Majda Juvan

Dogovor o plačah javnih uslužbencev je podpisan. V državni blagajni bo ostalo 100 milijonov evrov več. Nekaj manj bodo dobili tudi funkcionarji in poslanci. Slednji bodo krizo lajšali  z 165-timi evri mesečne.

Irma Pavlinič Krebs je bila vesela. Lahko bi bilo slabše. Očitno je imela opraviti  z razumevajočimi sindikalisti. V glavnem. Tudi razmere so jih treznile. Ko gre iz slabega na slabše tudi javni uslužbenci ne morejo zahtevati nemogočega. Vsaj mislim si, da ne bi smeli. Konec koncev tudi plače najvišje plačanim direktorjem zdravstvenih zavodov, izbranim sodnikom in profesorjem  sestavljajo evri, ki jih od svojih plač morajo odvajati tisti, ki so jim v teh dneh 500 evrov plače znižali še za 10 odstotkov. Kdor tega ne razume, kdor se dela kot, da se ga to ne tiče, pravzaprav v javnem sektorju sploh ne bi smel biti. Ta naj gre na prosti trg in tam ponuja svojo vrhunskost, če bo kje kdo, ki jo bo hotel in zmogel plačati. A to je že neka druga zgodba, ki bi se na koncu gotovo končala z vprašanjem zakaj pa, če mi ni treba?
To pa seveda ne pomeni, da nekaterim vendarle ne gre zelo dobro in, da se nekateri še kar naprej ne obnašajo kot, da so v naše kraje in v naš čas padli iz nekega drugega planeta. Recimo  uprava Mercatorja.  Za vsak primer, če bi jo odpustili, bo pred nadzorni svet bo prišla s predlogom o podvojitvi odpravnin- iz 12 na 24 plač in  nekakšnem 6 mesečnem  roku v katerem  bi za nič dobivali sedanjo plačo. Če bi upravo nadzorniki odslovili bi to Mercator stalo nekaj milijonov evrov. Seveda je res, da gre za zasebno podjetje, a tudi v takih ima vreča dno. In, ko bodo enkrat tam, bodo začeli odpuščati tiste, ki nikogar ne morejo z ničemer izsiljevati. In odpuščeni bodo pristali na zavodih za zaposlovanje in na nadomestilih za brezposelne, ki pa jih – kot je znano- s prispevki zagotavljamo vsi zaposleni. Dokler pač smo. In torej ni res, da se nas plačna megalomanija v zasebnih podjetjih ne tiče. Kar delodajalci, pa gospodarska zbornica in še kdo, tako radi poudarjajo. Preprosto ni res. Ko zasebnik delavca odrabi, ga odslovi in obesi na državne jasli. Ker kam pa naj tak človek sicer gre? Saj nima prihrankov, kot jih imajo lastniki, ki si praviloma, preden se stvar dokončno sesuje, dobro omastijo prste. In jim o zavodu za zaposlovanje ni potrebno razmišljati.
Če na vse skupaj pogledamo iz tega zornega kota  in ugotovimo, da teh jasli vendarle ni  toliko kot se nam zdi, ampak so na koncu za vse nas ene same, potem ima prav Jelinčič, ki pravi, da je varčevanje pri njihovih plačah bedarija. No, ni bedarija, je pa drobiž. Vsi poslanci bi  morali varčevati kar 9 let, če bi hoteli nabrati toliko kot bi Mercatorejva 4-članska uprava  dobila samo za svoje 6 mesečno nedelo, ki naj bi jim ga plačali, če bi si jo Nadzorni svet slučajno drznil odsloviti. Bog si ga vedi, ali bodo tudi onikaj dali za zamorčke?