Majda Juvan

V Evropi se vrstijo srečanja in sestanki. Rdeča nit je kriza. Kaj storiti, da bi se izognili popolnemu, svetovnemu gospodarskemu zlomu? Vlade poskušajo rešiti paradne konje domačega gospodarstva, a vtis ni dober. Največje države stavijo na aprilski London.

No, slovenskih ni poleg. Tudi hrvaških ne. Ne ena ne druga država ne pomenita kaj dosti na parketih velikih  diplomacij. Tudi zato tako z veseljem preusmerjata pozornost k temam, ki za jutrišnji dan niso pomembne. Ne za Slovenijo in ne za Hrvaško. Saj vemo, ne glede na vse, morje iz zaliva ne bo odteklo, skale in zemlja pa bodo tudi ostale tam kjer so.
Ni pa nujno, da bodo obstale tovarne, ni nujno, da bodo delovna mesta, ni nujno, da bo za plače, pokojnine, bolnišnice in šole. Sploh ni nujno.
Ste opazili kako se primerjave sedanje krize spreminjajo? Začeli smo s trditvami, da  gre za največjo krizo v tem tisočletju, pa v dvajsetih letih, pa po drugi svetovni vojni! Zdaj so primerjave z veliko depresijo stalnica. Kdo ve kaj bo sledilo?
Izziv je večji od Slovenije in mnogo večji od slovenskih politikov. Razočaranje nad tako imenovano sanjsko ekipo je iz dneva v dan večje. Močna v besedah, nepomembna v dejanjih!
Volivci pač pričakujejo. Na koga pa naj računajo, če ne na tiste,ki so jim obljubljali. Razumem, da je kriza svetovna, da torej majhna Slovenija sama komaj kaj lahko naredi. A nekakšno vizijo, nekakšno voljo, ki bi segla nad garancije, ki jih nihče ne uveljavlja, nad šparanje drobiža v javnem sektorju in nad subvencije za skrajšan delovni čas, bi pač morala sestaviti.
Farsa, ki smo jo spremljali minuli konec tedna, ko je predsednik vlade tekal od enega do drugega marginalca in moledoval, da naj se vendar- v izogib mednarodni sramoti- odrečejo referendumu, pa je Pahorju pobrala domala vso človeško in premiersko dostojanstvo. Pa ne samo zato, ker je tekal, temveč predvsem zato, ker je dokazal , da ne on ne njegova ekipa niso dovolj dobri, da bi se takšni situaciji izognili. Konec koncev z referendumom so grozile tudi nekatere parlamentarne stranke in prav nobene potrebe ni bilo za čakanje zadnjih rokov. A to je seveda treba predvideti in to znajo le najboljši. Pa ne le to.
Več kot očitno je, da je zakonodaja o referendumih zrela za prenovo. Če mene vprašate, bi morala vlada predlog za spremembo napisati v noči po dnevu v katerem je ugotovila, da  lahko dva preračunljivca in en arestant v šahu držita celo državo. Pa ga ni! In, ker ga ni, se nam lahko zgodi, da si bo slave zaželel še kdo, ki sicer nikakor ne more v časopise in bo sprožil zbiranje podpisov za referendum o tem, da je Zagreb naš in, da je potrebno dostop na odprto morje omogočiti kar po Ljubljanici! Na primer!