Majda Juvan

Današnja skupščina ZZZS ni postregla s presenečenji. Še preden se je začela, je bilo jasno, da stran zavarovancev  najbolj razvpitega predloga o klestenju nadomestil za bolniške izostanke ne bo podprla. Odločila se je kar za obstrukcijo.

Dejstva so znana. Letos bo v zdravstveni blagajni zmanjkalo 170 milijonov, čez dve leti pa že 300 milijonov evrov. Morda celo več, če se bo kriza še dolgo poglabljala.
Pričakovali smo, da se bodo člani skupščine ZZZS , ki jo sestavljajo predstavniki delodajalcev in zavarovancev na današnji seji soočili s kar številnimi in tudi po milijonih, težkimi predlogi. Nižje trošarine, nižje cene zdravstvenih storitev, nižje bolniške, posmrtnine in pogrebnine.In prav zaradi zadnjega sklopa ukrepov se je v dvorani nastal vihar. Zavarovanci so bili ogorčeni. Pravic, da ne dajo, so rekli. Še več, odločili so se, da bodo točko kar obstruirali.
Tako odločne sindikate si človek lahko samo želi.
Vendar ali res? To, da pravic ne damo nam je zavarovancem lahko le v veselje, a kje bomo vzeli tisto kar manjka? Časi so slabi.
Gotovo je vprašanje bolj kot sindikatom namenjeno Zavodu in ministru,ki je  na račun prvega natresel kar nekaj očitkov. A tudi sindikati danes ne morejo biti ponosni sami nase. Prav posebno odgovorno niso ravnali.
Sindikati, ki predstavljajo pomemben del zavarovancev, vse preradi govorijo več jezikov. Ko so se pogajali za višje plače zdravstvenih delavcev in zdravnikov, o morebitnem primanjkljaju niso hoteli slišati. Zdaj ne želijo razmišljati o tem, s čim ga zmanjšati. Tudi pogrebnin ne dajo. Si predstavljam, da tudi izvajalci niso navdušeni nad tem, da bi se cena njihovih stroritev znižala za 5 odstotkov. Indržava se trošarinam na katere je Zavod tudi računal, ne bo odrekla.
Obet res ni dober.
Ko je danes ena od predstavnic zavarovancev branila pridobljene pravice- od bolniških do posmrtnin -je bila zelo odločna «Bolniki in zavarovanci z najnižjimi prejemki  ne moremo prevzemati novih bremen!« A resnica je bolj kruta. Če se ne bo nič zgodilo, če se bo ta ne-dialog,ki ga je z obstrukcijo tako lahko doseči, nadaljeval, bodo najtežje breme  zaradi zmanjšanja pravic iz obveznega zavarovanja, morali prevzeti prav bolniki, in zavarovanci z najnižjimi prejemki. Pa še nihče jih ne bo vprašal, če se strinjajo. Ker, če ni , pač ni!

Eluana Englaro je končno lahko umrla. Evtanazija- po naše lepa ali lahka smrt je stara toliko kot človeštvo. Zagotovo so tudi naši prapredniki znali predčasno priklicati gospo s koso.

