Majda Juvan

Kriza kakršne od velike depresije še ni bilo, je teoretikom v veliko veselje. Zdaj je čas, da pokažejo kaj znajo in kako razmišljajo. Ena od velikih dilem  je menda tudi ali spodbujati varčevanje ali trošenje.

Za pravoverni kapitalizem, tak kot smo ga gledali pa tudi živeli zadnja leta, ni dileme. Treba je neusmiljeno trošiti..Cena ni pomembna, glavno, da se denar obrača.Tudi, če si ga morate izposoditi.
So pa tudi taki, ki se še spomnijo časov, ko je bilo drugače. Si mislim, da je današnjim 30-letnikom povsem nepojmljivo, da  smo se morali njihovi starši- s službami in čisto solidnimi plačami-  zelo resno »zapufati«  za vsak gospodinjski stroj. Tudi za najenostavnejši sesalec za prah.Je pa res, da je marsikdo takrat dobil družbeno stanovanje ali pa posojilo, katerega vrednost se je že po letu odplačevanja prepolovila in čez dve izničila.
Tem, ki se spomnimo teh časov, je varčevanje bližje. Za vsak primer…
So pa seveda tudi takšni, ki dileme nimajo. Ti ne morejo ne trošiti, ne varčevati. Ti lahko samo upajo, da bodo zvozili do naslednje plače ali nadomestila.
A zdi se, da nam je vsem skupno nekaj. Čeprav se nam počasi že svita, da so nas ideologi liberalnega kapitalizma in vsemogočnega trga- tudi pri nas jih je bilo kar nekaj in glasni so bili-  zapeljali v brezno iz katerega se pot še ne vidi, o krizi razmišljamo kot o nečem kar zdaj je in bo trajalo morda leto ali dve, potem pa bo spet vse tako kot je bilo. Spet bo vse dostopno, delovna mesta bodo zanesljiva, delalo se bo le še 32 ali pa 36 ur, vse ostalo pa bo brezskrbni prosti čas.
Hitro se je obrnilo.Teoretiki so zamenjali ploščo. Celo Marxa so potegnili na plano.
A tisto kar bi nas moralo bolj skrbeti je to, da kakšnih zelo dostojnih in pametnih vizij še ni na obzorju. Za nazaj so mnogi pametni. Mnogi nas tudi prepričujejo, da so vedno bili. A kako, jutri, tega ne znajo napovedati. Tudi Obama,ki zdaj pošilja v obubožane institucije in podjetja ogromne denarje to počne zato, da bi jutri bilo spet vse tako kot je bilo včeraj. Kar verjetno pomeni,da bodo jutri neki drugi lopovi na vrhu ustanov in podjetij spet mlatili ogromne denarje, dokler bo pač šlo. In dosti drugače tudi pri nas ni. Največji dolžniki bank so nedotakljivi. Preveliki so, da bi jih potopili. Pleteničenje o tem kako predsedniki uprav in nadzorniki ne bi smeli pobirati tolikšnih nagrad je povsem nenevarno. Nihče od njih ne bo prikrajšan, nihče ne bo vrnil ničesar. Počakali bodo, da mine in potem bo spet vse tako lepo in bogato kot je bilo.
Pa bi bilo kar dobro, če ne bi bilo. Nekdaj smo kolač vendarle delili bolj pravično.Nihče ni mogel vsega  pobasati zase. Nekdaj so direktorji čisto zares živeli z delavci in ti so čisto zares čutili pripadnost tovarni.Meni je vseeno kako se bo tistemu režimu reklo. Da bi le ponovno dobil človeško podobo!