašati.
Prej, ko bomo dojeli, da se lahko v takšnih razmerah zanesemo le nase in na svoje najbližje, prej  se bomo postavili na trdna tla. In preživeli!

V razvitem evropskem svetu je bolj malo držav, kjer je mogoče polno pokojnino dobiti že pred 65-tim letom. V Nemčiji je starostna meja še višja.  Nikjer niso delovne dobe podaljševali zato, ker bi v podjetjih tako zelo oboževali stare delavce, temveč zato, ker nobena država ni tako bogata, da bi lahko ljudje  pokojnine dobivali 25 ali celo 30 let.

V Sloveniji se lahko ženske, ki imajo 37 let delovne dobe upokojijo še pred 57 tim letom starosti, moški s 40 timi  pa pri 58-tih letih. Če ju ne bo načela bolezen, imata oba možnost pokojnino dobivati  tudi 30 let. Vsakomur je jasno, da  toliko, kot pričakujeta iz skupne pokojninske blagajne, v svoji aktivni dobi vanjo nista prispevala.
Minister za delo družino in socialne zadeve zdaj nič več ne taji. Brez podaljšanja delovne dobe, se račun ne bo izšel. Zakon naj bi pod streho spravili še letos. Namera je logična. Če ga ne bodo letos, ga v tem mandatu sploh ne bodo. Prihodnje leto so namreč lokalne volitve, potem pa že spet parlamentarne. Spremembe pokojninske reforme niso popularne in nihče, ki bi rad ponovno zmagal, jih ne načrtuje v volilnih letih.
O tem kako dolgo bo potrebno delati po novem, minister ne govori. Morda tudi zato ne, ker časi za to res niso primerni. Medtem, ko v podjetjih razmišljajo kako bi se na čim bolj prijazen način znebili čim več delavcev- upokojevanje zanesljivo sodi med takšne načine- na ministrstvu težko pričakujejo podporo za podaljšanje delovne dobe  do 65-tega leta starosti.
Tudi zato minister Svetlik raje razmišlja o spodbudah za daljše delo in zajemanju prispevkov iz vseh zaslužkov. Mnogi si danes niti ne predstavljajo koliko 30 in več letnikov ne vplačuje niti evra v pokojninsko blagajno,  »ker tako ali tako ne bomo imeli nič od tega«. Za solidarnostni sistem, ko naj bi aktivno prebivalstvo vplačevalo za tiste, ki so že v pokoju, je takšno ravnanje lahko tudi usodno.
Za pokojninsko reformo čas nikoli ni pravi. Tisti, ki se jim delovna doba izteka in je ne želijo podaljševati, bodo naredili vse, da bodo spremembe prehiteli. Ženske, ki so se rodile leta 1950 so že nekaj let v pokoju. Tiste, ki so se rodile 5 let kasneje bodo morale delati  še 11 let oziroma do svojega  65 leta, saj naj bi se upokojitvena starost moških in žensk izenačila. Velike razlike bodo gotovo omilila prehodna obdobja. Še vedno pa je vprašanje ali bodo spremembe zagotovile dolgoročno preživetje pokojninske blagajne.
Če je ne bodo, se bomo mi – ali pač oni za nami- slej kot prej soočili s pokojninsko uravnilovko, nekakšnim univerzalnim prihodkom, ki nam bo na stara leta, vsem rezal enako bel oziroma črn kruh. Če si seveda ne bomo mogli pomagati s svojimi prihranki.

Menedžerske plače so postale problem v vsem razvitem svetu. Večinoma šele sedaj vidimo kako zelo visoke so. Brez recesije, bi verjetno še kar nekaj časa veljalo, da so tudi upravičene.