V sodobnem času o evtanaziji glasno razpravljamo kakšnih 20 let.
V načelu ji nasprotujejo zdravniki in cerkev. Zdravniki zato, ker so na tem svetu zato, da bi življenja ohranjali, cerkev pa zato, ker je zanjo življenje sveto.
Kljub temu velja, da evtanazija v svojem bistvu in praktični izpeljavi  zdravnikom ni tako zelo tuja kot se morda zdi. Najverjetneje bi evtanazijo kot aktivno pomoč pri smrti težko z gotovostjo ločili od paliativne oskrbe, katere del je tudi povečevanje odmerkov narkotikov, ki hudo bolne odrešijo bolečin in jim omogočijo mirno smrt. A to presojo kdaj, komu in koliko so želeli ohraniti v domeni medicine. Ne morda bolnika ali svojcev.
Težava pa je bila- in je pri nas še- če bi se nekdo, za odhod odločil prej,ko bi vitalni organi še delovali, življenje pa bi zaradi popolne obnemoglosti in trpljenja že izgubilo ves smisel in pomen. Takrat na pomoč zdravnikov v Sloveniji ne moremo računati.V Evropi le v Švici in na Nizozemskem, evtanazija ni  kriminalizirana. So pa tudi tam pravila zelo stroga in samo namig, da si nekdo želi umreti, ne zadošča. V Švici ocenjujejo , da se za milo smrt, smrt z asistenco, odloči okoli 150 ljudi. Ne govcrimo o samomorih, ki jih ljudje lahko  naredijo sami, ampak o smrti z asistenco..
Primer Eluane Englaro je razburkal Italijo. Eluana je sinoči, ko je končno smela umreti, odrešila sebe in svoje starše. Italijanskim politikom z nedostojnim Berlusconijem na čelu, pa je uničila igračko od katere so si obetali še toliko lepih političnih točk.
Le kdo razumen lahko odreče staršem, ki so 17 let obiskovali hčerko, ki je že 17 let ni bilo več, pravico, da za njeno dušo pošljejo tudi telo. Samo politiki in cerkev, si mislim. Samo  ti so od njihovega trpljenja imeli korist. V tem primeru se mi zdi, da skorajda ni dileme.
Sicer pa so. Večina ljudi, tudi, ko so zelo bolni, ne opusti upanja. Življenje je lepo in upanje umira zadnje. Tudi, če je kak dan hudo, je upanje , da bo jutri bolje! Raziskave so pokazale, da se mnogi odločajo za evtanazijo zato, da bi odrešili svojce, ki trpijo ob njihovem trpljenju. A to naj bi ne bil pravi povod. Res, težko je presojati!
A gotovo so tudi takšni, ki  res vedo do kdaj je življenje še vredno človeka in imajo pogum ,da ga končajo, ko ni več takšno. Zaradi njih in takšnih, evtanazija ne sme biti prepovedana tema. Če kateri, je primer Eluane  Englaro to jasno pokazal.

Kriza je v naš svet prinesla kar precej dvomov. O ničemer nismo več povsem prepričani. Niti o tem ali je varčevanje  prava rešitev ali pa bi bilo v duhu pridobitništva, ki smo mu tako z veseljem sledili zadnja leta, bolje trošiti. Tako kot to menda zdaj počenejo Nemci, ki jim država ob morebitnem nakupu novega lepega avtomobila država primakne nekaj tisoč evrov. Ker denar pač mora krožiti.

Vodilni v naši zdravstveni blagajni ne dvomijo. Potrebno bo varčevati. Direktor Samo Fakin je dodobra razburkal sindikaliste in celotno javnost s predlogi o nižanju bolniških nadomestil. Predlog je revolucionaren. Za prve tri dni bolniške odsotnosti  nadomestila ne bi bilo in več kot leto tudi ne bi smela trajati. Če po letu še vedno ne bi bili sposobni za delo bi sledila invalidska upokojitev. Delodajalci so bili nad predlogi navdušeni, sindikalisti ogorčeni. Oboji čisto v načelu in na sploh.
Podatki o tem, da se bo brez ukrepov zdravstvena blagajna začela pogrezati, so znani. Vedno višje cene storitev in materialov ter izjemen skok zdravniških plač, razpirajo škarje.Ker farm    acevti in zdravniki ne popuščajo, Fakinu res ostanemo samo zavarovanci. In bolniške so vedno pri roki.V Sloveniji vsak dan bolnih 35 tisoč ljudi. ZZZS  je lani za bolniške nad 30-timi dnevi- plačal več kot 180 milijonov evrov. Za primerjavo, zdravila na recept so stala 270 milijonov evrov. Primerjava je gotovo povedna.
Domala 15 odstotkov  bolniških je zlorabljenih. Takšne so ugotovitve nadzornikov, ki na terenu ugotavljajo kdo je upravičeno na bolniški in kdo ne.Čeprav zaloteni vpijejo, da gre pri takšnem nadzoru  za  kršitev človekovih pravic, sama s tem nimam težav. Konec koncev gre za zlorabo skupnega denarja, ki je namenjen zdravljenju in ne lenuharjenju. Nekoliko me moti le to, da  ZZZS potem, ko je na bolniški zaloti zdravega človeka, ne potrka še pri njegovem izbranem zdravniku. Človek namreč ne more sam na bolniško, ampak ga mora tja napotiti zdravnik.
Kakorkoli, pričakovati je ostre polemike. Za in proti.
Sama se ne bi zelo z veseljem opredeljevala. Tako kot je res, da bi zaostritve pri bolniških marsikoga prizadele, je tudi res, da bi morda kdo, ki mu sveča pod nosom omogoči prijetno smučarijo ali donosen honorar, le odšel v službo. In res je tudi, da bi sama bolj kot pri tistih treh dneh, ki te vendarle ne morejo prizadeti za vse življenje, premišljevala o obvezni  invalidski upokojitvi po enem letu. Mnogi namreč ne vedo, da invalidnina, ki doleti človeka že po desetletju ali dveh delovne dobe, kruh reže zelo na tanko. Invlidnine, ki ne presežejo 200 evrov, niso redkost. In res je, eno leto mine zelo hitro, če gre za rehabilitacijo po hudi  nesreči, tudi  po terapijah zaradi raka se zdravljenje pogosto zavleče v daljše obdobje. Če ne mislimo, da je pred takimi ljudmi le še grob, potem je potrebno biti pri tem nekoliko bolj previden. Ali pa človeški, če vam je ljubše!

Vsak med nami ima o sebi vsaj solidno, če že ne dobro mnenje. Saj veste, kdo nas bo pa hvalil, kdo pa bo kaj dobrega rekel o nas, če ne sami Takole iz vljudnosti že, sicer pa je vedno še kakšen ampak….. Malo je izjem

Ja, prav res, ljudje smo radi kritični. Predvsem do drugih. Tuje napake  prej opazimo kot svoje. A kaj, ko egoizem ni le lastnost drugih. Ne verjamete?
Priznajte, da vsa grabi sveta jeza, ko mesece čakate na pregled pri zdravniku. Menda zato, ker je zdravnikov premalo. A kako je potem mogoče, da jih kar nekaj 100 iz Kliničnega centra popoldne dela v svojih ali prijateljevih firmah? Res je nekaj gnilega v tem slovenskem zdravstvu, si rečete in ste jezni. Želite si, da bi Miklavčič naredil red! Vendar ali si res?
Ko sem si pred časom poškodovala koleno, sem odšla na pregled v zasebno ambulanto. Plačala sem pregled in bila vesela , ker so me že naslednji dan začeli zdraviti na kliniki. Kdo ve kako dolgo bi trajalo, če bi v sistem vstopila z napotnico. Verjemite, čisto nič se nisem pritoževala nad zdravstvenim sistemom, ki mi je -čeprav protizakonito- to omogočil. Tudi na tistega, ki je zaradi mene moral čakati dlje,  nisem pomislila. Res me je bolelo! In ,saj veste, znajti se je treba!
Pokojninska blagajna bo v kratkem začela pokati po šivih. Preveč je upokojencev in premalo zaposlenih. To je pač dejstvo. A nanj gledamo iz hudo različnih zornih kotov. Ne verjamete. Takole gre:
Prijateljica je odšla v pokoj. Pri  precej manj kot 60-tih. Vse kar ji je sistem omogočal je izkoristila. Prej in sedaj. Po nekaj dneh ji je bilo jasno, da tako ne bo šlo naprej. Slovenci , da se upokojujemo prezgodaj, da sistem tega ne bo zdržal in, da ji ni jasno kaj država mečka. Po zgledu Evrope  bi morala nemudoma  upokojitveno starost dvigniti  vsaj na 65 let!? Če je ne bo, se bodo pokojnine tudi že upokojenim nedopustno znižale. Iskreno je bila zgrožena. To, da ji kaj takega še pred nekaj meseci ne bi padlo na pamet, je jasno tudi vam!