Gotovo se tudi vi spomnite zagotovil nekaterih naših najvišjih predstavnikov delodajalcev in Gospodarske zbornice, ki so vedno, ko je prišlo na dnevni red vprašanje visokih plač upravam pojasnjevali, da gre za nerazumevanje njihove odgovornosti. Da lastniki teh podjetij  že vedo zakaj je nekaj 100 tisoč evrov visoka letna plača  primerna. In še enega poduka smo bili dvomljivci redno deležni. Plače naših menedžerjev še vedno nesramno zaostajajo za plačami  njihovih kolegov v razvitem svetu.
Danes vemo, da je to res. Vemo tudi, da to še zdaleč ne pomeni, da so naši ali njihovi menedžerji te silne denarje tudi zaslužili, saj se podjetja, banke in zavarovalnice z njimi vred potapljajo
Danes vemo, da so guruji liberalnega kapitalizma tako zelo zavozili, da celo Slavoj Žižek  napoveduje restavracijo nekakšnega socializma.
Tisto kar pa, vsaj mene, preseneča pa je vztrajanje naših in tujih uprav, da jim vse kar so si v dobrih letih izborili, pripada tudi zdaj, ko so se krivulje obrnile v smer prostega pada. Njihovi delavci so se morali čez noč sprijazniti z izgubo delovnega mesta ali pa vsaj z izgubo dela zaslužka. Niso se mogli sklicevati na to, da so v podjetje prišli zaradi dobrih delovnih pogojev in plač. Le še med vzemi ali pusti so se lahko odločali.
Menedžerji pač ne. Tu in tam se je kateri res odločil za kakšen odstotek nižjo plačo a pri zaslužkih, ki pri naših največjih letno segajo od preko 500 tisoč bruto pri Krkinem Colariču,  400 tisoč pri  Istrabenzovem Bavčarju ali preko 300 tisoč  pri Gorenjevem Bobincu, odrekanje ni ravno usodno.
Po svoje zelo povedna - kdo poreče, da celo zabavna-  je zgodba, ameriške zavarovalnice  AIG, kjer so si vodilni, kljub potopu firme, iz državne finančne injekcije  razdelili več kot 100 milijonov dolarjev nagrad, zaradi česar jim opeharjeni zavarovanci že grozijo s smrtjo. Okrožnica s katero svojim zaposlenim svetujejo, da naj prikrijejo kdo so in kje so zaposleni, pove vse. Turistični ogledi okolice njihovih razkošnih domov so le še dodatni dokaz, kje navadni smrtniki vidijo krivce za nastale razmere in po kom bo najprej padlo, ko bo stiska še hujša. In če drži, da na obrobjih velikih ameriških mest že nastajajo šotorišča kamor se selijo tisti, ki so zato, ker ne morejo plačevati hipotek izgubili domove, potem je strah upravičen.
Ni zaman rekel  eden od  brovkerjev njujorške  borze, kako  upa, da bo čez leto še imel toliko denarja, da bo za zaščito svojega doma in družine lahko najel najboljše varnostnike. Čisto jasno je zakaj Obama, ki zdaj vodi meko svetovnega liberalnega kapitalizma tako zelo hiti s sprejemanjem protikriznih ukrepov. Obvladovanje kaosa bi bilo veliko dražje. In veliko bolj krvavo.

Okrogla miza v CD. Slovenski mediji nam kažejo bedno, škodljivo in sprevrženo podobo našega življenja. Lov za rejtingi in denarjem je  ponudbo osiromašil, celo poneumil do te mere, da tisti, ki verjamejo, da so mediji tudi del kulturne in civilizacijske podobe naroda, nad njimi obupujejo. Približno takšna je bila sodba. In težko ji je oporekati.