V torek smo bili spet vsi pametni. Samo komunalci in policaji ne. Le kaj za vraga so delali, da je bilo toliko snega!?Tako ga že dolgo ni medlo. Najprej sva  ga z možem odmetavala zjutraj, da se je on odpeljal v službo, uro kasneje sem morala pot narediti sama sebi in, ko sem prišla domov še enkrat. Kadar sneži, sneg pač je! Tako pač razmišljamo razumni ljudje, mar ne? Ali pa tudi ne! Ko sem prišla na glavno cesto mojega primestja je moj avto imel kaj slišati! Dobro, da le on! Po nespluženi in neposuti cesti me je nosilo tako, da je bilo veselje. Kje za vraga so, kaj so pa do zdaj delali, saj tako se ne da voziti! Ko sem se prebila na glavno cesto, je bilo v redu. In šele v službi sem se spomnila, da, ko sneži sneg je. A, kot rečeno, nekaj deset minut prej  sem bila prepričana, da bi prav zame nekdo moral očistiti tisto mojo preklemasko cesto.Toliko o razumnosti. Moji, naši in vaši. Vedno res ne moremo računati na njo.

Nova afera. Prav dolgo je nismo čakali. Vsa slovenska politična srenja se bo sedaj nekaj časa ubadala  z njo. In mediji jim bomo sledili.  Gledalci, bralci in poslušalci pa tudi.Nekaj časa se bo zdelo, da  je fotokopiranje tema preživetja Potem bomo pa pozabili.

Nekdo iz prejšnje garniture naj bi fotokopiral arhiv. Ne vsega, ne o vsakomur, a tisti, ki so kaj veljali v minulih časih, naj bi dobili nove  kopije.Tisti, ki nikoli nismo bili za nikogar tako zanimivi , da bi o nas kakšna služba pisala karkoli, smo ponovno zaskrbljeni. Ali smo v teh minulih desetletjih sploh naredili kaj omembe vrednega, smo sploh bili? No, ja!
Spet so na tapeti  eni in isti.Milan Kučan. Pa Pepca Kardelj. Za začetek. O slednji zgodovina morda res še ni povedala vsega. Tako zelo je pomembna, da so  pred leti, kmalu po njeni smrti, celo njeno žaro ukradli!  In Milan Kučan. Je sploh mogoče, da je kje še kak njegov neobjavljen stavek?  Konec koncev smo še v vsakem mandatu do sedaj imeli  vdore in nepooblaščene vstope v te in one arhive. Ljudje so domnevno nadvse pomembne reči kot mačka mlade nosili od pisarne do pisarne. Iz ene kleti v drugo. Iz ene omare v zasebni kovček. In seveda vsi si to počeli brez političnih namenov, samo zato, da bi bilo lepo pospravljeno in varovano. Da se ne bi izgubilo, uničilo!
V minulih letih smo doživeli in preživeli že kopico afer, dosjejev, hobotnic in spletnih objav, celo iz daljne Avstralije. Da o Sovi niti ne govorimo.Vse poštene tajne službe- če kaj takega na tem svetu sploh obstoja- so se zgražale.Vse te afere so dvignili ogromno prahu, poskrbeli pa le za  promocijo raznih Padalcev in Potnikov in kakšnega  aktualnega politika, ki je bil križarsko vojno že za koga in že s kom.
Iskreno povedano, tudi  to pot ne verjamem, da gre za kaj drugega kot preusmerjanje pozornosti od česa ali pač k sebi. Nekako je potrebno priti v medije. Da bi bili vsi tisti prejšnji takšni Klukci, da bi v dobi računalnikov dokumente kopirali na navaden papir je kar težko verjeti. Le kdo  bi iz arhiva pod srajco – saj veste kot v starih partizanskih filmih- tihotapil tono in pol papirja, če pa bi lahko s pomočjo skenerja vse skupaj spravil na en navaden ključek. Jaz o tehnologiji sicer ne vem veliko, a  zdrava kmečka pamet mi pravi, da nekaj morda le ne bo tako  kot je slišati.
Upam, da se med tem, ko se bodo naši politiki ukvarjali z arhivi, kriza ne bo še poglobila, da nadomestil za bolniške izostanke ne bodo kar ukinili in, da  se vse slovensko morje le ne bo prelilo na Hrvaško. Vse troje bi bilo nerodno, priznajte. Tega niti  kakšna vejica, ki so jo prejšnji  pregledniki spregledali ne bi odtehtala.

V javnem sektorju dela domala 160 tisoč ljudi. Ti naj bi zaradi nastalih razmer s uskladitvijo plač  še malo počakali. Denarja ni. Kriza pač! Pogajalski krog, ki smo ga lani spremljali takorekoč iz tedna v teden, se je ponovno zavrtel. In pogajalci, ki so sedaj vsak na svoji strani, se bodo srečali nekje na sredini.

Pred dnevi sem bila v družbi razgledanih, izobraženih ljudi. In beseda je nanesla tudi na plače v javnem sektorju. Sodba je bila hitra in domala enoglasna. »Ha, javni sektor? Tam nič ne delajo, še to kar dobijo je preveč! Vsaj polovico bi jih bilo treba pometati na cesto!«
In tisto kar je pri vsem skupaj  čudno je to, da nas večina ve kaj vse je javni sektor. Vemo, da so to upravne enote in uradi, kjer državljani urejamo papirje. Javni sektor je domala vsa izobraževalna veriga od varuhinj v vrtcih, učiteljev v šolah in profesorjev na fakultetah, javni sektor je javno zdravstvo, ne le zdravniki, tudi vse medicinske sestre. To so policisti od katerih vsi  pričakujemo,da nam bodo pomagali, če se znajdemo v stiski, to so pazniki v zaporih in ne nazadnje to so vsa ministrstva od katerih državljani pričakujemo zakone in predpise, da se država ne bo znašla v popolnem kaosu. Tu pa je tudi sodna veja oblasti.
Vse to je javni sektor. V tem javnem sektorju  je marsikaj. Od noro visokih plač, ki jih nosijo domov nekateri direktorji, zdravniki, sodniki, univerzitetni profesorji. Z izkoriščanjem sistema in brez nepotrebnega razmišljanja o etiki svojega početja. A tu so tudi  strokovni sodelavci na ministrstvih, ki  jih boste vsak dan ob šestih ali sedmih zvečer še našli v uradih in, ki kljub doktoratu znanosti, ne sežejo čez 1000, 1200 evrov! Tu so medicinske sestre brez katerih bi se delo v bolnišnicah ustavilo in, ki dežurstvom navkljub ne priplezajo niti do 900 evrov. Tu so učitelji v osnovnih šolah, ki se iskreno trudijo mlademu rodu vzbuditi interes za znanje, ki ne delajo le 4 ure na dan, kot pravi ljudski glas in, ki prenekateri konec tedna preživijo na dodatnem izobraževanju, pa ne zaslužijo, visoki izobrazbi, strokovnim izpitom in še čemu navkljub, niti 1000 evrov. Teh dejstev razumni človek ne more odpraviti z argumentom, da nekateri v proizvodnji ne zaslužijo niti 500 evrov. Vsaj upam, da ne!
V tem javnem sektorju  se ne cedita le med in mleko. Tisto kar je – za zdaj – prednost tega sektorja je zanesljivost delovnega razmerja. In zanj je vredno malo stisniti zobe. Tudi o tem ni dvoma. Treba pa je povedati, da tudi v tem javnem sektorju mnogi delajo po pogodbah in za določen čas. Mnogi med njimi so že pospravili svoje mize. Če so jih sploh imeli..
Če na ta javni sektor in novi krog pogajanj o usklajevanju plač in regresa  enakem kar za vse in kar počez, pogledamo na ta način, je njihovo nezadovoljstvo razumljivo. Tisti, ki res veliko delajo bodo potegnili kratko, tisti, ki ne pa bodo še naprej uspešno sledili načelu, da jih  tako slabo kot lahko oni delajo,  nihče ne more plačati. A to je izziv za njihove šefe, ki pa so bolj kot od  svojega dela odvisni od milosti vsakokratne politike.