Ocena, žal, ne velja le za slovenski prostor. Globalno gledano, v svetu že nekaj časa prevladujejo tabloidni, rumeni mediji. Ti imajo največ bralcev in gledalcev,  največ denarja, najboljše in najbolje plačane novinarje. Za rumene medije ni  meja, ni prepovedanih tem, ni prepovedane zasebnosti. Zanesljivo vplivajo na globalno in subjektivno dojemanje sveta. Moralnih zadržkov ni, cilj posvečuje sredstva.Tudi puško v šoli. Podoba, ki jo bralcem in gledalcem ponujajo tabloidi, nima nič opraviti  z temeljnimi človeškimi vrednotami in resničnimi izzivi jutrišnjega dne.
Le zakaj ljudi obremenjevati s črnogledimi opozorili, če pa je branje o domnevnem pretepu nekega domnevnega estradnika bolj zabava. Preberem, se nasmejim, se zgražam in si rečem, glej bedaka. Občutek je dober,sproščujoč. Nič ne boli, nič ni treba razmišljati. Resničnost pa pogosto ni lepa, bodočnost pa negotova. Le zakaj bi se v naprej obremenjevala, saj me bodo tako ali tako doleteli. Morda pa niti ne, če bom lepa, slavna in bogata. Potem bo moj svet pač lep, bogat in slaven. Nelepe reči pa bodo ostale na ramenih nelepih ljudi.
Približno tako.
Kdor verjame, da medijska ponudba ne vpliva na sprevržen in škodljiv pogled na svet, se moti. Mediji so tisti, ki legitimizirajo lažni blišč, pohlep, grabežljivost. Tudi krajo, prevaro, celo smrt. Človeštvo izgublja bitko z družbenimi, socialnimi in okoljskimi izivi. In mediji si ne moremo oprati rok.Vendar!
Le kaj pa ima Aktual opraviti s svetovno krizo? Načeloma nič. V resnici pa ima v pesku, ki  zasipava tisto čemur se je nekdaj reklo družbeno angažirano novinarstvo, tudi svoj drobec.
In v Cankarjevem domu je bila okrogla miza. Sklep. Tudi v Sloveniji bi bilo dobro imeti civilno združenje Glas gledalcev in poslušalcev, ki bi vplival na  slovensko medijsko krajino, Ki bi nam prišepetoval kaj je dostojno, kaj moralno, kaj kulturno, kaj vzgojno, kaj verodostojno in kaj zavrženo. V belem, velikem svetu takšna združenja so. Niso vsemogočna, a čisto spregledati jih javni servisi ne morejo. Škodijo gotovo ne. Tudi v Sloveniji ne bi, pa čeprav bi bilo težko sestaviti strokovno, nepristransko in verodostojno telo.
Pa še ena težava je. Civilna združenja imajo moč, ko gre za javne servise in vsebine, ki so tako ali drugače financirane  iz proračuna ali s taksami, ko pa gre za komercialne medije so brezzobi tigri. In v Sloveniji imajo komercialni elektronski mediji precej več poslušalcev in gledalcev kot  javni radio in televizija. Časopisi pa so sploh vsi v zasebni lastni.Tako pač je. Pa če nam je všeč, ali pa tudi ne.

V Sloveniji imamo vlado. Imamo tudi predsednika vlade. A predvsem imamo kar nekaj ministrov za katere se zdi, da ne potrebujejo ne vlade, ne predsednika. Ali zato, ker jim Pahor ni dorasel, ali pa zato,ker so oni res  tako dobri, pa je vprašanje. Pomembno vprašanje.

Tudi 100 dni vladanja sedanji koaliciji očitno ne bo prineslo miru. Kadrovski pretresi se kar vrstijo. Dvoje je mogoče. Ali so sedanji ministri in drugi člani ožjega vladnega ustroja tako zelo močni, ali pa je prvi med njimi tako zelo šibak. Prejšnjega predsednika vlade so se njegovi bali, in  soliranje nikomur ni padlo na pamet. No, morda je kdaj malo Erjavcu, a on je vedel, da je jeziček na tehtnici.
Pahor nima te sreče. Vsaj z vsemi ne. Predvsem se mu po robu postavlja mlajši del  kabineta. Bolj kot Pahor vsem in vsakomur razlaga kako nepolitično bo kadroval, kako bodo o vseh, ki v tej draži kaj veljajo odločali KAS-i, bolj mu ministri kar sami na pomembne položaje vozijo svoje ljudi. Lepa Katarina  je tako pripeljala prvega policista in priskrbela prvega bančnika v Novi ljubljanski banki, Lahovnik je sam imenoval nadzornike v Elesu, ki zdaj žagajo spornega Vitoslava Turka, Vlačič pa je presenetil z novim prvim možem Slovenskih železnic. Slednje je Pahorja tako razkurilo, da zahteva nov razpis.
In Vlačič je iz Pahorjeve stranke! Če se niti med seboj ne pogovarjajo, kako naj bi se potem sporazumeli z drugimi, ki že nekaj časa jezno stiskajo zobe. Recimo z Gregorjem Golobičem, ki ne skriva, da s funkcioniranjem in metodami dela  Boruta Pahorja, ni zadovoljen.
Skratka vse bolj je očitno, da desnica ne ve prav dobro kaj dela levica. In še bolj je očitno, da obrt, ki se ji reče vladanje zapletena reč, nikomur ni v zibel položena. Pa četudi ima ta še dolgo kilometrino pri delanju politike.
Pahor je očitno vse preveč zaposlen z delanjem vtisa, z javnimi nastopi , šarmiranjem in duhovičenjem, premalo časa pa si vzame za poenotenje ekipe, ki bi morala delati kot celota.
V resnici  nam vlada vedno bolj razglašen orkester.
Zadnji zaplet z Vlačičem in Tasičem je še posebno neverjeten. Medtem, ko je Vlačič  doma na svojo roko ustočičil Tasiča, je Pahor v Berlinu  kanclerko Merklovo z globokim pogledom prepričeval, da naj Deutsche bana pri de reševat Slovenske železnice. Je mogoče, da ni vedel kaj mu njegov strankarski kolega pripravlja doma? Je mogoče, da pred njegovim poskusom prepričevanja kanclerke nista ničesar rekla o tem kdo bo na železnici prvi med prvimi ? Če mene vprašate, ne verjamem. Če pa je temu tako, potem nas mora še bolj skrbeti kot nas že tako skrbi. In potem Rupel še zdaleč ni največja Pahorjeva napaka. Počasi bomo začeli verjeti, da je napaka kar Pahor sam.