Čeprav smo mnogi mislili, da smo v tej naši politiki, v tem našem parlamentu doživeli že vse kar se doživeti da, nas politiki vseh barv, še kar naprej presenečajo. Česa takega kot je to, da bo zdaj koalicija »na mus« sprejela nek papir samo zato, da bo Janša potolažen in bodo potem njegovi dahnili da za hrvaški Nato, tudi še ni bilo.

Državljani v glavnem kar vemo kaj bi radi od politike. Radi bi, da v teh neprijaznih časih, naredi vse kar je mogoče, da bo šlo po zlu čim manj delovnih mest, radi bi, da se število  ljudi, ki bi zdrsnili pod prag revščine ne bi preveč povečalo. Radi bi, da bi tistim,ki bi se jim to le zgodilo, država pomagala vsaj z najnujnejšim. In seveda bi radi, da bi tisti, ki še lahko skrbimo zase, to lahko počeli še naprej.
Prav tako bi radi, da bi tudi v času krize prišli do zdravnika in zdravil. Radi bi, da nam za to ne bi bilo potrebno prodajati vsega kar imamo. Radi bi tudi, da bi šolski sistem preživel, ker brez njega naš podmladek nima možnosti. In radi bi tudi, da bi mlade generacije ohranile upanje in vero v prihodnost. Da bi jih večina vendarle uspela ohraniti prepričanje, da je delo, dejstvom, mešetarjem in svetovalcem navkljub, vrednota, ki prinaša varno prihodnost. Čeprav morda bolj skromno.
In kaj počne politika? Kar poglejte prve strani časopisov! Država se je ustavila zaradi nekega zaključnega računa. Ne lanskega, predlanskega! Saj veste kako je z lanskim snegom. Tudi, če je bil, da že dolgo ni več. Enako je s tem papirjem. Tudi, če je denar bil, ga že dolgo ni več!
Politika si puli lase zaradi pristopa Hrvaške v Nato! Bog jim požegnaj! Naš vojaški proračun zaradi tega ne bo nič večji ali manjši. Če tudi Hrvati mislijo, da se jim izplača, prav! Tudi oni bodo presenečeno plačevali ceno! Kot jo zdaj Slovenija.
Pa to še ni vse! O žrtvah vojnega nasilja se nikoli ne bomo zmenili. Ne zaradi  njih, zaradi sebe seveda! Kakšna sprava neki! Dokler se kregamo o preteklosti, se nam ni treba o usodnejših dilemah prihodnosti.
In kot, da to še ni dovolj je Cvikel v arhivu našel še kopirni stroj in zdaj cela komisija ugotavlja kaj so oni prej počeli z njim. Ja, prav res, kaj kriza, fotokopije, to je zdaj vprašanje!
Potem so tu še vojaški upokojenci, ki bi hoteli več.Prav, naj se pritožijo in sodišča bodo presodila. Le kaj ima s tem politika?
In kot, da to še ni dovolj se nacionalna televizija odloči za enourno oddajo o peti univerzi z Jambrekom in Pogačnikom vred. Ne o gospodarski krizi,raje o užaljenih profesorjih.
To so naše teme dneva!
Kriza pa čaka! Morda tudi na koga, ki bo vsaj približno vedel kako se je lotiti!
Dokler bo tako, bo res najbolje, da gledamo kaj delajo Merklova, Sarkosy, Barosso, Obama in še kdo. Ne le zato, ker je Slovenija majhna, ampak zato, ker  delajo vsaj vtis, da protikrizni ukrepi so njihova prioriteta.