Nad ministrom za zdravje Borutom Miklavčičem se zbirajo temni oblaki. Čeprav je minister že več kot 100 dni, se na področju, kjer bi bilo potrebno ukrepati hitro in učinkovito, še ni zgodilo kaj dosti. Tisto kar pa se je, postavlja več vprašanj kot odgovorov.

Tri velike dileme nam je za zdaj ponudil minister. Vse oči so bile uprte vanj, ko smo čakali kaj bo rekel o bolniških, kot enem od varčevalnih ukrepov  v zdravstvu. Sindikati so sicer grozili z delavskim uporom, a nekateri smo upali, da se bo vseeno odločil za rez. Da bi bili kasnejši manj boleči in usodni. A je ravnal tako kot drugi ministri pred njim. V pridobljene pravice odkrito ni posegel. Politiki tega ne upajo.
Raje  je malo bolj prikrito poskusil pri zobozdravnikih. Glavarino zanje so si sicer zamislili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, a ker se niso mogli dogovoriti, je sklep sprejela kar vlada. Vrstijo se zborovanj, jeza izvajalcev in opozorila, da bomo Slovenci postali brezzobi narod. Fronta je še odprta.
Tretji projekt od katerega smo  največ pričakovali pa je  osnutek novega zakona o zdravstveni dejavnosti. In za mnoge je bil prav ta največje razočaranje. Kljub temu, da je javnost zelo skeptični do dosedanje privatizacije zdravstvenega sistema, kljub temu, da se  zgodbe o neverjetni podjetnosti  kar precejšnjega dela slovenskih zdravnikov bohotijo, kljub temu, da je minister še pred nekaj tedni glasno zagotavljal, da bo poskrbel za ločitev zasebnega in javnega v zdravstvu, se to ni zgodilo. V največji koalicijski stranki ne skrivajo razočaranja. Zakon je tak kot, da bi ga pisal nekdanji minister Bručan, pravijo. Zdravniki so očitno zadovoljni, saj protestov ni slišati.
Osnutek bodo gotovo doletele spremembe. Morda tudi kakšna,ki vendarle ne bo  požegnala vseh inovacij, ki so si jih zdravniki zamislili, ko so združevali delo v javnem in zasebnem sektorju. Morda bo celo kakšen od direktorjev zdravstvenih domov, ki so redno na samem vrhu najbolje plačanih uslužbencev v javnem sektorju, dobil kak evro manj. Morda, a pogajanja bodo trda.
In, če dobro premislimo, ali ni zavlačevanje  tisto kar si tisti izvajalci, ki znajo najbolje oplemeniti razmere v katerih lahko vsi počnejo vse za svoj žep, tisto kar si lahko le želijo. Zdravniški lobiji so delo dobro opravili. Ker denarja za korenite spremembe ne bo, se bodo sedanje inprovizirane rešitve le še bolj udomačile. IN vedno več denarja  za zdravstvo bo krožilo iz enih v druge zasebne žepe. Iz naših v njihove Težava je le v tem, da bodo ti naši vedno bolj plitvi, nekateri pa celo prazni.
In obet? Ne nujno dober. Še manj solidarnostno socialen.
Ne bi bili prva država, kjer bi bilo za zdravljenje resne bolezni potrebno prodati  hišo. Je potrebno tvegat?