Kolaps parlamentarizma, zamik usklajevanja plač v javnem sektorju,  zmagovalka Eme, kjer je menda ob godalih neka dečva tudi nekaj pela in sneg. Približno takšen je nabor tem minulih sedmih dni. Nič pretreslivega, torej!

To, da se Pahorju njegovo spravaštvo ne bo izšlo, so njegovi najbližji sodelavci vedeli. Roko je ponujal človeku, čigar ego je že davno prerasel vse druge interese. Janša in njegovi so presodili, da je zdaj pravi čas za spodkopavanje aktualne vlade. Če politiko razumeš kot dejavnost kjer cilj posvečuje sredstva, se verjetno niti ne motijo preveč.V ta kontekst sodi tudi lamentiranje o tem kako dobri so bili v prejšnjem mandatu in kako zelo veliko so privarčevali. Če bi res, potem nam zdaj ne bi bilo tako kot nam je. Naša prejšnja vlada ni bila posebno dobra, dobri so bili le časi, ko je bila na oblasti. Res pa je, da bi nas kriza ujela v vsakem primeru.  Morda bi lahko bile posledice kaj manjše, če bi že Janševa ekipa začela s protikriznimi ukrepi. A takrat je pač zaradi predvolilnih interesov veljalo, da krize ni in je ne bo.

Vse ostalo so posledice, Hrvaška pa primerno orodje. Kako naprej ne vem, vem pa, da v Italiji, kjer sem minuli teden bila, ne Nata, ne Hrvaške, ne Sloveniji niti omenili niso. Niti o Pahorju in Janši ni bilo slišati besede. Iz tega sklepam, da se svet le ne vrti okoli Ljubljane. Na srečo!

Si mislim, da je celo tistim javnim uslužbencem, ki že leta zaostajajo s svojimi plačami precej vseeno za Janševo načeto samoljubje. Bes jih grabi, ko poslušajo o milijonskih odpravninah direktorjem, kjer so menda vsi veljaki kar smo jih in kar jih še imamo, nemočni. Ja, ti smola ti! Pravna država, vam bodo rekli! Pogodbe so nedotakljive. Mar res? Zakaj pa potem pogodbe  in dogovori o usklajevanju plač in regresov niso nedotakljivi? Zakaj pa je tem, ki nosijo domov po nekaj sto evrov z lahkoto mogoče odvzeti del regresa in obljubljene plače? Pa, da ne bo pomote, dokler so njihova delovna mesta varna, je tudi po mojem, ukrep primeren!
Le to neskončno dopuščanje kraj davkoplačevalskega denarja – pa mi je vseeno ali gre za direktorje javnih zavodov, podjetij, ki so vsaj delno v državni lasti ali zdravnikov, ki domnevno delajo po 300 ur, vsako popoldan pa še pri privatnikih, se mi zdi pogubno za etiko in moralo države, kjer naj bi vsi dojeli, da so časi resni in, da je treba razmeram primerno tudi ravnati.

Ob vsem tem je Ema nepomembna. Strošek 100 tisoč evrov je primerljiv s stroškom za svetovanje gospodu  Mihi Pogačniku. Tako kot  verjetno Slovenija ne bo kaj dosti dosegla v Moskvi, tudi prej omenjeni gospod ni, ko se je pogajal s Hrvati. Pokasiraš, potem pa rečeš, da naj uredi politika. Resnici na ljubo, se je ob spremljanju Eme veliko ljudi vsaj zabavalo, veselilo, norčevalo, krohotalo ali zgražalo. Skratka le redki gledalci so ostali ravnodušni. Ob delu Mihe Pogačnika pa je njegov honorar edina stvar, ki nam je šla do živega. Ker dosti drugega o njegovem delu, niti vemo ne!